Bebina Kalvarija in druge kalvarije

Beba Ščap, 29-letna Marborčanka, jih je premagovala gor ali dol. Za 100.000 bi bilo potrebnih 111 vzponov. Ne v svoje veselje, seveda pa z veseljem in predvsem z dobrim namenom.

Četrtega četrtega ob 18. uri se je lotila 24-urne matrarije. Kalvaričnega zbiranja sredstev, ki bi jih v potu svojega telesa namenila Fundaciji za socialno ogrožene mlade športnike, ta je pod marelo Olimpijskega komiteja Slovenije. Čeravno je imela kot otroče težave s kolki in so njenim staršem odsvetovali, da bi se ukvarjala s športom, je v gibanju od malega. »Dobra sem bila v atletiki, na regijskih tekmovanjih,« resneje ni zastavila.

Pred devetimi leti sta z Matejem Markovičem ustanovila Športno-humanitarno društvo Vztrajaj – Never give up! Po tuje. Katerega namen je bil s športnimi dogodki pomagati otrokom, invalidom, socialno ogroženim družinam, »sodelujemo z zvezo prijateljev mladine, z Anito Ogulin, pa z Anino zvezdico.« Aktivnih vztrajnikov je približno deset, »vsi smo športniki«, najizrazitejša Beba in Matej. Zdaj Štajerka dela v restavraciji, a »razvijam svojo zgodbo, šport, zdrava prehrana ...«. Tam nekje v onih časih je bila tri leta zaposlena v Slovenski vojski, v Ljubljani, v 10. bataljonu.

Beba, športnica za vse Foto: Grega Kališnik

Pri Ščapovih so štirje otroci, Beba najmlajša, še pred njenim rojstvom je bil oče ob desno roko, v Bebi se zbudi sočutje, čut za ljudi, ki potrebujejo pomoč. Pa oče zaradi invalidnosti sploh ni nikoli jadikoval. Beba si je, najmlajša, vedno morala izboriti prostor zase, pa čeprav »sem morala stopiti na mizo«. In zaropotati.

Ves čas v pogonu, pred tremi leti pa je bila operirana zaradi ukleščenega živca v kolku. Dolgo jo je bolelo, vsak dan, cele dneve, »porihtajo me v Avstriji«. V Sloveniji, pravi, so ji napovedovali umetni kolk. »Hvala bogu, da sem vztrajala, šla v Avstrijo in sem zdaj, kjer sem. Da počnem, kar počnem, in to z veseljem.« S svojimi kolki.

Beba pravi, da je povsem običajna rekreativka. Allrounderka, ne more se odločiti, kateri šport ji je najbližji. Teče, plava, kolesari, borda, smuča, v hribe hodi. In vsakega aprila jo prime, da se loti kalvarije. V dobro drugih. No, loti se je bistveno prej, za letošnje stopničenje se je pripravljala osem mesecev. Tako v telovadnici kot z jemanjem mere stopnicam v stolpnicah. Za nadarjene športnike, ki si zaradi socialnih tegob ne morejo privoščiti tega, za kar so morda rojeni. Če je kriza, je vseeno, če si plavalec, tekač ali talent v športu, ki že na prvi pogled zahteva globoke žepe.

Motivatorka

Sredstva so z donacijami podjetij zbirali že pred aprilom in na kalvarični dan, skupaj približno 4000 evrov, pa je znesek še odprt kaj to pomeni? . Poleg socialnega zaznamka Beba s svojimi podvigi motivira ljudi »h gibanju in zavedanju o potrebnosti pomoči«. To niso samo vzponi po stopnicah in spusti, Bebino početje je gonilna sila, ki za seboj potegne ljudi. »Ful jih je hodilo z mano.« No, še to, vreme je bilo slabo, 111 vzponov je bil prehud zalogaj, 66 pa jih je v enem dnevu zmogla, kanec manj kot 60.000 stopnic. Ki so različno visoke, krevljaste, nikakor enakomerno nagnjene, »to ni stolpnica, kjer je vse fino fajn«.

Kaj to pomeni? Pove, kako je bilo ob pripravah preveč vsega skupaj, bilo bi izvedljivo, a »potrebovala bi vsaj dva meseca čistega miru«. Za čisti trening. Še doda, kako ji je bila pri projektu v pomoč organizacija Zdrava zabava.

Podprli so jo Boštjan Kline, Tomaž Barada, Sani Bečirović, Polona Hercog, Gloria Kotnik, Luka Žvižej, Miha Zarabec, Jaka Malus, Domen Dornik. Nekateri so svetovno znani, drugi ne.

Med pogovorom Beba dobiva esemese, enega tudi od »častne ambasadorke mojih projektov«. In to je Ilka Štuhec, saj jo poznate. Bebo povpraša, ali je preživela. Kalvarijo. Kaj je kalvarija, Štuhčeva preklemano dobro ve.

Tretji april

Letošnji april je bil tretji kalvarični, predlani je Ščapova na statičnem kolesu v 24 urah zmogla 404 kilometre, lani v 30 urah 700. »Vsako leto sredstva namenim drugemu društvu. Preverljivemu.« Predlani za Društvo prijateljev mladine Maribor, lani za Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in pomaga ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini, vodi ga Petra Greiner.

Med statičnim kolesarjenjem sta ji bila v družbo akrobata Filip in Blaž. Foto: Bojan Mihalič

Med izzivi ne razmišlja, da bi odnehala. Tudi če jo vse boli, kot letos, pa če je premočena od dežja. Beba vztraja, trmasta je, pa življenje zajema z veliko žlico. Pa, kot smo morda razumeli, ne iz požrešnosti. Bere knjige o osebni rasti, psihologiji, »tudi s projekti rastem, veliko meditiram, v človeku mora biti ravnovesje, ob tolikšnih naporih mora glava biti na pravem mestu«. Saj je v glavni vlogi, ko telo trpi in odpoveduje poslušnost.

Zakaj pot in pot, švic za druge? »Ker to sem jaz in ker me to žene v življenju.« In ko bo nekoč, kdo ve kdaj, sedela na verandi, »bom lahko rekla, da sem v življenju nekaj naredila«. In ne le 40-urni delovnik, trije otroci … No, saj s tem ni nič narobe. »Sem normalen človek, z drobnimi pregrehami«. Nikoli pa ne bi grešila s prepovedanimi zvarki, Kalvarijo je zmagovala s »kruhom, namočenim v jajce, kruhom z viki kremo, pomarančnim sokom, govejo juho, oreščki, črno kavo«. Od športne znamke, katere ambasadorka je, dobiva opremo, sicer sponzorjev nima. In ne gre za to, da bi bila le izvajalka podvigov, projektov, pri prenekaterem pomaga, pri organizaciji, denimo, ko je na Velenjskem jezeru padel Guinnessov rekord v supanju.

Tokratni april se ji še vedno pozna, na telesu in v umu. O prihodnjem še ne razmišlja.

Za konec skleneva, da ima vsakdo svojo stopnico in sam se mora odločiti, ali bo stopil nanjo. In na naslednjo in …