Bi enotna tobačna embalaža zmanjšala število kadilcev?

Karel Gržan, duhovnik

Ali ni že skrajni čas, da z manj površnimi ukrepi zmanjšamo globlje razloge za kajenje? Navzven se nekaj gremo (na cigaretne škatlice tiskamo grozo in strah, si izmišljamo enolično embalažo ...), ob tem pa se število kadilcev ne zmanjšuje, kakor bi želeli. Politika namreč vedno bolj legalizira stresno življenje, ki je eden od temeljnih razlogov, da se ljudje tako ali drugače zakajajo oz. omamljajo in jih še tako domišljeni grozljivi opomini od tega ne morejo odvrniti. (Za najstnike pa je prepovedani sad tako najprivlačnejši.) Naj država odpravi eksistenčno grozo, ki stiska večino prebivalstva, pa se bodo kadilci lažje odvrnili od groze nikotina. Samo to površno reševanje se mi ne zdi učinkovit pristop - čeprav bolje vsaj nekaj kot nič.

Vesna Vuk Godina, socialna 
in kulturna antropologinja

Mislim, da ne bi. Pri kajenju gre za posebno vrsto odvisnosti, to je stvar libidilne ekonomije oziroma vprašanje psihološkega ustroja posameznika, kar pa ni odvisno od embalaže. Če pogledamo skrajne primere, kot je na primer vojna, vidimo, da tisti, ki so odvisni od kajenja, kadijo karkoli. Ugodje, ki izhaja iz kajenja, je ključno, vse drugo je sekundarnega pomena. Ljudje pač ne kadijo zato, ker jim je všeč škatlica.

Dragan Petrovec, kriminolog

Precej nezanesljivo je o tem vprašati strastnega nekadilca, ki iz svoje bližine že desetletja preganja cigaretni dim. Zato le ugibam in menim, da ne. Gre za iskanje grešnikov na napačnem koncu. Pred leti, ko sem bil majhen, so me star(ej)ši pošiljali po cigarete v gostilno, kjer so jih prodajali posamič, po dve ali tri, morda tudi eno samo. Pač ni bilo denarja za več. Nikogar ni zanimala embalaža, ker je ni bilo. So pa vsi kadili. Sem pa že zapisal, da si v boju proti alkoholizmu težko predstavljam, da bi pivo, merlot in konjak točili v enotno embalažo. Tega ni še nihče predlagal. Čeprav po mojem alkohol povzroča dosti več tragedij kot cigarete. Da bi morda ljudstvo naredili manj nervozno, pač nikomur ne pride na misel.

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Popolna ukinitev oglaševanja bi lahko bila koristna, a s tem ne bi odpravili ključne vloge tobačnih multinacionalk. Raje bi videla, da se kadilci in kajenje dekriminalizirajo in da se hkrati rešijo iz smrtnega objema velikih korporacij: takšnega predloga še nisem videla. Živimo v delu sveta, ki je znan po odličnih sortah tobaka. Zakaj je potem prav lokalna proizvodnja kriminalizirana in obravnavana kot črni trg? Tobačna industrija na Balkanu je danes najnižja oblika kolonizirane proizvodnje. Zakaj je ne bi zamenjali s kakovostnimi, legalnimi, lokalnimi proizvajalci, ob ustreznem nadzoru sestavin in pametni politiki izobraževanja o tobaku? Pa še to: kajenje je tudi znak krize, revščine in brezupa ... Prepoved reklame tu ne bo pomagala!

Dušan Jovanović, režiser

Odkar sem nehal kaditi, me vprašanja v zvezi s kajenjem ne zanimajo več. Ampak glede na to, da sem bil verižni kadilec, vam zagotavljam, da je moja prva in edina skrb bila, da čim prej, čim bolj pogosto in čim bolj globoko vdihnem dim v pljuča. Vse drugo, škatlica, njene barve in dizajn, ni privlačilo moje pozornosti. Neprivlačna embalaža lahko odvrne od kajenja kvečjemu začetnike, resne kadilce pusti neprizadete. Podobno je z ženskimi oblačili. Še tako neprivlačna obleka ne more prevarati izkušenega moškega pogleda: on ve, kaj se skriva spodaj.

N'toko, glasbenik

To je vsekakor vprašanje za stroko, ki bi morala analizirati podobne prakse v tujini. Sam lahko rečem le, da sem imel pri iskanju dobrih člankov na to temo veliko težav, saj jih je večina delovala, kakor da jih je narekoval ta ali oni lobi. Osebno mi ukrep seveda ni simpatičen, ne le zaradi neprivlačnih generičnih embalaž, ki nas utegnejo strašiti s polic, ampak tudi zaradi podcenjujočega odnosa do kadilcev, ki ga je iz te poteze zaznati - kakor da še vedno ne bi vedeli, da je kajenje nezdravo, in vztrajajo le še iz navezanosti na svoje najljubše znamke. Če bi bil kadilec, bi me bolj kot embalaža verjet­no zanimali cena in dostopnost cigaret, seveda pa dopuščam možnost, da imajo tudi takšni ukrepi pozitivne učinke pri odvračanju novih kadilcev.

Jure Apih, publicist

Pred leti so Avstralci ujeli velikega morskega psa in mu razparali trebuh. V njem so našli skoraj nedotaknjeno deskarsko opremo nesrečnega fanta, ki ga je mrcina ujela, požrla in prebavila. Na stotine, na tisoče mladih fantov in tudi deklet tam doli se vsak dan podaja na ocean z desko, jadrom in trmastim izzivan­jem usode. Junaki so, ko letijo z vetrom in ignorirajo nevarnost. Proizvajalec opreme, ki ji tudi agresivni prebavni sokovi morskega psa niso mogli do živega, je morbidno fotografijo razparane pošasti uporabil v svojem oglasu in žirija svetovnega oglaševalskega festivala mu je podelila najvišje priznanje. Ne vem, koliko bo embalaža s strašilnimi fotografijami rakastih pljuč odvrnila kadilcev in koliko jih bo morda celo pritegnila. Proizvajalci etuijev pa bodo zanesljivo zaslužili.