Bi želeli biti med najbogatejšimi Slovenci?

Odgovarjajo: Jure Apih, N'Toko, Dušan Jovanović, Svetlana Slapšak, Karel Gržan, Dragan Petrovec in Nataša Pirc Musar.

Objavljeno
09. november 2014 13.05
R. N., Nedelo
R. N., Nedelo

Nataša Pirc Musar, Inštitu Info hiša

Ne, nimam želje po uvrstitvi na to lestvico. Menim, da se uspeh in predvsem zadovoljstvo s samim sabo, svojo okolico in življenjem nasploh ne bi smela meriti v denarju. Seveda si želim z dobrim delom tudi dobro zaslužiti, ne pa obogateti. Dober zaslužek zame pomeni, da mi ni treba paziti na vsak evro, da si lahko nekajkrat na leto z družino privoščim počitnice po lastni izbiri, da imam spodobno streho nad glavo in na cesti štiri kolesa, ki me ne bodo pustila na cedilu. Skupaj z zatočiščem v družini bi rekla, da je to po mojih merilih dobro življenje. Verjamem pa, da bogastvo nosi s sabo tudi odgovornost. Čut za ljudi v stiski bi moral biti v vseh, ki lahko kdaj darujemo za nepreskrbljene, zlasti pa pri tistih, ki imajo veliko več, kot potrebujejo za dobro življenje.

Jure Apih, publicist

Liberalna mantra je, da pomeni osebno lastništvo le prerazporejanje nacionalnega bogastva v upravljanje sposobnejšim. In ker kapital, da bi se ohranjal in oplajal, zaposluje, pospešuje gospodarstvo in plačuje davke, lahko pričakujemo, da bo to v rokah najsposobnejših počel učinkoviteje. Kdo je formalni lastnik kapitala, pa je, če zanemarimo že tako problematiziran nacionalni interes, pravzaprav irelevantno. Pomembno je le, da mačka lovi miši, je vedel že Deng, ki je kriv za kitajski gospodarski čudež. Osebna poraba bogatinov gre seveda v nos, vendar je biološko omejena in še dviguje povpraševanje in porabo. Večji problem sta globalizacija in neoliberalizem, ki sta kapital odvezala od korenin in špekulacijo dvignila nad gospodarjenje. Bogati smo pa tako ali tako vsi, ki nismo revni.

N'Toko, glasbenik in kolumnist

Mislim, da to ne bi bilo zame. Že misel, da bi moral upravljati svojo lastno nepremičnino, me napolni s tesnobo. Kako neverjetno sivo, puščobno početje je to. Kot da dejavnosti, s katerimi je mogoče zaslužiti tako velike vsote, ne bi bile že same po sebi dolgočasne, bogataša čaka še duhomorno upravljanje milijonskega premoženja; en sam neskončen sestanek z zavarovalničarji, nepremičninarji, bankirji, finančnimi svetovalci, davčnimi strategi in drugimi neinspirativnimi ljudmi. A če me ne bi pokopalo delovno okolje, bi me prav gotovo prosti čas, ki bi ga moral preživeti s stanovskimi kolegi. Je še kaj bolj morečega kot poslušati jamranje bogatašev?

Dragan Petrovec, kriminolog

Kakšno podobo si bo o meni ob odgovoru ustvaril bralec? Sem pohlepnež, ki mu nikoli ni dovolj? Sem na zunaj ves skromen, v resnici pa si vsak dan poskušam »grabiti denarcev kupe«? Mi bodo res verjeli, da zame denar ni najmočnejši motiv? Kar se mene tiče, bi rad živel v družbi, kakršno je kot idealno opisal neki politik, seveda ne naš, kjer bi bilo zelo malo hudo bogatih in še manj revnih. Čisto dobro bi se počutil na sredini. Že vidim, kako pada po meni, da sem za socialistično uravnilovko. A ne prezrite – vsaj 300.000 revnih Slovencev bi jo podprlo in to bi bila daleč najmočnejša stranka. Na žalost stranka revežev.

Dušan Jovanović, režiser

Bogataš ni nič drugega kot revež, ki ima preveč denarja. Če bi bil jaz najbogatejši Slovenec, bi imel sicer preveč denarja, ampak bi bil revež med bogataši. Med 1350 milijarderji tega sveta bi bil čisto na repu. Imel bi strašne komplekse in vse noči bi sanjal ameriški sen: da bi uspel in se povzpel na prestol najbogatejših Zemljanov. Ampak to se ne bi nikoli zgodilo in na letnem srečanju kluba svetovnih bogatašev bi bila moja jahta zasidrana čisto nekje na koncu marine. Zjokal bi se sam nad seboj: zakaj nisem ostal revež med reveži, ampak sem postal revež med bogataši? Zakaj nisem Carlos Slim Helu, najbogatejši Mehičan, ali Bill Gates, najbogatejši Američan, ali Bernard Arnault, najbogatejši Evropejec, ali Viktor Vekselberg, najbogatejši Rus. Zakaj sem samo bogat Slovenček, ki ga imajo vsi drugi za berača?

Svetlana Slapšak, redna profesorica, publicistka, brezposelna

Prvi problem: kje? Vsi najbogatejši Slovenci živijo in plačujejo davke v tujini. Drugi problem: zakaj? Sodeč po javnih izjavah in dejanjih, najbogatejši z redkimi izjemami delujejo neotesano, sebično, ozkosrčno, neelegantno, neizobraženo: zakaj bi si človek sploh želel biti med njimi? Moj odgovor je – ne: želim si, da bi vsi prebivalci te države (ne samo državljani in ne samo Slovenci) živeli človeka dostojno življenje, z zagotovljenim bivališčem, prehrano, zdravstvenim varstvom, izobraževanjem in dostopom do kulturnih dobrin za vse – denimo s sistemom UTD, za začetek. Potem pa novi socializem ...

Karel Gržan, duhovnik

Seveda je treba imeti dovolj finančnih sredstev, vendar samo dovolj. Kar je preveč, je balast in obremenitev duha. Iz izkustev sem razbral, da bogatijo predvsem ta prave bližine in vsebine. Pomembna je pozornost na lepo, dobro, ki nas obdaja, in ob tem čut hvaležnosti. Raziskave ugotavljajo, da moramo na en vzrok, ki v nas budi nelagodje, poiskati pet razlogov za zadovoljstvo življenja in biti ob tem hvaležni. Papež Frančišek je rekel, da je hvaležnost čudodelna – z njo ozaveščamo in v sebi utrjujemo radost in moč za življenje. V zadnjem obdobju se zavestno trudim, da sem pozoren na dobro, ki me obdaja. Čeprav po merilih finančnih strokovnjakov še zdaleč nisem bogat, se vendarle čutim med najbogatejšimi Slovenci.