Biti moraš ekstra nor, da greš vozit kaj takega

Skoraj 14 tisoč kilometrov čez enajst držav v 80 let starem ameriškem buicku – to sta v 36 dneh zmogla Jože Zalar, strastni zaljubljenec v stara in tudi številna druga (čudaška) vozila, in njegov sopotnik Blaž Stefanija, ki sta se prvič in zadnjič udeležila prestižnega relija starodobnikov od Pekinga do Pariza. Na tej nepozabni in edinstveni avanturi sta se najmanj dvakrat srečala s smrtjo in ji k sreči ušla, ušli pa ne bodo spomini na brezkončne pokrajine, zibajoče se kamele, ki prečkajo cesto ravno takrat, ko ni treba, in na novo sklenjena prijateljstva, ki se bodo osvežila že prihodnjega maja, ko se bodo fantje s starodobniki zapeljali prek Slovenije vse do Ohrida in nazaj.

»Biti moraš ekstra nor, da greš vozit kaj takega. Vedel sem, da bo to res velika avantura, nisem pa vedel, kaj točno pričakovati. Bil sem že na podobnih, a krajših dogodkih in z drugačnimi vozili – dirkam tudi s štirikolesniki, in to po najbolj netipičnih terenih, po Afriki, Albaniji ... –, a ta reli starodobnikov je bil res edinstveno doživetje,« je povedal Zalar.

Reli Peking–Pariz, ki so ga prvič pripravili daljnega leta 1907, so pred dvema desetletjema obudili v življenje in ga zdaj prirejajo na tri leta. »Nazadnje je šla trasa tudi čez Slovenijo, malo me je vznemirilo vse skupaj, a leto dni nisem reagiral, potem pa me je spet prešinilo in sem nemudoma poslal prijavo. Odtlej je bilo treba opraviti milijon stvari, temu sem res posvetil dve leti svojega življenja,« je povedal Ljubljančan, ki se preživlja kot strokovnjak za posebne učinke v zabavni industriji ter je lastnik in šef podjetja Delo osvobaja s še osmimi zaposlenimi, a še bolj njegovo srce gori za tehniko na štirih kolesih, resnici na ljubo tudi gosenicah.



»Stvari zbiram že od malega. Imam veliko motorjev, avtomobilov in drugih vozil – štirikolesnike, pluge, viličarje, dvigala ... –, precej zaradi posla s filmom, saj jih pogosto potrebujemo pri snemanjih, imam pa zdaj polna že tri skladišča.« Vse, kar zasluži, gre v »mašine, to je moja zasvojenost. Ko vidim nekaj, se kar vžgem, želim, da je moje, to že nekako uredim, a potem je treba še vse popraviti ... Vendar imam res veliko srečo z dobro ekipo – s fanti, ki delajo zame, popoldne pomagajo moji prijatelji in vse naredimo sami,« je povedal član društva oldtimerjev Škofljica ter svojega lastnega kluba Buick.

Za reli so najprej iskali primerno vozilo. »Poskusili smo z de sotom, a ko smo ga razstavili na prafaktorje, smo sprevideli, da obnove ne bomo končali pravočasno.« Nato so nabavili buicka, letnik 1936, začeli popravljati in znova ugotovili, da jim ne bo zneslo. V tretje gre rado, malo mlajšega buicka, letnik 1939, so našli na Finskem, z Blažem sta sedla na letalo, si ga ogledala in ga dala s tovornjakom pripeljati v Slovenijo, kjer so ga temeljito »prešravfali«. Zanj je, kakor pravi, odštel pošteno ceno, »a koliko smo potem še vložili vanj ... raje ne bi govoril.«

Kot ne o višini štartnine, ki prav tako ni bila majhna. Zadnjega pol leta so se večinoma dajali z birokratskimi zapleti in papirologijo – urejali vizume, vsa mogoča dovoljenja, zavarovanja za vsako državo posebej ... – in menda se je nabralo za debel fascikel dokumentov, avto so dva meseca pred štartom v Luki Koper naložili na zabojnik za Kitajsko, drugega junija v Pekingu pa se je končno začelo. Na štartu je bil skupaj s še 104 drugimi vozili, ob njem je sedel navigator Blaž Stefanija. »Že dvajset let sva dobra prijatelja, vsako leto z motorjem narediva daljšo turo in sva obredla že ves svet. Vprašal sem ga, ali bi šel z mano, ker je dovolj avanturista, in je privolil.«



Z buickom sta bila v kategoriji vintage (ob tej sta bili še classic in youngsters), »ampak smo žal ugotovili, da je bilo malo vozil dejansko vintage, saj so jim lastniki dodajali stvari, ki jih ne bi smeli: boljše vzmetenje, boljše stvari ... Sem bil pa izredno navdušen nad najstarejšim sodelujočim, avtom na parni pogon iz leta 1910, kar je bila nora izkušnja. Če se je le dalo, sem se pridružil fantom, ki so ga vsak dan šravfali na polno, saj me ta tehnika res izjemno zanima,« se mu med pripovedovanjem iskrijo oči, pa ugasnejo ob spominu, po kakšnih cestah so morali voziti.

Čudeži na poti

»Organizatorji so nas žal poslali na ceste, ki bi jih bilo še s štirikolesnikom težko prevoziti. Zlasti v Mongoliji je bila ena slabša od druge, zato smo dirkači stopili skupaj in se uprli organizatorjem, povedali, da imamo svoja vozila radi in jih ne želimo uničiti. Seveda ni bilo potem nič drugače, niti ni moglo biti, saj je šlo za trasirano progo, kar so pripravljali že davno prej, a žal dokaj slabo. Na zemljevidu ture so bile res hude napake: na primer, da zavij levo namesto desno, tako da je bilo potrebnega veliko lastnega navigiranja. Na relijih je tudi praksa, da če posamezno vozilo v določenem času ne pride na pričakovano mesto, voznika takoj kontaktirajo, kje je, ali potrebuje pomoč ... No, naju z Blažem po dveh dneh ni poklical nihče ...«

Zgodilo se je na eni od cest v Rusiji, »vozila sva okoli 100 km/h, samo počilo je, v trenutku niso več delale zavore in prestave, edino z volanom sem poskušal loviti cestišče. Kakih 500 metrov sva letela po obeh pasovih, in to po cesti, po kateri so prej in pozneje ves čas vozili tovornjaki ... Vmes sem Blažu zavpil, naj poišče gasilni aparat, saj se je iz podvozja že začelo kaditi, rezervoar za gorivo pa je bil ravno sveže napolnjen ... Ko sva se vendarle ustavila, sem deset minut samo sedel na tleh in lovil sapo ... To je bil res čudež, neverjetna sreča, skoraj verjameš, da nekdo pazi nate.«



Po svoje čudežno je bilo tudi ekspresno popravilo avta. K sreči je Zalar pred dirko kupil še enega buicka in so imeli tako rezervne dele zagotovljene, je bila pa zato dostava v Rusijo trši oreh. Zalarjevo dekle je neumorno klicalo na vse mogoče telefonske številke, nazadnje so našli enega od prijateljev z vizumom za Rusijo, ki se je z rezervnim delom usedel na letalo in prišel v Moskvo, a se je prtljaga na poti izgubila v Varšavi, so jo pa prihodnji dan vseeno dobili. Avto je bil v res slabem stanju, v veliko pomoč jim je bil video Zalarjevih fantov, ki so med razstavljanjem buicka v Sloveniji posneli, kako se kaj zamenja. »Z Blažem sva imela veliko srečo, saj sva bila v bližini delavnice, kjer se ukvarjajo samo s starodobniki, in tako smo zadevo na presenečenje vseh rešili v zgolj dveh dneh ...«

Zaradi dvodnevnega zaostanka sta si nabrala toliko kazenskega pribitka, da »potem ni bilo smisla forsirati avta, pač pa je bil cilj priti do konca. Na cilju sta naju pričakala sestra in njen partner, česar sem bil zares vesel. Prišla pa je tudi moja punca Eva s prijateljicama, lepo je bilo.« A vznemirljivih spominov je še veliko več. Na dan so prevozili med 400 in 700 kilometri, tako po avtocestah kot brezpotjih.



»V Mongoliji sva vozila domnevno po državni cesti, a to so bili v resnici kupi zemlje in lukenj, med katerimi si zavijal. Do Rusije namreč vodita dve poti: bližja in boljša, po kateri vozi večina, ter slabša in daljša, po kateri sva vozila midva (smeh). Sva pa zato imela priložnost videti Mongolijo v vsem njenem sijaju in tudi bedi. Ljudje povsod prijazni, povsod imajo hladilnike, a povsod je pijača topla. Hladilnikov preprosto ne vklapljajo, vendar ni težava v elektriki, ampak je navada, da sami vse pijejo toplo. Ker sva šla po svoji poti, sva morala k sreči šotoriti samo enkrat, saj je bilo grozno: pod ničlo, veter je pihal na vso moč ..., medtem ko so drugi, ki so šli po krajši poti, kampirali kar šestkrat in so bili na koncu že povsem zabuhli od komarjev, muh, slabega spanca ... Tako da, ja, včasih se splača iti po daljši poti (smeh).«
 

Bližnja srečanja z ...

Dirka je trajala kar 36 dni, zgolj štirje vmes so bili prosti. Od tega so dva dni res izkoristili za obisk muzeja ali dveh, »drugo je bilo večinoma 'šravfanje'. Zjutraj začneš in zvečer končaš. Ker če ne preveriš prav vsega, lahko hitro plačaš davek, ko si na cesti.« Drugi del dirke, ko so imeli večinoma že vsi precej iztrošena vozila, so se malo pogrupirali za medsebojno pomoč. »Midva sva se povezala z nekimi Američani, ki so imeli buicka isti letnik, tako da smo vozili večinoma skupaj, tudi pomagali drug drugemu pri sprotnih popravilih.«



Podobno kot v Rusiji sta tudi v Mongoliji le z veliko srečo odnesla celo kožo. Odlomil se jima je namreč zadnji del, ki povezuje kolo z blažilnikom. »Zgodilo se je ob dveh popoldne, s kombijem so naju prišli iskat šele okoli polnoči, vozilo je bilo že polno ljudi, ki so jih pobrali pred nama, bili smo sredi ničesar, tako da sem moral jaz navigirati pot, vmes pa je voznik od utrujenosti preprosto zaspal za volanom in smo zleteli dol s ceste ... No, ob šestih zjutraj smo vendarle prišli do hotela ...«

Sicer pa ne bo pozabil neverjetne prijaznosti ljudi na Kitajskem, v Mongoliji, Kazahstanu, v Rusiji ... »Ko smo se zvečer parkirali – načrt je bil tak, da smo šli vsak dan od baze do baze, kjer smo je prenočevali, zjutraj pa dalje –, so nas ljudje takoj obstopili, prosili, ali se lahko fotografirajo z vozili; na Kitajskem starih avtomobilov sploh ni. Karkoli sem vprašal, želel, takoj so vsi skočili na pomoč.«

Osupljal ga je tudi živelj ob cesti. »Voziš se in potem se kar od nekod pojavi na tisoče ovc. Brez pastirja. No, saj se v teh prostranstvih nimajo kje izgubiti, (smeh). Pa cel kup živalskih kadavrov po tleh. To je res divjina, ki je pri nas ni več. Ali pa kamele, ki se sprehajajo naokoli ... Ravno s klanca se spustiš, malo hitrosti pridobiš, pa jih zagledaš v daljavi, držiš pesti, da ne bi šle prek tiste edine ceste, a se zgodi prav to ... Čakaš v nedogled, hupanje jih nič ne vznemiri ... Za take stvari si moraš pač vzeti čas.«



Zadnje ure dolgih tur so se sem in tja vlekle, je priznal, »a moraš najti nekaj zanimivega, kar je v Mongoliji lahko izziv, saj prideš na planoto in vidiš, da je še naslednjih sto kilometrov povsem enakih ... Smo šli pa tudi čez prelaze, prek enega na 2650 metrih, noro!«

Za konkreten obrok med dirko ni bilo časa, če si želel v dostojnem času priti do baze, se je pa Blaž kot navigator še posebej dobro izkazal v Rusiji, saj je našel bližnjice, zaradi katerih sta si zato lahko v miru večkrat privoščila boršč. V vseh dneh se nista niti enkrat skregala, »čeprav je bilo nekaj trenutkov napetosti«, časa si nista mogla krajšati niti z glasbo, »ker se nama je radio pokvaril že v Kazahstanu ... Tudi sicer ni pametno, da je okoli tebe preveč hrupa, saj je treba poslušati vozilo. Za vsak čuden zvok je treba ustaviti in ugotoviti, od kod prihaja, in čudnih zvokov je bilo res ogromno (smeh).« So pa imeli srečo z vremenom, saj razen na Kitajskem in zadnjih dni ni bilo prevroče. »Ker v tem tudi motor lahko hitreje zariba, zlasti če rineš v klanec.«

Nepozabni sprejem

No, čisto nazadnje je iz Celovca navzgor rinil v torek, ko sta se z Blažem vrnila iz Pariza, na Ljubelju pa so ju pričakali prijatelji in člani Oldtimer cluba Škofljica, da so skupaj nazdravili srečnemu koncu. »Sprejem je bil res fenomenalen! Potem pa smo se povzpeli še do koče Stari Ljubelj, kjer nas je pričakala izredna pogostitev z pristno domačo slovensko hrano, ki sem jo že kar pogrešal. Res bi se rad še enkrat zahvalil vsem podpornikom, prijateljem, družini, donatorjem in izredni ekipi, ki me je spremljala ves čas in po potrebi tudi vskočila,« je rahlo ganjen povedal Ljubljančan, ki sicer te avanture ne namerava ponoviti, »zdaj sem jo odkljukal«, se bo pa nadaljevala na drugačen način.



»Z nekaterimi udeleženci relija smo se namreč res dobro ujeli in se zato zmenili, da prihodnje leto maja izvedemo svojo turo, in sicer prek Slovenije vse do Ohridskega jezera in nazaj. Približno deset nas bo.« Že oktobra bo šel tudi v Ameriko na petdnevni reli, »povabila me je ena od ameriških ekip, vozil bom lincolna!«, neformalno so se z dirkači v starodobnikih domenili tudi, da v živo preverijo nekatere ceste v Novi Zelandiji in na Japonskem. Nova poznanstva v Ameriki so mu prinesla tudi lažji dostop do rezervnih delov za ameriške modele. »Da imaš tam človeka, ki mu zaupaš in se spozna, je res veliko vredno, saj veš, da boš dobil originalne in ne na Kitajskem izdelane rezervne dele, ki se veliko prej uničijo.«



Jože ima sicer tudi novejši avto, a tudi ta ni povsem navaden, »je malo večji kot drugi pick-upi ... Je pa dejstvo, da se zelo rad vozim s precej čudnimi vozili (smeh).« Na mobilniku, ki »zvoni« kot avtomobilski motor, je pokazal fotografije z zasneženih pobočij, po katerih jih je ubiral s štirikolesnikom UTV, ki je na hitro še najbolj podoben bagerčku, a čeprav ima gosenice, se z njim mirno pripelje do bencinskega servisa in napolni rezervoar. Ali pa na strme terene pripelje opremo, ki jo potrebujejo pri snemanju filmov ...

V filmskem svetu se sicer giblje že od malega. Za televizijo sta delala njegova dedek in oče, sam pa je najprej začel sodelovati z gledališči, vendar hitro ugotovil, da se pravzaprav nihče ne ukvarja s posebnimi učinki, niti se jih v Sloveniji ni dalo nabaviti, zato jih je začel izumljati kar sam, nazadnje je ustanovil svoje podjetje. »Kot otrok sem sanjal o tem, da bi delal v Hollywoodu, zdaj pa pride Hollywood kar k meni na dvorišče (smeh)«. S tujino so začeli sodelovati prek slovenskih produkcij, eden njihovih prvih tujih projektov je bil videospot za Il Divo, »na začetku smo bili res zeleni, z leti pa smo nabavili stroje in lahko zdaj naredimo prav vse: celoten gozd v megli, poleti lahko zasnežimo karkoli kjerkoli, ustvarimo strele, nevihte, neurja ...« Delajo seveda tudi v Sloveniji, kjer je sicer zaslužek občutno manjši, »ampak podpiramo slovenski film, mlade ... ker je tako prav«.

Ciljev in želja na kariernem področju, predvsem pa glede vozil, dirk in držav, ki bi jih še rad obiskal, je še »uuu, ogromno«, ima pa Zalar še eno žezlo v ognju, saj so se z ekipo prijavili na razpis za najem gradu Turjak, kjer bi radi izvajali zabavno-izobraževalni program, zlasti viteške zadeve. »Prav na reliju med dolgotrajno vožnjo so se mi ideje utrinjale druga za drugo,« je povedal v smehu. »Moraš biti aktiven, ni druge poti!«