Blatni dol

Prejšnji mesec sem nehote postala »zvezda« družbenega omrežja x. Na moj zapis o predsedničini odločitvi, da mandata za sestavo vlade ne podeli Janezu Janši, se je odzval poslanec Slovenske demokratske stranke. Njegovo nagovarjanje predsednice republike je bilo neokusno in žaljivo.

Sram za(radi) sočloveka

Nivo verbalnega obračunavanja z drugače mislečimi postaja pri nas res nizkoten. V demokratični družbi se nikoli ne bomo vsi strinjali drug z drugim in vsak ima pravico do lastnega mnenja. A ko 36-letni karierni politik, ki je poslanec od leta 2014, ne razume, da tak način komunikacije ni na mestu, pač pa se mu vse skupaj – tvegam subjektivno oceno – zdi najbrž še smešno, imamo kot družba resno težavo.

Ne želim živeti v državi, v kateri poslanec nizkotno zmerja predsednico republike, pa mu za to ni treba nikomur odgovarjati. Prav tako mi je grozno spremljati objave novoizvoljene poslanke, ki je dobila manj kot 900 glasov volivk in volivcev, pa se na družbenem omrežju z napisom na majici že norčuje iz »strica«, kakor imenuje voditelja oddaje na RTV Slovenija.

Oblast očitno hitro opijani. Naj se torej odselim? Naj preneham uporabljati družbena omrežja? Naj preneham slediti določenim osebam, ki čutijo potrebo po blatenju ljudi, s katerimi nimajo enakega ideološkega pogleda?

Vse omenjeno bi seveda lahko storila, pa bo težava s tem izginila? Razdor med eno in drugo stranjo političnega pola je tako globok, da ga ne bo rešilo tarnanje dela ljudstva, da si tega ne želimo, da bi od politikov pričakovali, da vodijo z zgledom.

Kaj nam je torej storiti? Že vse od tiste poslančeve objave se po malem ukvarjam s tem vprašanjem. Kako ljudem vbiti v glavo, da verbalno poniževanje in zmerjanje nista sprejemljiva, da si tega ljudje ne zaslužimo in da je mogoče nestrinjanje izraziti tudi drugače – spoštljivo in jasno?

Za hip me včasih pomiri preblisk, da so to redki ekscesi, ki minejo, še preden se usedejo v ljudsko podzavest, a res le za hip. Če namreč dobro premislim, ne gre za občasna dejanja. Tak diskurz je pri nekaterih poslancih oziroma poslankah postal njihov modus operandi. Pri obračunavanju z nasprotnim političnim polom so agresivni, žaljivi. Ko nagovarjajo ženski spol, ne umanjka opazk na račun njihovega videza ali preteklosti.

Oblast očitno hitro opijani. FOTO: Matej Družnik

Oseba, ki je tarča, nič ne more narediti prav. In pri tem nimam v mislih le poslancev z desnega političnega pola. Ali omenjanje fašizma z idiotskim obrazom, kar si je pred dnevi privoščil poslanec Svobode, spada v hram demokracije? Sama menim, da bi se dalo kritiko izreči tudi drugače.

Kje smo torej obtičali v tej deželi, ki si je nekoč želela postati druga Švica? 8. člen etičnega kodeksa za poslance govori o načelih dostojnosti in spoštljivosti in med drugim določa, da je poslanec oziroma poslanka dostojen, spoštljiv, strpen in nediskriminatoren.

Bo Janša iz Bruslja vpoklical Romano Tomc?

Poslanke in poslanci obeh političnih polov in vseh vmes (če je sploh še kak tak v slovenskem parlamentu) bi se morali od trenutka izvolitve zavedati, da bi morali biti boljši od drugih – v besedah in dejanjih.

Človek lahko igra na orgle, hodi k cerkvenemu pevskemu zboru, poučuje mlade skavte, namenja odstotek dohodnine domačemu prostovoljnemu gasilskemu društvu in sedi v prvi klopi pri nedeljski maši.

A kakšen človek je v resnici, kakšen Človek je, pokaže takrat, ko mu gre za nohte, ko se z njim nekdo ne strinja, ko čuti, da mora zavzeti obrambno držo.