Blaž Švab: Ponekod te sprejmejo kot predsednika, drugod kot kurbo

Frontman Modrijanov ima na leto 200 nastopov s skupino, počne pa še veliko drugega

Objavljeno
11. april 2016 16.26
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Je eden najbolj prepoznavnih obrazov v Sloveniji. Ne samo zato, ker je voditelj priljubljene televizijske oddaje z narod­nozabavno glasbo Slovenski pozdrav, ampak še bolj zato, ker je pevec najbolj priljubljene glasbene skupine zadnjih let Modrijani. Vendar 31-letni Štajerec izpod Pohorja Blaž Švab ni tipičen narodnozabavni pevec, ampak bolj frontman, saj je nastop narodnozabavne skupine iz rahlega pozibavanja ob široko nasmejanem harmonikarju spremenil v šov, kakršnega poznajo v drugih glasbenih zvrsteh. Na primer v stadionskem rocku.

Letos je Švab prvič dobil Vikendov gong popularnosti kot posameznik, voditelj razvedrilne oddaje, prej ga je štirikrat z Modrijani, kot član najbolj priljubljene glasbene skupine. V petek je vodil 21. festival Slovenska polka in valček. Pogovarjali smo se seveda o Modrijanih, o začetku in njihovi poti, o tem, kaj počne takrat, ko ni na odru, in kaj posluša poleg narodnozabavnih viž.

Muzikant, televizijski in radijski voditelj, socialni delavec. Kaj od tega ste najbolj?

Nikoli v življenju nisem ničesar izrazito načrtoval. Sem si pa marsikaj želel. In vse to, kar počnem, sem si zelo želel. Najbolj sem ponosen, da mi je uspelo končati študij in da sem na področju socialnega dela in terapevt­skega dela z ljudmi, zasvojenimi z alkoholom, tudi delal. Človeška razsežnost, ko človeka razumeš in doživ­ljaš kot celostno bitje, mi je dala največ znanja, ki ga lahko s pridom uporabljam tudi v šovbiznisu. Vedno vem, da življenje ni samo šov, ampak še vse kaj drugega. Človek ne potrebuje samo razvedrila, ampak tudi kaj drugega. Vendar je razvedrilo seveda pomembno, če je dobro, brez škodljivih posledic. Vse dejavnosti se pokrivajo. Zdi se mi pomembno, da sem se v življenju ukvarjal še s čim drugim kot samo z muziko in mediji.

Kdaj se je začela vaša glasbena pot?

Vsi člani Modrijanov smo imeli že v osnovni šoli glasbene skupine. Verjetno sem začel prej peti kot govoriti. Oče mi je povedal, da sem si, ko me je nosil na ramenih, vedno nekaj mrmral. Že zelo zgodaj, pri šestih letih, me je peljal v glasbeno šolo. Harmoniko sta igrala že moj oče in stari oče.

Predvidevam, da frajtonarico?

Seveda. Moj stari oče je še iz tiste generacije, ko so igrali na porokah tri dni skupaj.

Kdaj so na vašo glasbeno pot stopili Modrijani?

Intenzivno smo začeli igrati pri 13, 14 letih, konec osnovne šole. Modrijani živimo nočno življenje že od takrat. Seveda po gostilnah cele noči nismo bili sami. Z nami je bil moj oče, včasih tudi drugi starši. Videti je bilo tako: oče nas je zvečer pripeljal na nastop, ker seveda nobeden ni imel izpita, pomagal nam je postaviti ozvočenje, potem si je v avtu vključil kalorifer, da ga je med spanjem grel, se ob štirih zjutraj zbudil, nam pomagal pospraviti opremo in nas odpeljal domov. Ponoči bedimo že od konca osnovne šole. Rastel sem s takšnim načinom življenja. Marsikaj smo videli in doživeli. Če bom kdaj napisal knjigo, bo naslov Od kurbe do predsednika. Ponekod te sprejmejo kot predsednika, drugod kot kurbo.

Dolgo ste že skupaj.

Modrijani smo različni ljud­je. Po prepričanjih, vrednotah, značajih, zanimanjih, tudi po glasbenih okusih. Na vajah smo se ogromno prepirali, v steno je kdaj letela kakšna kitara, včasih se cele mesece nismo pogovarjali. Vendar se nismo razleteli. Ker je bila ljubezen do glasbe in tega dela dovolj močna. Kljub velikim razlikam smo vedno zelo dobro delovali. Včasih pravim, da bi tako kot Modrijani morala delovati vlada. S svojimi razlikami smo drug drugega klestili, brusili, bogatili. Ker smo se toliko prepirali, je kitarist Peter rekel, da bi bili lahko Modrijani. Lepše je slišati kot Prepirljivci, Briht­neži. Na vajah je bilo dinamično in še vedno je.

Kitare še letijo v stene?

Ne, pade pa kdaj kaj po tleh in tudi zelo glasno je včasih.

Čemu pripisujete izjemno priljubljenost skupine?

Gotovo dela tega ni mogoče razložiti. Higgsov bozon, božji delec, sam pravim božja volja, drugi, da so nam bile naklonjene zvezde. Gotovo sta pomembna kontekst in čas. Ob pravem času smo bili na pravem mestu. Takrat, pred 15 leti, ni bilo toliko mladih ansamblov. Pojavili smo se, mladi fantje v narodnih nošah, kar je bilo samo po sebi zelo zanimivo. Seveda pa je pomembna predanost, ljubezen do glasbe. Vse smo dali na stranski tir, ves denar od »špilov« smo porabili za inštrumente in drugo opremo.

Kaj je bila prelomna točka na poti Modrijanov?

Najbrž Rožica, od katere je zdaj pet let. Gotovo je nalezljiva pesem, vendar je ujela trenutek, ko je narodnozabavna glasbo prodrla iz dotedanjih okvirov. Narodnozabavna glasba je bila vedno priljubljena pri določeni populaciji. V tistem trenutku pa se je zgodil preboj, več je je bilo v mestih. Na Kongresnem trgu v Ljubljani smo v istem letu dvakrat igrali pred 20.000 ljudmi. To seveda ni samo naša zasluga. Zdaj je veliko mladih ansamblov, ki delajo zelo dobro.

Modrijani ste bili gotovo prelomna točka v narodnozabavni glasbi. Do takrat so se muzikanti rahlo pozibavali ob od ušesa do ušesa nasmejanem harmonikarju, vaš nastop je nekaj čisto drugega. Od kod se je vzel?

Na leto smo imeli 200 nastopov. Če imaš od 15. do 25. leta vsak konec tedna dva ali več nastopov, lahko postaneš zamorjen. Lahko ti postane dolgčas. Nam ni postalo, ker smo se na nastopih začeli hecati, z grdo besedo, zajebavati. Spominjam se veselic, ko smo občinstvu povedali, da je veselice konec, vendar bomo nadaljevali, če bomo za vsako dodat­no skladbo dobili en modrc. Začeli smo noreti, plezati po odru, skakati z njega, igrati po mizah, šankih, igrali smo rock'n'roll, z narodnozabavno glasbo smo posnemali rockerje, med polkami in valčki smo se metali na kolena, med polkami smo »čupali«, repali smo Avsenikove pesmi. Nekatere njihove pesmi je mogoče odlično repati. Začutili smo, kakšno energijo to vzbudi. Ljudje so začeli prihajati na naše nastope ne samo zaradi glasbe, ampak zato, ker so se dobro imeli.

Kako pa so na to gledali tradicionalisti?

Nekaterim smo se zdeli ogabni. Niso nas prenesli. Nekateri še vedno mislijo, da uničujemo narodnozabavno glasbo. Vendar igramo tako, kot nam ustreza. Če nam ustreza igrati polko na kolenih, jo igramo. Glasba je igra. Ko jo začneš jemati samo kot posel, kot ustvarjanje uspešnic, si že »popušil«.

Tudi vaša instrumentalna sestava je drugačna od tradicionalne. Zakaj ste opustili trobento in klarinet?

Ker ju ni nihče znal igrati. Modrijani nismo zelo dobri glasbeniki, tudi zelo dobri pevci ne. Najboljše skupine so tiste, ki so pripravljene zelo dosti delati – in delamo zelo veliko, to je dejstvo – ter so s srcem pri stvari. Težko je gledati dobrega glasbenika, ki je z mislimi pri kosilu.

Koliko inštrumentov igrate vi?

Zelo na pol tri. Klavir, harmoniko in bas kitaro. Ker na nastopih igramo vse v živo, igramo pa tudi zabavno glasbo, na odru primem v roke bas kitaro.

Kako je s harmoniko?

V nižji glasbeni šoli sem igral klavirsko. Čeprav v moji družini igrajo frajtonarice in je ta harmonika izbira Modrijanov, me ni nikoli pritegnila. Ne vem, zakaj. Mogoče je videti preveč kičasta, ha, ha. Vendar zdaj tako harmoniko kot klavir igram samo za dušo.

Dolgo ste delali na Inštitutu Antona Trstenjaka. Kako ste usklajevali vsakodnevne vožnje v Ljubljano, delo, skupino?

Ja, vsak dan sem se vozil iz Oplotnice v Ljubljano in nazaj. Bilo je zelo težko. Malo sem deloholik, vendar sem morda res pretiraval. Včasih sem bil tako utrujen, da sem se na poti ustavil pri kakšnih prijateljih in šel spat. Vendar sem bil navajen, saj sem se tudi med študijem vsak dan vozil na predavanja v Ljubljano. Tam sem stanoval samo dve leti. Kljub temu nisem nikoli izpuščal predavanj. Res pa je, da sem šel zelo redko ven. Med tednom ne moreš ponočevati, če imaš konec tedna »špile«.

Kaj ste delali na inštitutu?

Med študijem sem šel tja na enomesečno prakso in profesorja Jože in Ksenija Ramovš sta mi povedala, da je en mesec nič in da moram biti na praksi vsaj tri mesece. Dala sta me v terapevtsko skupino zdrav­ljenih alkoholikov. Ostal sem šest let. Tri leta sem samo poslušal in si zapisoval. Nikoli nisem bil samostojni terapevt, saj dobiš v šestih letih veliko premalo izkušenj za samostojno terapijo. Delal sem tudi na področju gerontologije, pri usposabljanju voditeljev medgeneracijskih skupin ter prostovoljcev, ki se družijo s starimi ljudmi.

Videti je, da vas je delo veselilo. Zakaj ste nehali?

Zelo me je veselilo. Vendar nisem več zmogel. Če delaš z zasvojenimi z alkoholom in usposabljaš ljudi za delo s starejšimi, ne moreš delati napol. Ko sem začutil, da nisem več popolnoma pri stvari, da mi misli begajo, kako bo zvečer, sem sklenil, da ni pošteno, da bi delal tako. Zato sem se pred dvema letoma poslovil. Vendar sem prepričan, da bom še kdaj delal na tem področju.

Kaj zdaj počnete v času, ki ste ga prej namenjali službi?

Ker še nimam družine, otrok, imam res kar nekaj prostega časa. Tečem, zelo rad hodim v kino. Po mojem ni filma, ki si ga nisem ogledal. Nikoli ne pridem domov pred deseto zvečer. S prijatelji grem na pijačo, lahko bi šel kdaj tudi ven …

… vendar imate tega dovolj med konci tedna.

Ja, res je. Vendar je dobro iti včasih ven, se postaviti v drugo vlogo, kot si običajno. Če se ne znaš več imeti dobro, je s teboj nekaj hudo narobe.

Vaše občinstvo ni tipično narod­nozabavno. V kateri starosti in kje imate največ poslušalcev?

Igramo po vsej Sloveniji, morda malo manj v Prekmurju in na Obali, več pa na Štajerskem, Gorenjskem in Dolenjskem. Na nastope prihajajo ljubitelji narodnozabavne glasbe in ljudje, ki je drugače ne poslušajo. Ti ne pridejo izrecno na Modrijane, ampak pridejo, da se imajo dobro. Starostno so od zgod­njih najstnikov do upokojencev.

Vaš največji dogodek je Noč Modrijanov. Čeprav vstopnice razprodate v nekaj minutah, je lani prireditev odpadla, spet bo letos oktobra. Zakaj je lani ni bilo?

Ker bi bila samo zato, da bi bila. Preprosto nismo imeli dovolj časa, da bi jo pripravili tako, kot bi hoteli. Bilo bi dobro, ampak če je samo dobro, že nazaduješ. Za takšen dogodek, za katerega deset tisoč vstop­nic poide v 50 sekundah, kakor se je zgodilo leta 2014, moraš dati nekaj več, presežek. Gotovo pa to po desetih letih ni bila lahka odločitev. Letos bo Noč Modrijanov spet potekala in prihodnjih šest mesecev bo zelo intenzivnih.

Ste tudi radijski in televizijski voditelj. Kako ste se podali v te vode?

Bil sem star 19 let, ko me je na odru, kjer smo nastopali za Radio Rogla, njihova urednica povabila k sodelovanju. Zdaj sem tam 12 let. Včasih sem delal več, zdaj samo eno oddajo z narodnozabavno glasbo na teden. Radio imam zelo rad. Delal bi tudi zastonj, za dušo, do konca življenja.

Na televiziji sem začel pred sedmimi leti, v regionalnem televizijskem centru v Mariboru. Zdaj pa tri leta delam na nacionalki. Je težje, kot sem si predstavljal. Počutim se precej zelenega, veliko se moram še naučiti. Televizija je timsko delo in mislim, da smo vedno boljši.

Kolikokrat na leto ste na odru?

Brez televizije približno dvestokrat na leto, televizijskih oddaj pa je še približno trideset na leto.

Na kakšnih prireditvah največ nastopate?

Na veselicah in v prireditvenih šotorih.

Imate po nastopu pred večtisočglavo množico v športni dvorani Zlatorog sploh motivacijo za nastop na gasilski veselici?

Na nastopu moraš dati vse od sebe, če te posluša deset ali pa 10.000 ljudi. Tudi ko igramo na zasebnih zabavah, za 50 ljudi, damo enako mero energije kot takrat, ko jih je več tisoč. V zadnjem času smo igrali na nekaj zasebnih zabavah, za nekaj deset ljudi. Na koncu smo bili vedno vsi na mizah ali šankih.

Koliko časa vnaprej mora gasilec rezervirati Modrijane?

Za gasilske veselice od maja do septembra dve do tri leta vnaprej. Drugače kakšno leto vnaprej. Najde pa se tudi kakšen prost termin, če se praznovanje prestavi za teden ali dva.

Letos vodite festival slovenske polke in valčka. Torej, polka ali valček?

(dolg premislek) Zelo težko se odločim. Polka je za energijo, valček za čustva. Oboje. In še kaj.

Tudi Modrijani ste veliko nastopali na festivalih.

Ja, še pred Rožico. Na Polki in valčku smo zmagali štirikrat, bili smo tudi na vseh drugih festivalih narod­nozabavne glasbe. Deset let.

Kaj poleg polke in valčka oziroma narodnozabavne glasbe še poslušate?

Vse. Spremljam aktualno dogajanje na področju pop, rock, r'n'b glasbe. Zelo me zanima, kaj se dogaja na britanskih in ameriških odrih. Zanimajo me mladi, novi izvajalci. Zelo uživam v rocku 80. in zgod­njih 90. let prejšnjega stoletja. Rad imam stare rockerje, tudi glasbene dokumentarce. V zadnjem času sem jih gledal o Jimiju Hendrixu, Jamesu Brownu, Beatlesih. Rad imam ljudsko glasbo in jo precej dobro poznam ter vokalno, a ca­pella glasbo.

Katera pa je vaša najljubša zvrst?

Gane me a capella petje, v gibanje me poženejo izvajalci iz 80. let, na primer Michael Jackson. Glede narodnozabavne glasbe sem zelo izbirčen, ker se toliko ukvarjam z njo. Zaradi televizijske oddaje vsak teden poslušam kup novih pesmi. Zelo mi je všeč, kar so delali v 50. in 60. letih. Na primer Miha Dov­žan, Gorenjci, pa seveda Avseniki in Slaki.