Bled, a srečen nad Bohinjem

Ferata Ožarjeni kamen, nad prizoriščem vica o varuhih reda in miru.

Objavljeno
20. oktober 2019 14.00
Posodobljeno
20. oktober 2019 14.00
Brez besed (razen pravkar natipkanih).
FOTO: Mitja Ravnikar
Pred kratkim, se mi zdi, je avtohtoni bohinjski turistični delavec izjavil, kako je ondi, pri njih, kajne, najlepše jeseni. Pa se trije odpravimo ovohat, kaj bi presežnega utegnilo biti. Veselje, da na Bled prodreš brez enournega zastoja, zbledi tik Bohinja, kjer se gredo nearheološka prekopavanja, ali pa gre za samozavest na kubik, češ, Bohinj je tako zunajserijski, da potrebuje vsaj dva semaforja?

Je lepotna srčika, izvzemši barvajoče se gozdičje, morda umanjkanje Ljub­ljančanov? In da okoli jezera blodijo zgolj pari, ki so ljubezen že oplodili, pa takšni, ki se za to še trudijo, pa oni azijsko prepoznavni, za katere je zmanjkalo prostora na blejskih pletnah.

Vedeli smo, na razpolago imamo samcat dan in da v najnovejši hotelski pridobitvi ne bomo prespali, ker je cenovno težje dosegljiva, če ste pri cekinih, pa kakor vam drago. Večini predrago. Tudi v hotelu Zlatorog bi bilo težko zamisljivo, ker je še vedno poslop­je strahov, čakajočih, da jih prežene bitkojnovski zmaj. Pred puščobo je parkiran samo en tuj avto.

image
Bela pot, vodi nas ... FOTO: Mitja Ravnikar


A ker vem, da ni pomembno, kateri kramar je bohinjski župan, in da tam vedno vladata (vsaj parkirni) red in nemir, brez daljšega premisleka poravnam parkirnino. Zakaj že? Ker je tamkaj izhodišče poti, ki sicer ne razreši zagonetke bohinjskega cvetja v jeseni, ponudi pa izjemno psihofizično izkušnjo, ferato Ožarjeni kamen. Ime izredno, do zadnje črke spominja na naslov knjige alpinista Frančka Kneza, morda je zadeva celo povezana, nikogar ni bilo, da bi preveril.

Bil pa je dan, tako lep, da je gatke trgal. Pač Bohinj, če odmisliš ljudi in njihove dosežke. No, tudi ferata je delo človeških rok in svedrov in kladiv, ampak kako bi v zobovje gledal nečemu, kar ti prija.


Po cirka pol ure, ko misliš, da se boš domov vrnil podaljšanega nosu, se le zgrudiš pred zajlo.


Dostop do južne stene Voketa, sorod­nika znamenitejšega Pršivca, je relativno razberljiv. Ampak relativnost lahko postane relativna. Po cirka pol ure, ko misliš, da se boš domov vrnil podaljšanega nosu, se le zgrudiš pred zajlo, torej jeklenico. V drugi polovici oktobra preznojen, kot bi bila druga polovica septembra, če ne avgusta.

Sledijo minute nadevanja opreme in vstop. V ferati smo igrali sušeče se salame in molžo jeklenice in še kaj uro in pet minut, fotoseanse so vse skupaj podaljšale za pol ure. Zavarovana plezalna pot težavnosti D (krepkega D, si drznem pripomniti), po drugih kriterijih izjemno zahtevna, ustreza uradni oceni težavnosti. Ni za ženske in otroke, bi rekel kateri od primitivcev, ki jih ne manjka (niti med novinarji). V mokrem nikar.


Kičeraj


Obrnjen proti steni človek joka od napora, primerno ustopljen, ko se obrne, ob kiču zemeljskem, ne kinču nebeškem. Še to, zajle so v skalovje fiksirane s svedrovci, ne daljšimi, običajnejšimi klini, zato je prepenjanje, mati varovanja, nekoliko skutasto. Vmes je par res sitnih točk in človek je par hipov precej bled v Bohinju, tanjša zajlica dodobra kožo na ročnih prstkih oguli, meni je kolena mehčalo tudi krevsanje čez dva sila ozka grebenčiča, štiri srčni možje, triglavski prvopristopniki, bi se jih gotovo okobal lotili, konec 18. stoletja kajpada.

image
Trenutki bledice. FOTO: Mitja Ravnikar


In ko si na cilju, se sitnosti začnejo. Za tistega, ki ima premalo vode in ki od jutra ni ničesar použil. Razen naravnih lepot, ki pa ne gredo skozi želodec. Spust v dolino pomeni še kar dolge minute sitnega, rahlo navzgornega, izpostavljenega prečenja, pa strmejše skoke, da spet preklinjam crknjen telefon, ki ne bo, pameten pa tako, zmožen niti 112 priklicati. In treh mož s srcem v hlačah pod večer reševati.

Ampak potem je na skali pet črk s-p-u-s-t in narava ustreza napisanemu. Izredno strmo spuščanje ob jeklenici, po vlažnati zemljici, šodrasta prečka, nato pa, skoraj do jezerske gladine, melišče. Ki pomeni eno hitrejših variant izgubljanja nadmorske višine, ko z vsakim zapikom pete oddričneš meter niže, kot bi bil sneg pod teboj.

Če so kamenčki drobni in na debelo naloženi, je fantazija, večji lahko stopalo grobo ukleščijo. Nasploh prijetno za lastnika čevljev, škodljivo za čevlje. Ki se gulijo, predvsem pa so v dolini taki, kot bi jih onesnažil weisser riese, beli velikan.
Sledi še malo ovinkarjenja po gozdu in vrnitev na potko, ki smo jo teptali približno tri ure prej.

In potem jezero, samotni kajakaši, morda celo kanuisti, zgoraj se nam je zdelo, da slišimo parniške zvoke, skratka, nekakšno butično doživetje unga konca, krajše Ukanca, in krajevnih okolijezerskih poimenovank.

Človek se seveda ne more zadržati, da ne bi ožarjenih stopal namočil v jezero. Še prej preizkusil enega bolj znanih vicev o bohinjskih policistih. Ki dogoreli čik v jezero vržejo, nato ga pa še pohodijo, da ne bi bilo požara. In imajo zato pogosto moker vsaj en čevelj.

image
Po šodru proti nebeški svetlobi. FOTO: Mitja Ravnikar


Smo pa preverili tudi bohinjski vic številka dve, zakaj imajo tamkajšnji velikokrat prekratke hlače. Ker si jih merijo, stoječ v jezerski bistri vodi. V kateri stoječ pol minute, začnemo razmišljati, mar ti 17. oktobra bolj prija ledenica ali vročina. Oh, te podnebne spremembe.

Čezmerno ohlajeni si le rečemo: pojdimo v miru! Okej, da nas na začetku jezera čakata dva (priznam, delovna) semaforja, smo vedeli, da smo čez 20 minut z Bleda proti avtocesti lezli kot konec junija, julija ..., pa nas je vznejevoljilo. Tako da smo si morali ogledati še Lesce, se tudi skoznje cijazili, in če stojiš pred rdečo, te ne utolaži niti muzika z Zelenega vala.
Dan je bil, po domače, za vola ub't!

In še češnja na sadni kupi – čeprav smo bili parkirani dlje od plačanega, nas ni oglobil nihče. Redarjev je ta čas še manj kot kajakašev. Če ne kanuistov.