Bodo poklicne bolezni odslej manj zamolčane?

Ekspresnih 5: Specialistka medicine dela dr. Metoda Dodič Fikfak
Fotografija: Metoda Dodič Fikfak
Foto Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Metoda Dodič Fikfak Foto Jože Suhadolnik

Zaradi trenutne zakonodaje v Sloveniji vsako leto potrdimo le približno 30 primerov poklicnih bolezni, z novim pravilnikom jih bo menda več. Delodajalcem bo naložil tudi obveznost, da preventivno delujejo za preprečevanje poklicnih bolezni. Zdravstveno stanje na tem področju je že vrsto let alarmantno in tako dolgo na to opozarja tudi naša sogovornica dr. Metoda Dodič Fikfak, zdravnica in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa pri UKC.

Ali je število odkritih poklicnih bolezni pri nas blizu povprečja EU?

Po letu 1991 smo v Sloveniji priznali, torej Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), kakšno leto največ 50 poklicnih bolezni, a vendar je bilo to izjemoma, povprečje je okrog 30 odkritih poklicnih bolezni na leto. To je daleč od evropskega povprečja in od pričakovanega števila za Slovenijo, saj bi bilo realno 800 do 900 priznanih poklicnih bolezni na leto. Zaradi njihovega neodkrivanja v zadnjih 30 letih pa bi bila lahko ta številka tudi okrog 1500. Edine, ki smejo priznati poklicno bolezen pacienta pri nas, so invalidske komisije pri Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To pomeni, da če nekdo ni invalid, mu poklicne bolezni ne priznajo.

Katere so najpogostejše poklicne bolezni?

Najpogostejše priznane poklicne bolezni pri nas so trenut­no bolezni, povezane z izpostavljenostjo azbestu. To so namreč edine poklicne bolezni, ki se po posebnem zakonu in pravilniku tudi uradno priznavajo. Pričakujemo, da so na drugem mestu poklicne bolezni kože, sledita poklicna naglušnost, poklicna astma … A ker prijavljenih tovrstnih bolezni pri nas tako rekoč ni, zanesljivih številk za posamez­no bolezen ne morem podati. Po podatkih ZPIZ smo imeli v letih od 2010 do 2015 v povprečju manj kot en primer poklicne astme na leto, imeti pa bi jih morali vsaj 30 do 40. Prav tako smo v istem obdobju obravnavali 16,6 primera poklicne dermatoze. To je 2,1 primera na 100.000 zaposlenih, biti pa bi jih moralo od 40 do 60 na toliko zaposlenih.

Kako se ugotavlja poklicna bolezen?

Poklicno bolezen bi moral ugotavljati specialist medicine dela. To je bistvo tega poklica. Problem je, da je ta zdravnik žrtev dvojne lojalnosti. Po eni strani mora biti po naravi poklica lojalen pacientu delavcu, po drugi pa svojemu plačniku, ki je njegov in delavčev delodajalec. V tem trikotniku običajno zmaga denar, drugače delodajalec odpusti zdravnika. Novi predlog pravilnika, če ni bil v vmesnem času spremenjen, prinaša bistveno novost: odpravlja dvojno lojalnost. Delavec, ki sumi, da je poklicno bolan, sam predlaga obravnavo pri specialistu medicine dela prek osebnega zdravnika. Specialist medicine dela je lociran na Zavodu za zdravstveno zavarovanje in ne sme biti zdravnik specialist medicine dela, ki je bil pogodbeno vezan za podjetje, v katerem je delavec zbolel. Seveda morajo biti specialisti medicine dela dodatno usposobljeni, verifikacija poklicnih bolezni je zelo zahtevna. Zato smo v novem pravilniku predvideli dvostopenjsko delo. Na prvi stopnji se postavi utemeljeni sum na bolezen, postavi ga specialist medicine dela, na drugi se sum šele potrdi ali ovrže oziroma se poklicna bolezen verificira.

Ali ostaja definicija poklicne bolezni, da je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa, razmer in dela itd., enaka kot doslej?

S to definicijo je več težav. Nekatere bolezni lahko nastanejo tudi zaradi krajšega delovanja, kot na primer zelo pogosta astma. Vprašanje je tudi, kaj pomeni neposredni vpliv: delavcu lahko namreč škodujejo tudi hlapi, prah in hrup s sosednjega delovnega mesta. Bolezen se je lahko nevidno začela zaradi nekega drugega delovnega procesa in zaposlitve v preteklosti, pokazala pa se je po več letih ali desetletjih (rak), ko delavec več ni na tistem delovnem mestu ali delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je (zdaj) zavarovan … Register je predviden v zakonu o zbirki podatkov v zdrav­stvu in ga vodi Nacionalni inštitut za javno zdravje. Vendar če bolezni ne odkrivaš in če ni urejeno prijav­ljanje, je register prazen, tako kot v tem primeru. Na UKC Ljubljana pa vodimo zbirko podatkov o poklicno bolnih zaradi azbesta.

Vsa okolja ne povzročajo poklicnih bolezni, nekatera pa niso priznana kot nevarna, kot denimo gozd za gozdarje zaradi nevarnosti klopov in borelioze. Je tu kaj novega?

Delovna okolja, ki povzročajo poklicne bolezni, so neurejena. Če se držimo pravil varnega in zdravega delovnega okolja, tudi naše zakonodaje, potem poklicnih bolezni ne bi smeli imeti razen redkih izjem (npr. nekatere oblike poklicne astme). Poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu zdaj ne bi imeli, ali pa bistveno manj, če bi proizvodnjo azbesta ukinili ali nadomestili pred 40 leti in onesnažena območja pravilno očistili; poklicne naglušnosti ne bi imeli, če bi uvažali ne le stroje, ampak tudi protihrupno zaščito za te iste stroje. Bolečin v križu zaradi položaja pri delu pa ne moremo šteti za poklicno bolezen, vendar je treba izboljšati razmere pri delu, da se ohranja delazmožnost. Borelioza pri gozdarjih bi morala biti priznana kot poklicna bolezen. Proti njej se ne moremo cepiti, delovno okolje gozdarja pa je v gozdu, kjer je tveganje za okužbo veliko. Zato bi podjetje moralo biti za take tvegane poklice ali, bolje, tvegana delovna mesta posebej zavarovano.

Komentarji: