Boemstvo na robu preživetja

Novi muzikal Rent, ki ga bodo v MGL premierno uprizorili 21. septembra, je nastal po istoimenski broadwayski uspešnici.

Objavljeno
15. september 2017 15.48
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Muzikali so zadnja leta že kar zaščitni znak Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), kjer bodo z rockovsko predstavo Rent (Najem) Jonathana Larsona, ki je dolga leta navduševala na odrih Broadwaya, prihodnji teden tudi odprli novo gledališko sezono. Novi muzikal, v katerem se izkaže mlada igralska zasedba MGL, je režiral Stanislav Moša, nastal pa je po Puccinijevi operi La boheme. V zaodrju smo preverili, kako potekajo priprave na četrtkovo premiero.

Kakor pravi režiser Stanislav Moša, novi muzikal odraža življenje slehernega človeka, umetnika. »Rdečo nit, ki se od opere La boheme razteza do muzikala Rent, bi lahko povzeli z izrekom Carpe diem – živi vsako sekundo svojega življenja na polno, saj ne veš, kdaj bo prišel tvoj konec,« razloži Moša in spomni na tragično usodo avtorja muzikala Jonathana Larsona, ki je umrl za srčno kapjo na dan premiere. »Čeprav je vsak od nas močan individuum, se skozi generacije ves čas vračajo iste stvari. Vsak mlad človek čaka nekaj velikega, pri čemer pa s sooča z realnostjo življenja. Ne gre le za realizacijo njegovega talenta, ampak tudi za okoliščine, v katerih živi: stanovanje, hrana, pijača … Prav tu pa je velik poudarek na prijateljstvu in ljubezni, kar je glavna tema opere La boheme in tudi muzikala Rent,« razlaga češki režiser, ki je na oder MLG leta 2006 postavil prvo glasbeno uspešnico Kabaret, Rent pa je že njegov peti muzikal v tej gledališki hiši.

»Ko sem predstavo prvič videl na Broadwayu dve leti po premieri leta 1989, sem bil povsem fasciniran, tudi zato, ker je v zgodbo zelo močno vpletena problematika aidsa. Mimi v La boheme namreč umira zaradi tuberkuloze, v Rentu pa se pojavi druga bolezen, ki je bila tipična med mladimi v tem času,« razlaga Moša. »Zgodba obenem osvetljuje obdobje odraščanja, saj prav prva prijateljstva in ljubezni, ki jih človek izgubi na poti mimo vseh pasti usode, ostajajo navdih za njegovo umetniško ustvarjanje,« pravi Moša, sicer dramski režiser, ki pa je v dolgoletni karieri nabral bogate izkušnje z muzikali, tudi v ljubljanskem mestnem gledališču.


Stanislav Moša. Foto: Arhiv MGL

Zaljubljeni v muzikal

»Že v mladih letih sem si želel delati v gledališču, vendar sem se moral najprej vpisati na konservatorij za glasbo. Sanjal sem o tem, da bi na oder postavil Bernsteinovo Zgodbo z zahodne strani,« se v odlični slovenščini, ki mu pomaga tudi pri režiserskem delu, spominja Moša. V zadnjih letih so se mu sanje uresničile, saj vodi mestno gledališče v Brnu, kjer so zgradili tudi povsem ločeno glasbeno gledališče. V njem vsako sezono uprizorijo štiri muzikale, pravi sogovornik, ki je mnoge glasbene predstave ustvarjal tudi drugod po Evropi. V Ljubljani, kjer ni posebnega glasbenega gledališča, je to vlogo nekako prevzel MGL, saj so muzikali v zadnjih letih postali stalnica tamkajšnjega velikega odra. »Zelo vesel sem, ko tukaj vidim veliko mladih ljudi, ki prihajajo z akademije zelo dobro pripravljeni, super pojejo, imajo odličen občutek za ritem glasbenega gledališča in so sijajni igralci. Ta poklic je zelo težak, saj je treba obvladati vse tri veščine – igro, petje in ples,« opaža Moša, ki trdi, da je treba sicer igralce za muzikal začeti pripravljati že kot otroke od petega do osmega leta starosti, »da znajo tako dobro plesati, peti in igrati, kot je treba«.

V muzikalih »neizmerno uživa« tudi igralka Viktorija Bencik Emeršič, saj ji omogočajo, da združi obe svoji strasti – petje in igro. »Glasba me lahko povsem začara,« pravi. V Rentu nastopi v vlogi barske plesalke Mimi Marquez, ki ima težave z drogo, z glasbenikom Rogerjem Davisom (Filip Samobor) pa tvori enega od ljubezenskih parov v predstavi. Čeprav bo po njenem mnenju muzikal najbolj pritegnil mlade gledalce, bo zagotovo zelo poučen tudi za vse tiste, ki obsojajo »drugačnost«. »V predstavi imamo namreč gejevski in lezbični par, aids, odvisnost od drog – vse tisto, kar nekateri pri nas še vedno obsojajo,« razlaga igralka. »Pokazali bomo, da lahko vsi živimo v zelo lepem sožitju, ne glede na to, kaj smo.«

Čeprav ima predstava tragični pridih, vidi Viktorija Bencik Emeršič njeno svetlo sporočilo predvsem v pozitivnem razmišljanju junakov rockovskega muzikala, »ki se kljub vsem težavam in preprekam naučijo živeti tako, kakor da je vsak njihov dan zadnji – poln ljubezni, ustvarjalnosti, prijateljstva, dobre volje«.

Nujnost umetniške svobode

Tematika istospolnega partnerstva se v Rentu izrazi v zgodbah lezbičnega in gejevskega para – prvega upodobita Ana Dolinar in Lena Hribar, drugega Gregor Gruden in Voranc Boh. Gruden nastopi v vlogi z aidsom okuženega profesorja filozofije in anarhista Toma Collinsa, Boh transseksualca Angela. »Bojim se, da bosta udarna rockovska glasba in spevnost v muzikalu morda nekoliko zasenčili pereče teme, ki so zelo sodobne in žive tudi pri nas. Med drugim to, kar se dogaja z družinskim zakonikom. Zelo radi namreč določamo, kdo lahko daje ljubezen in kdo naj bi jo sprejemal. Upam, da bodo gledalci razmišljali tudi o tem,« pravi Gregor Gruden. Za lahkotnostjo žanra se namreč v predstavi skriva aktualna in tragična tematika, ki odraža realnost, saj je tudi pri nas čedalje več ljudi revnih, potisnjenih na rob eksistence, tudi med mladimi.

Ne nazadnje, razlaga njegov soigralec Filip Samobor, je kultura boemskega življenja povezana z življenjem na robu finančnega preživetja. »Tudi aids, ki ga je sicer zdaj mogoče zdraviti, zajeziti, še vedno velja za usodno bolezen. Čeprav smo zdaj bolje obveščeni in je bolezni vedno manj, se ljudem to še vedno dogaja,« razmišlja mladi igralec, ki »v muzikalu združuje dve najljubši stvari: igro in petje«.

Tudi Ana Dolinar Horvat, ki v Rentu nastopi kot Joanne, hči premožnih in vplivnih staršev, pravnica, lezbijka, partnerka in agentka biseksualne performerke Maureen (Lena Hribar), vidi srčiko muzikala v problematiki istospolno usmerjenih in zamiranju boemskosti gledališkega življenja.

A boemskost, predvsem pa umetniška svoboda je predpogoj ustvarjalnosti, poudarja režiser Moša. Pogosto, pravi, je priča usodam mladih ustvarjalcev, ki po koncu šolanja čakajo na pravo priložnost, da bi se umestili v svet gledališča. »Takrat se začne igra s hudičem – graditev kariere, ustvarjanje družine, reševanje eksistenčnih težav. Eden od teh hudičev je pravzaprav tudi politika,« našteva. Na Češkem, spomni, so bili prav študenti akademije za gledališče prvi, ki so rušili nekdanji komunistični sistem. »Vsakdo pa je sam odgovoren za to, ali bo obdržal svojo umetniško svobodo. Brez nje seveda ni umetnosti.«