Veliko rok se steguje po dobri zemlji

Slovenska javnost je nazadnje spremljala razpravo o novi industrijski coni na zemljiščih v občini Hoče - Slivnica.

Objavljeno
17. februar 2017 19.16
celin polja
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc

Supermarketi so ostali brez solate, zelja in bučk, so nedolgo tega poročali britanski mediji in k člankom prilagali fotografije praznih polic v velikih trgovskih verigah. Spraznile so jih poplave in celo sneženje konec januarja na jugu Španije, tako da so otoški trgovci iz te države dobili le 40 do 60 odstotkov običajnih količin. Nenadno pomanjkanje uvožene zelenjave v Britaniji nas je opomnilo, da je tudi v Sloveniji samopreskrba z zelenjavo zelo nizka. Hkrati izgubljamo velike površine kmetijskih zemljišč.

Britanski minister za okolje je prebivalstvo miril, da je sorta romanska solata celo bolj okusna od ledenke, ki je zdaj primanjkuje, dobava pa se bo uredila šele marca. Mediji na Otoku so se že kar ljubosumno pridušali, da so kupci v nekaterih supermarketih lahko kupili največ dve ali tri glavice ledenke, večine pridelkov z juga pa sploh ne, medtem pa španskim potrošnikom zelenjave kljub vremenski ujmi ni manjkalo – tudi to so podkrepili s posnetki. Slovenci imamo za takšne primere lep pregovor, da je bog najprej ustvaril brado sebi. Pomanjkanje španske zelenjave v Britaniji nas je spomnilo na skrom­no samopreskrbo s kmetijskimi pridelki v Sloveniji.

Bili bi lačni

Državni statistični urad poroča, da je samopreskrba posebno nizka pri zelenjavi, saj z lastno pridelavo dosežemo le 39 odstotkov porabe, in krompirju, ki ga domači kmet­je zagotovijo le za 59 odstotkov porabe. Pridelava sadja je nazad­nje dosegla 156.000 ton, poraba pa skoraj 260.000 ton. Z domačih njiv pride do slovenskega potrošnika 620.000 ton žita, porabimo ga skoraj 860.000 ton. Na kratko: bili bi večkrat lačni kot siti, če bi bili odvisni le od domačih pridelkov. Vzrokov za nizko samopreskrbo je več, krčenje obdelovalnih površin jo lahko le še poslabša. Na kmetijsko-gozdarski zbornici poudarjajo, da je država od osamosvojitve izgubila velik delež kmetijskih zemljišč v uporabi: »V zadnjih dvajsetih letih sta najpomembnejša vzroki zaraščanje zemlje, ki je odvzelo nekaj več kot 60.000 hektarov, in pozidava, zaradi katere smo izgubili nekaj več kot 20.000 hektarov – torej ceste, stanovanjska in druga gradnja.« Državni zbor je leta 2011 sprejel resolucijo o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 z motom »Zagotovimo si hrano za jutri«, vendar je po presoji zbornice utemeljena skrb, da ne bomo dosegli najpomembnejšega cilja – »zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno pridelavo varne, kakovostne in potroš­niku dostopne hrane«.

Izgubljeni hektari

Slovenska javnost je nazadnje spremljala razpravo o novi industrijski coni na zemljiščih v občini Hoče - Slivnica, kjer naj bi vodilni dobavitelj v svetovni avtomobilski industriji Magna Steyr, ki ima sedež v Gradcu na avstrijskem Štajerskem, postavil lakirnico in tako odprl nova delovna mesta. V bran industrijske cone in investitorja se je postavila vlada oziroma v njenem imenu minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, kmetijsko-gozdarska zbornica ji nasprotuje. Na vprašanje, kje je načrtovana pozidava kmetijskih zemljišč ta čas najbolj pereča, na zbornici odgovarjajo: »Predvidena izguba od 75 do 76 hektarov najboljših kmetijskih zemljišč za proizvodno cono v občini Hoče - Slivnica na prvi pogled mogoče ni velika, vendar ni edina. Grozi tudi izguba najboljših zemljišč na območju Braslovč zaradi gradnje avtoceste, še vedno so apetiti po najboljših kmetijskih zemljiščih na območju Slovenske Bistrice. Z vsako novo uveljavitvijo prostorskih načrtov posameznih občin se izgubi na desetine hektarov najboljših kmetijskih zemljišč.« Mnenje zbornice pri takšnih projektih ni zavezujoče.

Zadeva Hoče - Slivnica še ni končana, saj se šele izteka rok, ki so ga lastnikom zemljišč določili za podpis ponujenih pogodb za odkup zemljišč, pojasnujejo na zbornici: »Država kmetom s tega območja ponuja odkup kmetijskih zemljišč. Odškodnine za trajno izgubo naravnega vira, ki ga ni mogoče nadomestiti, pa država ne bo plačala.« Na zbornici poudarjajo, da poskušajo občine z gradnjo obrtno-poslovnih con privabiti kapital in s tem dodat­ni vir dajatev, ki naj bi jih podjetja plačevala v občinsko blagajno: »Načeloma te cone prinesejo tudi nova delovna mesta, če so uspešne, a ne v takšnem številu, kot si v občinah želijo. Žal je veliko primerov ne­uspešnih con, kjer je bilo kmetijsko zemljišče izgubljeno, izplen pa ni bil takšen, da bi upravičil to škodo.«

Skupina strokovnjakov z ljub­ljanske biotehniške fakultete, med katerimi je bila prof. dr. Marina Pintar, je leta 2010 z apelom proti pozidavi kmetijskih zemljišč opozorila javnost, da je položaj kritičen: »Na nepovratno uničevanje kmetijskih zemljišč s pozidavo ali gradnjo prometnic stroka že dalj časa opozarja na različnih ravneh, vendar politično-ekonomski lobiji pri uresničevanju svojih idej njene argumente večinoma ignorirajo.« Njihov javni poziv so pred sedmimi leti podprli tudi na kmetijskem inštitutu, na fakulteti za kmetijstvo ter v znanstveno-raziskovalnem središču pri koprski univerzi. Opozarjali so, da krčenje kmetijskih zemljišč Sloveniji še zmanjšuje mož­nosti za samopreskrbo. Državni zbor so pozvali, naj med svoje prednostne naloge takoj uvrsti sprejem zakonodaje, ki bo omogočila učinkovito zaščito kmetijskih zemljišč: »Skrajni čas je za zavarovanje najvitalnejšega interesa države – zmož­nosti prehraniti prebivalstvo.« Niso nasprotovali ekonomskemu razvoju in pozidavi nasploh, a na manj kakovostnih tleh.

Zavarovati zemljo

»Na terenu se miselnost žal ni spremenila. Zdaj, ko se dvigamo z dna gospodarske krize, bo pritisk na kmetijska zemljišča spet velik. V bistvu nam jih je kriza malo obvarovala, ker ni bilo velikih investitorjev,« po sedmih letih razmišlja dr. Marina Pintar. Na uradni strani so se po njenih besedah zgodile spremembe, saj je država spremenila zakon o kmetijskih zemljiščih, ki je uvedel izraz trajno varovana kmetijska zemljišča: »To je sistem, ki bo nadomestil zdaj še obstoječo opredelitev najboljših kmetijskih zemljišč, označenih s K1 in K2, in drugih. Pri najvišje razvrščenih zemljiščih je bil problem, ker so investitorji največkrat poudarjali, da je podlaga za razporeditve zelo nestrokovna, netransparentna, toga, neživljenjska ... S takšnimi argumenti so bili ponavadi uspešni pri županih, ki si na svojih območ­jih seveda želijo investitorje.« Sistem trajno varovanih kmetijskih zemljišč je torej nova podlaga za varovanje teh površin: »Prvi korak je bil narejen, saj je bila lani sprejeta vladna uredba o območjih, ki so strateškega pomena za pridelavo hrane. V tej povezavi je Slovenija za zdaj razdeljena na štiri območja – od zelo pomembnih za pridelavo hrane do manj pomembnih.« Novi sistem trajno varovanih kmetijskih zemljišč je povezan z občinskimi prostorskimi načrti (OPN), pri čemer se bo kmetijstvo z drugimi urejevalci prostora dogovarjalo, kje se bodo v resnici varovala kmetijska zemljišča oziroma kje bo prostor za pozidavo, poudarja sogovornica: »Pomembno je, da je postopek ves čas transparenten. Potem ko je OPN sprejet, je z njim določena tudi razdelitev na trajno varovana in druga zemljišča. V trajno varovana kmetijska zemljišča, določena z OPN, se po uredbi ne sme več posegati, dokler občina ne sprejme novega načrta. Zakon sicer omogoča nekaj izjem, na splošno pa velja, da z novogradnjami ni mogoče posegati v trajno varovana kmetijska zemljišča, opredeljena z OPN.«

Šele z novimi OPN

Tu pa je treba poudariti, da bo nova porazdelitev zemljišč in opredelitev trajno varovanih kmetijskih površin mogoča šele z novimi OPN, ko se bo na ravni občin pokazala potreba zanje. Sistem trajno varovanih kmetijskih zemljišč, kot ga predvideva lanska uredba, se bo torej na ravni občin uveljavil šele, ko bodo te začele spreminjati veljavne OPN, poudarja dr. Marina Pintar: »To pa pomeni, da bomo še kar nekaj časa čakali, da bomo dejansko dobili prva trajno varovana kmetijska zemljišča, saj je zadnji cikel OPN po občinah končan, na tiste, ki so že v postopku, pa uredba ne vpliva.« Dotlej se smejo občine, ki izvajajo veljavne OPN, ravnati po starih načelih: »Do takrat velja stara zakonodaja, pri kateri pa je seveda za vsak poseg v kmetijska zemljišča potrebno tudi mnenje oziroma dovoljenje ministrstva za kmetijstvo.«

Kmetijska zemljišča v uporabi so se leta 1991 raztezala na 561.294 hektarih, do leta 2013 so se skrčila na 477.023 hektarov. »Zaraščajo se nam zemljišča, ki so težje dostopna, na bolj odročnih območjih, od koder se ljudje izseljujejo. Ta zemljišča so tudi bolj neugodna za strojno obdelavo, medtem ko s pozidavo izgubljamo zemljišča na ravnini, prav tista, ki so za kmetijstvo največ vredna,« poudarja prof. dr. Marina Pintar z biotehniške fakultete.

 

Do tisoč let za 3 centimetre

Kmetijska zemljišča v uporabi se v Sloveniji raztezajo na 23,5 odstotka ozemlja, veliko manjši je delež obdelovalnih površin. Med 27 članicami Evropske unije se Slovenija uvršča med države z najmanjšo površino njiv na prebivalca, na 25. mesto: evropsko povprečje je 21 arov na prebivalca, slovensko osem arov.

»Pri obdelovalni površini smo po evropskih merilih že pod minimumom, saj naj bi imela država v našem geoklimatskem pasu za zagotovitev potrebnih količin hrane okoli 2500 kvadratnih metrov obdelovalnih površin na prebivalca, mi pa jih imamo le okoli 880,« pravi prof. dr. Marina Pintar z biotehniške fakultete.

V Organizaciji Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO) navajajo podatek, da je tri centimetre zgornjega sloja prsti s preperevanjem nastajalo kar 500 do 1000 let.