Bogdan Polajner: Najboljši vzgojitelj je tisti, ki ima otroka rad

Šolski sistem premalo spodbuja talente, nekateri starši pa otroke spreminjajo v "stroje" ali scrkljane nasilneže.

Objavljeno
01. september 2017 15.32
Bogdan Polajner,Ljubljana Slovenija 30.08.2017 [Portret]
Helena Kocmur
Helena Kocmur
Ali od svojega otroka pričakujemo preveč ali premalo? Smo do njega prestrogi ali preveč popustljivi? Je naš šolar žrtev ali sam maltretira sošolce? Je prav, da mu kupimo pametni telefon in računalnik, in kako preprečimo, da bi postal zasvojen? O vsem tem smo se pogovarjali z dr. Bogdanom Polajnerjem, psihologom, ki več kot 20 let staršem in pedagogom svetuje na delavnicah v vrtcih ter na osnovnih in srednjih šolah. Prvi pogoj za zdravo vzgojo je ljubezen, a tudi graja in kazen oblikujeta otrokovo osebnost, je prepričan sogovornik.

Kaj starše najbolj zanima na vaših predavanjih, s kakšnimi težavami prihajajo?

Pri starših prevladujejo vprašanja glede vzgoje. V osnovnih šolah, kjer tudi največkrat predavam, so vprašanja pogosto povezana s tem, kako od otroka zahtevati določene stvari, kot so higiena, učenje, kdaj je tega preveč in kdaj premalo, kakšen naj bo odziv staršev na uporabo računalnikov in druge sodobne tehnologije, razreševanje konfliktov med starši in otroki … Pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sem začel in je bil pri nas bum zlorabe drog, ki so se jih vsi bali, so me bolj vabili za razreševanje vprašanj, kako preprečiti, da bi otrok posegal po drogah. Takrat so se s tem ukvarjali skorajda preveč, tako da so drugi preventivni vidiki izginjali v ozadje. Zdaj je zloraba drog samo ena izmed mnogih debat, denimo o tem, kaj je zdrava vzgoja, zdravi odnosi, komunikacija v družini, čustvena inteligentnost, pravo razmerje med obremenitvami otrok in prostim časom ...

Bi rekli, da so naši otroci zelo obremenjeni v šolskem sistemu?

Menim, da ni ključno vprašanje, ali so preveč ali premalo obremenjeni, ampak ali so prav obremenjeni. Po mojem mnenju so preobremenjeni s celim kupom informacij, ki so dokaj obrobnega pomena, glede na to, da bi morala osnovna šola dati neko temeljno znanje za naprej, za nadaljnje šolanje ali zgodnje poklicno življenje. Več kot 20 let že delam s šolami, pa se spomnim enega samega ravnatelja, ki bi jasno in glasno povedal, da danes osnovna šola otrok niti pisati in množiti ne nauči povsem, ampak morajo to narediti starši doma. Rešitev, da bi bili otroci bolj prav obremenjeni, vidim v tem, da bi uvedli več ponavljanja, utrjevanja bazičnega znanja, ne pa, da vedo o vsaki stvari nekaj malega, poštevanke pa ne obvladajo. Osmo- in devetošolci so pri nas polpismeni. Ne govorim le za osnovne šole, ampak tudi študente, s katerimi delam na fakulteti. Ne obvladajo niti osnovne slovnice, pravopisa, kaj šele lepopis in podobno.

Podatki kažejo, da so otroci pogosto v stresu, da jih veliko jemlje antidepresive in pomirjevala, da imajo psihične težave. Zakaj?

Menim, da to ni toliko posledica šolanja in zahtev učiteljev. To sicer je le eden od vzrokov, ki pa ga bolj vidim na srednjih šolah, denimo na kakšnih zahtevnih, elitnih gimnazijah, kjer morda celo pretiravajo s količino znanja. Če otrok v osnovni šoli ali že pred njo kaže težave zaradi stresa, bi v tem prej videl težave v družini, ne toliko ambicije šole, ampak ambicije staršev. Če ima osnovnošolec v ponedeljek uro kitare, v torek nogomet, v sredo dramski krožek, v četrtek je na angleščini, v petek morda na neki drugi dejavnosti, v soboto ali nedeljo pa še na kakšnem športnem tekmovanju – tak otrok je stroj, živi v preobremenjenosti, ki se ji kot majhen ne zmore upreti, da bi dosegel bolj zdravo razmerje med obveznostmi in počitkom. V tem vidim bolj odgovornost staršev kot pa šole. Res pa je ob pretiranih zahtevah nekaterih staršev in šole treba omeniti tudi šport, saj se v zadnjih dveh desetletjih pri nas vse bolj razvija profesionalizacija, ki zajema otroka že od malega. Tri- in petletnike začnejo trenirati, da bodo nekoč vrhunski športniki, drugače se z njimi nima smisla ukvarjati. Trenerji ne vidijo več potrebe po rekreacijskem športu, denimo dvakrat na teden, pri katerem se imajo otroci fajn, se družijo, ampak morajo imeti treninge štirikrat na teden in še tekme za vikende. Starši smo financerji in šoferji, kakor da imamo vsi bodoče profesionalce, ki bodo v matične klube prinašali milijone. Marsikdo bi si želel otroka vpisati na takšne rekreacijske, športne dejavnosti, kjer od njega ne bi pričakovali vrhunskih rezultatov in zmag, vendar tega zdaj ni več na voljo.

Nekateri starši so vendarle zelo ambiciozni in pričakujejo od otrok vrhunske rezultate, zaradi česar pogosto pritiskajo tudi na šole, učitelje…

Seveda. Pri tem je šola prej žrtev kot pa vzrok težav. Če je starš bolno preambiciozen, če na koži svojega otroka zadovoljuje svoje neizživete ambicije. Otrok je zanj sredstvo za postavljanje pred sorodniki, sosedi, bolj trofeja na zidu kot človek. Tak otrok je preobremenjen, v stresu, morda golta tablete, v življenju in svojih dosežkih ne bo imel veselja, užitka.

Je pri nas postal prevladujoč model, da starši od otrok pričakujejo preveč?

Menim, da je to odvisno tudi od samega okolja. Ko se srečujem s starši na podeželju in v manjših mestih, je tega znatno manj kot v večjih upravnih središčih, denimo v Ljubljani. Tukaj so starši funkcionarji, politiki, direktorji, visoki uslužbenci v upravi in ti imajo večje zahteve do otrok, v teh družinah tudi bolj prevladujejo skrajnosti – denimo da otroke hipersocializirajo, preveč forsirajo ali pa jih preveč razvajajo. Manj je zlate sredine, te je več na podeželju.

Kako pa naj starši motivirajo otroka za šolo, učenje?

To je zelo razvejano vprašanje, saj imamo na eni strani zelo izobražene starše, ki lahko o določenem predmetu vedo še več kot učitelji, na drugi pa denimo polpismene, od katerih se ravno tako pričakuje, da bodo svojemu otroku doma pomagali pri učenju pesmic, dveh tujih jezikov, matematiki, fiziki … Gre za veliko različnih skupin staršev, ki imajo zelo različne možnosti, kaj lahko naredijo.

Ljudje imamo različne vrste inteligentnosti. Nekateri so gibalno, telesno nadarjeni, nekateri likovno, glasbeno, tretji odnosno, četrti matematično-logično, peti jezikovno, šesti prostorsko zaznavno in podobno. Slednji bodo lahko npr. odlični arhitekti, čeprav so morda glasbeno povsem nenadarjeni … Naš sistem ne jemlje resno vseh sedmih ali devetih različnih temeljnih inteligentnosti, ampak le matematično-logično in jezikovno, to pomeni, da dve vrsti inteligentnosti preferiramo bolj kot vse druge, saj se nam zdi to družbeno najpomembnejše. Vendar ni tako, saj potrebujemo tudi druge kadre. Kaj v resnici pomeni nadarjenost? Neki nogometaš je denimo komaj končal »pomožno šolo«, zdaj pa služi milijone. Z vidika javnega šolanja je bil neperspektiven, z vidika telesne sposobnosti, motorike pa je bil genialen, nadpovprečno inteligenten, kot takega ga je npr. Nemčija potem tudi prepoznala – in je obogatel ter živi srečno in uspešno …

Koliko pa so naše šole sposobne prepoznavati take talente?

Prepoznavajo jih že, tudi učitelji, vendar jim sistem kot tak ne omogoča odličnosti na njihovem področju, da bi lahko svoj talent s trudom dopolnili do visoke ravni. Nekatere inteligentnosti se lahko celo izključujejo – matematično-logična je praviloma v nasprotju z besedno, npr. učitelji matematiki pogosto slabo razlagajo. Kdo je tukaj manj ali več vreden? Kdo bo lahko odličen? Ne bo vsak. To ni le značilnost slovenskega šolskega sistema, ampak bi moral zahodnoevropski vzgojnoizobraževalni sistem že zdavnaj upoštevati te ugotovitve stroke. Če želimo imeti motivirane otroke, ki se bodo radi učili in radi hodili v šolo, bomo morali poskrbeti, da lahko vsak iz svoje nadarjenosti doseže odličnost. Tega sedanji sistem zahodnoevropske civilizacije ne omogoča. Šola in učitelj, predvsem pa otrok so žrtev tega nemotivirajočega sistema.

Na drugi strani so otroci, ki imajo psihične težave, težave z drogami, so žrtve nasilja. Kako pa njim lahko pomagajo učitelji?

V zadnjih desetletjih se je z inkluzijo zgodilo, da šolska populacija postaja vse bolj pisana, v osnovni šoli je lahko bolj ali manj vsakdo, tudi otroci, ki so včasih obiskovali specializirane ustanove. Osnovnošolski sistem se ni spreminjal v skladu s spremembami populacije. Denimo nabor ukrepov, ki jih ima učitelj, če ima hudo nasilnega, zasvojenega učenca, je bolj ali manj nespremenjen. Šole morajo v neskončnost prenašati težave. Na videz govorimo o ničelni toleranci do nasilja, ampak šola v resnici ne more kaj dosti narediti. Na voljo ima svetovanje, dodatne naloge, morda zaposli varnostnika, vrhunski ukrep je pisni ukor ravnatelja. To je pa v resnici najšibkejši ukrep, saj se tej pisni opombici starši motenih otrok preprosto smejijo. Če je otrok zelo nasilen, starši pa nočejo slediti navodilom pedagoških delavcev, svetovalne službe in vodstva šole in ponavadi ne prihajajo niti na roditeljske sestanke niti na svetovanje, ravnatelj stežka uredi resno spremembo, denimo prešolanje. Pripraviti bo moral cel fascikel dokumentov, pa še takrat ga bo povprečno dober advokat povozil in bo moral nasilnega otroka sprejeti nazaj ter za povrhu plačati odškodnino ...

Vendar lahko zdravi večini po mojem mnenju pomagamo z nekaterimi spremembami. Zagotovo je pri nas obvezno osnovno šolanje, kar pa naj ne pomeni, da je nasilnemu otroku omogočeno šolanje točno v tisti šoli, na katero družina misli, da spada. Zdaj mora šola, ki bi hotela izključiti hudo nasilnega otroka, temu zagotoviti drugo šolo, pa še varovati morajo njegove podatke, kar pomeni, da na novi šoli, niti v tamkajšnji svetovalni službi, ne vedo, kakšnega otroka bodo dobili, da bi se lahko nanj pripravili, mu znali pomagati. Tovrstni šolski pravni red je nestrokoven in škodljiv. Zelo radikalen ukrep bi tudi bil, če bi morali starši po izključitvi njihovega hudo nasilnega otroka sami poiskati drugo šolo, ki ga bo sprejela. To bi jih primoralo, da bi končno začeli vzgajati svojega otrokak ali pa naj se odpovedo starševskim pravicam in svojemu otroku ponudijo možnost, da kje drugje dobi bolj spodbudno okolje in bolj učinkovito vzgojo. Večina vedenjske, odnosne problematike težavnih učencev v resnici tiči v problematičnih starših, ki ne izvajajo svoje starševske naloge, bodisi da otroka patološko razvajajo, bodisi da so ga vzgojno-odnosno zapustili ali pa mu škodijo s svojimi napačnimi pogledi na svet in podobno. Sam sem bil priča, ko je oče svojega sina drugošolca pohvalil, da se ni pustil »zjebat« učiteljici, ki ga je okarala, ker je maltretiral sošolce.

Nekateri starši imajo nasploh navado v šoli braniti pravice svojega otroka, četudi nimajo prav.

To je zdaj moda, bitka za ocene, za prav, za to, da kastrirajo še tiste učitelje, ki se upajo kaj reči, in nato taki starši mislijo, da so zmagali. Ne vedo pa, da se jim bo to vrnilo kot bumerang. Preveč zaščitniškim mamam, ki so uspešno zastrašile vse učitelje, z ravnateljem vred, prihajajo z advokatom in grozijo z inšpekcijo, povem, da jih bo najverjetneje taisti otrok tepel, še preden bo končal osnovno šolo. Na psihoterapijo pogosto prihajajo taki starši, ki so mislili, da so dobri starši, saj tako uspešno varujejo svojega otroka, da mu ne pride nič do živega, noben očitek, oštevanje, ukrep. Dober starš si, če si korekten. Otroka je treba pohvaliti in ga motivirati, žal pa mora včasih dobiti tudi grajo, kritiko, kakšen ukrep, da lahko korigira miselnost, vedenje, doživljanje. To je zanj usluga, pomoč. Ne pa, da mislimo, da smo dobri, ko ga takšnih stresov osvobodimo in ga potem z vidika značaja, osebnosti, mentalitetnih in vedenjskih vzorcev kvarimo. S tem ustvarjamo človeka, ki je brezčuten, ki nima občutka krivde in slabe vesti, ko ga lomi in povzroča trpljenje drugim – takrat lahko govorimo že o mladih sociopatskih osebnostih.

Ali je povečanje nasilja posledica permisivne vzgoje, kakor menijo nekateri?

Negativni, skrajni vidik permisivne vzgoje je dopuščanje vsega, da torej dopustimo, da bo, kar bo.

So učitelji pri nas dovolj usposobljeni, da znajo pritegniti pozornost otrok, jih spodbuditi k učenju, jim vzbuditi zanimanje za šolanje?

Menim, da je šibka točka ali izvirni greh v sistemu izobraževanja bodočih strokovnjakov, ki bodo poklicno delali z ljudmi. Od prvega letnika bi moral biti osrednji predmet usposabljanje za poklicno delo z ljudmi, razvoj osebnosti študenta, njegovih kompetenc, ne pa, da se študent lahko napifla nekaj predmetov, konča študij, gre v službo na primer za učitelja, tam pa šele sčasoma ugotovijo, kakšnega čudaka so dobili v kolektiv. Z ljudmi ne more delati vsak »čudak«. Fakultete, ki izobražujejo ta kader, uporabljajo naravoslovno paradigmo – dober fakultetni predavatelj je oseba s pozitivno ocenjenim pedagoškim delom, z izkazanim raziskovalnim delom in z nekaj malega praktičnih izkušenj. Resne dolgoletne delovne izkušnje po načelu: učil boš lahko le to, kar si prej vsaj deset let sam uspešno delal, niso pomembne. Zlasti pa osebnost fakultetnih predavateljev ni ključni selektivni mehanizem za nabor fakultetnih pedagoških delavcev, zato tudi na osebnost študentov ne morejo in nočejo biti pozorni. In tako danes »papirnati« fakultetni kadri »proizvajajo« neživljenjske in neuporabne teoretike. Kako lahko na primer fakulteta za psihologijo nekomu izda diplomo, na kateri piše, da je psiholog, ko pa je novopečeni diplomiranec v resnici zgolj teoretik o psihologiji? Enako velja za pedagoge, vzgojitelje, socialne delavce in druge kadre, ki poklicno delajo z ljudmi. Družboslovne fakultete se pred takimi očitki izgovarjajo, češ da ima do izobraževanja pravico vsak, in v bistvu podtaknejo delodajalcem problem, ki bi ga morale že same odpraviti, ugotoviti, kdo se nikoli ne bo mogel usposobiti za učitelja, psihologa, vzgojitelja, socialnega delavca, pravnika … saj ni osebnostno dovolj zrel, kaj šele, da bi razvil ustrezen občutek za poklicno delo z ljudmi.

Ali imajo učitelji dovolj avtoritete?

Učitelj seveda mora imeti avtoriteto, ampak še pomembnejše je, da ima pedagoški eros, da uživa v svojem poklicu, to je namreč tisto, kar otroke pritegne, fascinira. Avtoriteta bo prišla pozneje, z veličino osebnosti. Avtoritete ti ne da fakultetna izobrazba ali razne okrajšave pred imenom in priimkom, funkcijska pooblastila in podobno, avtoriteta si kot osebnost ali pa to nisi. Sistematičen osebnostni razvoj za poklicno delo z ljudmi, ki bi dober študentski potencial v petih letih študija razvil v zdrave avtoritete in mlade strokovnjake s poklicnim erosom, na ključne družboslovne fakultete niti približno ni vključen, kaj šele, da bi šlo za ključen, osrednji, selektivni in večsemestrski predmet.

Kako pa lahko starši pripravijo otroka do tega, da bo spoštoval dogovore, se učil, ne bo pretiraval z računalnikom, pametnim telefonom?

Starši vse to radi kupimo otroku, da imamo malo miru po zahtevni službi. Pa še malo računalniške spretnosti bo dobil, si mislimo – saj to danes potrebuje za osnovno pismenost. Potem mine nekaj let, ko opazimo, da se od računalnika ne zna več odlepiti, da ga za igrice uporablja že prisilno, da je že začel izgubljati svobodo, da se mu je neki vedenjski vzorec, ki je bil sprva igra, razvedrilo, zabava, spremenil v prisilni vedenjski vzorec. Zrel starš je tisti, ki ve, da se mora otroku kdaj tudi zameriti. Doma mora postaviti pravila in reči, kolikšna je kvota ur na teden za uporabo teh naprav, po določenih dnevih, z določenimi pogoji. Včasih je na žalost treba uvesti zoprne ukrepe, dati kakšen računalnik tudi pod ključ in si nehati lagati, da se bo otrok brez pametnega telefona zgubil na poti iz šole domov. Pri stvareh, ki so otroku najpomembnejše, smo lahko vzgojno najmočnejši. Pri tem ne gre za kazen, ampak za to, da mu pomagamo, pri čemer se morata starša strinjati. Pogosto pa se pri tem pokaže dvojna morala, ko od partnerja pričakujemo, da bo namesto nas uvedel trde ukrepe, ali pa od šole, da bo vzgajala namesto nas. Ali pa zakonodaja … trapasto je pričakovati, da bo predpisovala horo legalis, do kdaj so lahko otroci zunaj. To je le podtikanje starševskih dolžnosti zakonodajni veji družbenega življenja, to so mašila, izgovori staršev, ki si ne upajo ali nočejo vzgajati.

Zakonodaja naj bi celo omogočila, da otrok, ki so ga starši za ušesa, to prijavi policiji.

Takšne amerikanizme prinašamo sem, ampak so to slepe ulice.

Je klofuta lahko vzgojna?

Če je mogoče, tega ne narediti, prav je, da je načelno nedopustno. Telesno nasilje je običajno znak, da je starš prišel do konca svojih možnosti, da je v takšni stiski, vzgojni nemoči, da otroka udari. Vendar je napako naredil že dosti prej, ker ni uspešno ukrepal, da sploh ne bi prišel v situacijo, ko se mu »stali živčna varovalka« in otroka udari. Že prej je treba sprejeti dovolj zoprne ukrepe, da bo otrok ugotovil, da mu je sicer zoprno nekaj ubogati, da pa je še bolj zoprno, če mu denimo starš za določen čas odvzame računalnik. Seveda pa ne bo učinka, če bo lahko računalnik preprosto zamenjal z neodvzetim pametnim telefonom. Če bomo ukrepe, ki so povsem socialno sprejemljivi, pravočasno izvajali, otrok ne bo treba tepsti. Rad bi pohvalil ministrstvo za delo in ministrstvo za zdravje ter MOL, ki vse bolj prepoznavajo, da je takšna preventivna nujna, in vse bolj podpirajo programe, ki so staršem – pa tudi otrokom – v oporo. Staršem je treba ponuditi delavnice z napotki, ki jim pomagajo graditi zdravo vzgojo, zdrave družinske odnose, saj s tem preprečujemo poznejše težave, kot so zlorabe alkohola in drog, nasilje, izpadi iz šolanja, nemotiviranost, nesamostojnost, nezdrav življenjski slog in podobno.

Ali torej starši ne znajo »naravno« vzgajati otrok, da potrebujejo takšne delavnice, pomoč?

Naravno znamo vzgajati otroke tako, da na naslednjo generacijo prenašamo vzgojno izkušnjo, ki smo jo doživljali sami. Včasih pa gremo v drugo skrajnost in rečemo, mene so tepli, jaz ne bom niti glasu povzdignil nad otrokmo, in obratno, vse so mi dovolili, jaz bom pa bolj zagrabil. Tudi to se dogaja. Gradimo namreč iz lastne izkušnje, strokovni delavci, ki sodelujemo v teh programih, pa to dopolnjujemo in dajemo staršem možnost, da lahko svojo miselnost in prakso primerjajo s tisto, ki velja za zdravo, in ugotovijo, kje so.