Bogomil Ferfila: Svetovni popotnik, ki gre tudi na fronto

Profesor, ki sveta ne proučuje samo iz svojega kabineta, ampak gre tudi na fronto v Mosul ali kot edini tujec na ulice Kabula.
Objavljeno
21. april 2017 16.30
Redni prof.dr Bogomil Ferfila. V Ljubljani 18.4.2017[Bogomil Ferfila.FDV]
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Profesor na fakulteti za družbene vede je dobro znan tudi širši, ne samo akademski javnosti. Kot pisec številnih knjig, tudi čisto poljudnih potopisov, ne samo strogo strokovnih učbenikov za študente. Morda še bolj pa je dr. Bogomil Ferfila javnosti znan kot komentator dogajanja v krajih, ki jim namenja največ pozornosti – Združenih državah Amerike in v zadnjih letih islamskem svetu.

S človekom z zvonkim glasom in še bolj zvonkim smehom, ki je prekrižaril svet, od belih prostranstev Arktike do Antarktike in oddaljenih otokov v Tihem oceanu, se je v pogovoru težko omejiti. Tako glede krajev, kjer jih je obiskal, kot glede tega, kaj ga vodi na pot. Še vedno, saj kljub letom, v katerih je večina že v pokoju, neumorno piše in potuje. Kakšnih petkrat na leto po nekaj tednov.

Kot človeka s toliko zanimanji vas je kar težko predstaviti. Profesor, politolog, popotnik, pisatelj. Kako bi se predstavili sami?

Vedno sem imel težavo s številnimi zanimanji. Nikoli se nisem vrgel samo v eno stvar. Tudi študiral sem na več smereh hkrati. Ekonomijo, sociologijo, politologijo, obramboslovje in še filozofijo, ki pa je nisem končal. Vendar sem bil hkrati vedno kritičen do tega, da sem šel preveč v kvantiteto in premalo v kvaliteto.

Znani ste predvsem kot popotnik in pisatelj ter tudi komentator dogajanja na različnih koncih sveta. Kako je to povezano s poučevanjem?

Na fakulteti sem najprej začel poučevati o ekonomskem sistemu v Jugoslaviji. Po njenem razpadu sem Jugoslavijo zamenjal z drugimi državami. Vedno sem imel srečo, da sem poučeval to, kar sem preučeval.

Kdaj ste začeli potovati?

Začel sem z Združenimi državami Amerike. Pred kakšnimi 30 leti so bile tako rekoč edine, ki so omogočale študij, štipendiranje. Ni šlo samo za študente, ampak so vabili tudi obetavne mlade novinarje, politike. To je bil del njihove strategije obvladovanja sveta, usmerili so se na ključne ljudi. Novinarje, saj obvladujejo medije, politike, ti obvladujejo države, in povabili so še nekaj akademikov. Potem so jih začeli posnemati Japonci in zdaj natančno to počnejo Kitajci.

V ZDA ste študirali?

Ja, podoktorski študij. Amerika je sicer fascinantna država, zato jo veliko ljudi ali ljubi ali sovraži. Vedno znova te preseneti. Pogosto sem tudi v Kanadi, nekaj let sem se ukvarjal s polarnimi predeli in tamkajšnjimi Eskimi. Zanimivo je, da med ZDA in Kanado ni nekih naravnih preprek, pokrajina je enaka, vzdušje pa je precej drugačno. Vendar je Kanada tako ali tako samo dvesto kilometrov severno od meje z ZDA, višje proti severu je vse tako, kot je bilo pred tisočletji.

Vodite evidenco, v koliko državah ste bili?

Ne. Neke vrste evidenca so zapiski s potovanj. Seveda nisem o vsaki državi napisal knjige, saj jih je v nekaterih knjigah cela vrsta.

Koliko knjig se napisali?

Približno petdeset. Večina jih je delno potopisov in delno sistemskih, torej analiza teh držav. O nekaterih državah, na primer Turčiji, sem napisal eno knjigo, v kateri sem obravnaval sistem, kulturo, politiko, in eno potopisno. Precej pa je seveda tudi strogo strokovnih, učbenikov. Če bom živel še 300 let, bom najbrž popisal vse države, v katerih sem bil, drugače pa najbrž ne. (smeh)

Bili ste na krajih, kjer sploh ni držav, na primer na Antarktiki. Kako človek pride na Antarktiko?

Šlo je za splet srečnih okoliščin. Prvi ruski veleposlanik v samostojni Sloveniji Aleksej Nikiforov je bil sijajen človek in nekoč sem ga vprašal, ali bi mi lahko nekako pomagal na Antarktiko, saj sem si zelo želel tja. Čez dva tedna sem dobil pismo direktorja ruskega antarktičnega programa, da me čez tri tedne čakajo v Christchurchu na Novi Zelandiji. Šel sem pravzaprav zastonj, drugače pa obstajajo turistične agencije, ki ljudi vodijo na ture. Gre za peklensko drago zadevo, že takrat je stalo 20.000 dolarjev na potnika.

Mimogrede, ali profesorska plača na fakulteti zadošča za ... koliko potovanj na leto, pravzaprav?

Ponavadi kakšnih pet nekajtedenskih. Plača zadostuje, cene so danes nizke. Zunaj sezone dobiš letalsko vozovnico za, na primer, jugovzhodno Azijo za 500 evrov, pol manj kot za vozovnico v ZDA. Mislim, da je jugovzhodna Azija sploh eden najlepših koncev sveta, in ko sem bil pred kratkim v Vietnamu, v Sajgonu oziroma Hošiminhu, je bilo videti, kot da bi bilo tam pol Evrope. Ogromno evropskih turistov. Je pa, v nasprotju z islamskim svetom, mirno, kriminala je malo, ljudje so prijazni.

Je vaš cilj videti čim več sveta ali predvsem preučevanje krajev, kamor greste?

Oboje. Moram pa priznati, da s popisovanjem in proučevanjem ne dohajam tempa potovanj. Doma imam kar nekaj zabojev zapiskov, knjig in fotografij s potovanj. Čakajo, da se jih bom kdaj lotil.

Kje se bili največkrat?

Gotovo v Severni Ameriki. Ko sem imel ameriške študije, sem vsako leto tja peljal študente, zdaj grem s profesorji. Prvič sem bil tam v prvi polovici 70. let prejšnjega stoletja, še kot študent, ko sem delal v kampih. Potem sem hodil v Ameriko občasno, od leta 1998 pa sem tam mesec ali dva vsako leto.

Kateri cilji so še neizpolnjeni?

Zdaj se ukvarjam predvsem z islamskim svetom. Od nekaj več kot 200 držav na svetu jih je približno 60 muslimanskih, torej skoraj tretjina. Do zdaj sem bil v slabi polovici od njih in ciljev imam še kar nekaj.

Zakaj ste se začeli ukvarjati z islamskim svetom?

Gotovo zaradi vedno večjih težav v njem. Že eno mojih prvih potovanj je bilo na Bližnji vzhod, v Izrael. Od tam sem šel, dan preden se je leta 1973 začela jomkipurska vojna (Izrael je oktobra 1973 nenadoma napadlo približno milijon vojakov iz arabskih držav, predvsem Egipta in Sirije; čeprav je bila vojska judovske države več kot pol manjša, je v slabih treh tednih premagala združene arabske sile, op. p.). V Izraelu sem nameraval ostati še en teden, vendar nisem mogel dobiti prostega sedeža na letalu. Na srečo.


V Mosulu s kurdskimi bojevniki, pešmergami. Foto: Osebni arhiv

Pred nekaj tedni ste bili v Mosulu v Iraku, kjer poteka glavna bitka proti Islamski državi. Kako blizu fronte ste bili?

Mosul je tik ob meji med iraškim Kurdistanom in Irakom. Kurdi so prodrli vsaj 20 kilometrov na ozemlje, ki ni kurdsko. Zasedli so krščanske in jezidske vasi, arabskih pa ne. Okrog mesta sta dva obroča. V notranjem so pripadniki iraške vojske, zunanjega sestavljajo Kurdi. In Kurdi so vsaj deset kilometrov od mesta. Gibal sem se po ozemlju v rokah pešmerg, kurdskih bojevnikov.

Kako ste sploh šli tja?

Turška letalska družba Turkish Airlines leti v nekaj mest v Iraku in iraškem Kurdistanu. Za Irak potrebuješ vizum, ki ga težko dobiš, za Kurdistan pa ga dobiš brezplačno. Ni treba izpolniti niti kakšnega obrazca, ampak ti na letališču v potni list samo udarijo žig, s katerim lahko tam ostaneš tri tedne.

Preden sem šel, sem dobil kontakt Iračana, ki je delal s Slovenci, in potem sem se povezal z neko kurdsko družino. Vse poteka po družinskih vezeh. Ko si v stiku z enim članom družine, si v stiku s celo razširjeno družino. Eden od članov pa je bil na srečo general pešmerg. Moj gostitelj je imel osem otrok in vsak večer sva spala pri družini katerega od njih, saj živijo po vsem Kurdistanu. No, če ne bi imel povezav s to družino in generalom pešmerg, možem sestre mojega gostitelja, ne bi prišel nikamor. Zanimivo je, da ima moja generacija ljudi v Kurdistanu po osem otrok, njihovi otroci pa enega ali največ dva. V prihodnjih 50 letih se bo rodnost v muslimanskem svetu približala naši.

Kakšne so razmere v Iraku?

Islamska država ima taktiko nenadnih napadov in napadov na druga mesta, vendar je njen konec v Mosulu neizbežen, ker ne more prebiti dvojnega obroča. Po drugi strani pa njeni pripadniki vedo, da po porazu ne morejo pričakovati milosti, in se bodo borili do konca. Kurdski borci so mi povedali, da pričakujejo, da bodo Islamsko državo v Iraku uničili do jeseni.

Malo pred Irakom ste bili v Afganistanu. Tudi v to državo najbrž ni enostavno priti?

V Afganistanu sem bil v začetku februarja. Vsi ljudje z Zahoda živijo na strogo zastraženih območjih, od koder sploh ne hodijo. Od ljudi, ki so bili tri leta v Kabulu, sem želel izvedeti kaj o mestu, a nisem izvedel ničesar, ker so mi povedali, da v tem času niso bili niti enkrat tam. Vojaki so tam pol leta, potem jih za en mesec pošljejo na dopust v Dubaj in spet nazaj v vojaško oporišče v Afganistanu. Iz nje gredo samo v vojaških konvojih, prav tako politiki in predstavniki nevladnih organizacij.

Tako ste proučevali državo?

Ne, stanoval sem pri neki družini in sem bil edini tujec, ki je hodil po ulicah Kabula. V mestu se skoraj vsak dan zgodi kakšen napad. Po letu 2014 so talibi spet zavzeli državo. Razen nekaj mest, v katerih so še tuji vojaki, vključno z dvema slovenskima v Kabulu in enim v Heratu, so povsod drugod talibi. Iz Kabula ne moreš iti niti pet kilometrov, saj so takoj na obrobju že talibi.

Kako ste se gibali po državi, v kateri vlada v nasprotju z Irakom nima nobene prave oblasti?

Imam prijatelja z zvezami v Afganistanu – pri njem je delala Afganistanka – in podobno kot v Iraku se je vse dogajalo v krogu družinskega klana. Eden njenih sorodnikov je bil včasih visok varnostni uradnik in je že v preteklosti delal kot »fixer« – človek, ki poskrbi za gibanje in bivanje v državi. Ker je javni transport zaradi napadov smrtno nevaren, mi je priskrbel šoferja in stanovanje; stanoval sem pri »fixerju«. Iz Kabula sem šel z letalom – drugače ni mogoče potovati med mesti, ker so povsod talibi – v Herat, kjer me je sprejel njegov brat.

Kaj se bo zgodilo z državo, kjer vojna traja že tako rekoč od sovjetske invazije na božično noč leta 1979?

S talibi se uradne oblasti pogosto pogajajo. Menda so imeli že več kot 60 krogov pogajanj. Posebnega napredka ni. Talibi vedo, da nadzirajo več kot devet desetin ozemlja, uradni predsednik Ašraf Gani pa ve, da ima podporo Američanov. Večina prebivalstva talibe podpira in mislim, da tudi več zahodnih vojakov ne bi spremenilo ničesar.

Lahko na podlagi izkušenj iz Iraka in Afganistana, od koder prihaja veliko beguncev v Evropo, presodite, zakaj se jih je toliko odločilo za pot ravno v letih 2015/2016, čeprav se razmere niso dramatično poslabšale?

V letih od 2001 do 2014 je bilo v Afganistanu 150.000 vojakov Nata, največ Američanov, Nemcev in Britancev. Leta 2014 se jih je velika večina umaknila, ostalo jih je samo 15.000, od tega trije Slovenci. Zaprli so 900 oporišč, v katerih je delalo 200.000 Afganistancev z visokimi, zahodnimi plačami. Čez noč so izgubili delo, plače in celotno gospodarstvo države se je sesulo. V obdobju od 2001 do 2014 je bilo gospodarstvo Afganistana tipično vojno gospodarstvo, napajalo se je iz vojaških dohodkov. Veliko Afganistancev, ki so delali za tuje vojake, je leta 2015 odšlo v Evropo. Vedeli so, da jih bodo talibi pobili. Imeli pa so nekaj prihrankov iz časov, ko so delali v 900 zahodnih vojaških oporiščih, in znali so angleško. Vzrok za eksodus Afganistancev je povsem jasen.


V islamskem svetu vse poteka v družinskih klanih in zato je idealno, da je v družini kakšen visoki častnik. Takšno srečo je imel Bogomil Ferfila v iraškem Kurdistanu. Foto: Osebni arhiv

Kaj pa Irak?

Islamska država je še malo bolj ekstremna različica vahabizma, kot so talibi. Iračani, ki imajo iz časov Sadama Huseina vendarle neko izkušnjo z ločitvijo vere in države, težje prenašajo vladavino Islamske države kot Afganistanci vladavino talibov. Zato bežijo.

Z Islamsko državo je konec. Bo njen razpad pomemben korak h koncu vojne v Iraku, Siriji in umiritvi Bližnjega vzhoda nasploh?

Zdaj je Islamska država dejansko izgubila boj, čeprav je bil Zahod zelo neučinkovit pri medijskem obvladovanju njene privlačnosti. Ta je pritegnila na tisoče mladih iz Evrope, tudi iz naše neposredne bližine, iz Bosne, s Kosova in Sandžaka. Najbrž se bo Islamska država preobrazila pod drugačnim imenom, pod novo blagovno znamko. Gotovo pa bo v Mosulu konec velikega dela njene udarne pesti – tujih borcev in nekdanje Sadamove armade.

Katera je najbolj eksotična lokacija, ki ste jo do zdaj obiskali?

Mislim, da Kabul.

Prepričan sem bil, da boste rekli Severna Koreja.

Pred padcem železne zavese sem precej potoval po vzhodu Evrope in Sovjetski zvezi. Zato me Severna Koreja, kjer sem bil pred dvema letoma, ni tako presenetila. Precej je podobna komunističnim državam v Evropi v 70. letih prejšnjega stoletja.

Kakšne so možnosti za spremembe v Severni Koreji? Zdi se, da sta najpomembnejša tihooceanska igralca Donald Trump in kitajski predsednik Xi Jinping precej zbližala stališča glede tega, da potrpljenje z ravnanjem te države ne more trajati v nedogled.

Mislim, da v svetu precenjujejo vpliv Kitajske na Severno Korejo. Tako kot precenjujejo vpliv ZDA na Izrael. ZDA nimajo posebnega vpliva na Izrael in tudi Kitajska ga nima na Severno Korejo. Očitno pa so voditelj v Pjongjangu Kim Džong Un in njegovi vplivni generali razumeli sporočilo srečanja med Trumpom in Xijem, saj 105. obletnice rojstva ustanovitelja Severne Koreje in starega očeta sedanjega vodje Kim Il Sunga niso počastili z novo jedrsko eksplozijo. Kim Džong Un je v primerjavi s prejšnjima voditeljema absolutno korak naprej, vendar je vprašanje, koliko oblasti ima on, koliko pa vojska.

Kdaj bo Trump prišel v Slovenijo?

Verjetno ne bo. Tudi zato, ker je padla v vodo ideja, da bi se tu srečala z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Slovenija ni neki pomemben svetovni igralec.

Kaj je vaš naslednji cilj?

Za prvi maj grem v Uzbekistan.