Bojan Bešter: Ko si nadene kostum, postane France

Knjigovodja, ki službuje tudi zato, da lahko potem dobesedno zganja teater - tudi v vlogi največjega slovenskega poeta.

Objavljeno
06. februar 2015 14.57
Bojan Bešter- imitator Prešerna. V Kranju 2.2.2015
Jana Zupančič Grašič, Nedelo
Jana Zupančič Grašič, Nedelo

Kje drugje bi se človek lahko srečal z likom Franceta Prešerna kot v kavarnici v središču Kranja, na Prešernovi ulici, le streljaj od njegove hiše, kjer je stanoval in služboval, in se imenuje prav po njem oziroma njegovem vzdevku Dr. Fig? Že skoraj dvajset let je od tega, kar je Bojan Bešter, amaterski gledališčnik, prvič stopil v njegove čevlje. In to uspešno. Stihov sicer ne zlaga, zato pa so vsi presunjeni, ko ga vidijo v obleki iz 19. stoletja. »Pravijo, da sem izrezan on, pa čeprav ga nihče od nas ni videl nikoli.«

No, če za vzor vzamemo le eno od številnih Prešernovih upodobitev, od katerih se nekatere med seboj res prececj razlikujejo, je Bešter zdaj pesniku iz Vrbe morebiti bolj podoben tudi v civilu, saj si že konec novembra da pri frizerju narediti trajno, tako da njegovi lasje valovijo vse od datuma pesnikovega rojstva, 3. decembra, do dneva njegove smrti, 8. februarja, ko ima Bešter kot Prešeren največ dela. »Lasulj res ne maram,« je pojasnil svojo že skoraj prešernovsko podobo. Ne glede na to, da se s teatrom ukvarja tako rekoč že od srednje šole. »Najprej sem se vpisal v jazz balet … ja, ni treba posebej ugibati, da zaradi lepih punc, potem so se name spomnili, ko so na noge postavljali gledališko igro. Moral sem biti hrast in še zdaj znam …« skrivenčeno odroči roke in napravi zloben izraz ta veseli Kranjčan.

Kmalu zatem je pristal v Gledališču čez cesto, nato ustanovil sekcijo BB Teater pri Lutkovnem gledališču Kranj, pred nekaj leti pa BB Teater tudi dokončno osamosvojil in postavil na oder nekaj celovečernih in krajših predstav. »Če vzljubiš oder, potem zagotovo postane tvoja zgodba,« pravi polnokrvni Kranjčan, ki je živel že na vseh koncih mesta, tudi v centru, v meščanski hiši, »in da, s Prešernom imava kar nekaj skupnih reči … ne le ljubezni do vina«.

Tema se je ponujala sama od sebe

Ker je lokalpatriot, mu pred leti ni bilo težko sešteti ena in ena, ko je razmišljal, kako združiti ljubezen do teatra in mesta, da bi poživili mestno jedro in hkrati meščane seznanjali z bogato zgodovino njihovih predhodnikov. »Prešernovo mesto, hiša, gledališče, spomenik, gaj … Teme res ni bilo težko najti.« Najprej je v kostumu nepremično sedel v izložbi Dežnikarstva Jenko. Nepremičen že, a ne neopažen. Nato se je, po vzoru pouličnih umetnikov po evropskih mestih, spravil na podstavek. Znova nepremičen, čeprav se je le stežka zadrževal, da ne bi zaploskal, ko je mimo prišel oče z vrtičkarjem. »'Tata, ovo je Prešeren!' je mali povedal očetu takole mimogrede. Skoraj tujec, torej, pa je vseeno vedel. In take stvari res razveselijo.«

Lik Prešerna se je v naslednjih letih precej spreminjal. »Skupaj rasteva in se razvijava, skozi čas se je začel premikati, nato tudi govoriti. Ko 'postanem' Prešeren, tega sploh ne dojemam več kot vloge v teatru, ampak je po svoje postal del mene,« pravi. Seveda je o njem prebral vse, kar se je dalo, tudi poezijo, a ravno zato, ker sta si tako (pre)blizu, pravi, ne more izbrati svojega najljubšega soneta. »Vseeno javno nikoli ne recitiram njegovih pesmi, tudi sam jih ni.« Kot v svoji vlogi ne deli naokoli fig. »To je, bi rekel, neki mit. Če si v tistem času v Kranju želel fige, jih je bilo treba naročiti naravnost iz Trsta. In to ni bilo poceni, pesnikovi žepi pa zelo preplitvi.« Morebiti zato bolj velja tista, da je pesnik med kolovratenjem v omami (po bogatunih, ki ga niso razumeli) razmetaval s tistimi, ki so ostale za konji, a ne skrunimo (po krivem) njegovega imena.

Zanimiva matematika

Tudi Bojan ga najraje prikazuje kot zadovoljnega veseljaka. »Tak je po mojem tudi bil in takega želim približati ljudem. Bil je povsem normalen človek, ki se je znal veseliti življenja.« In kot pravi, poln še neznanih dejstev o njem, ni nikdar zavil v žganjekuho, ki je prav nasproti njegovega domovanja, raje je počasi okušal rujno kapljico. In lepa dekleta. »Ker da, njegova Ana (Jelovšek, op. p.) je bila zelo lepa, Julija (Primic, op. p.) menda malo manj, a ona mu je pomenila vstopnico v svet meščanstva, kamor si je, stvarno povedano, kmet iz Vrbe zares želel.« Nato navrže še nekaj letnic – »France je bil letnik 1800, Julija 1816, Ana pa rojena šele 1823, a je prvega otroka rodila leta 1839« –, vsaj za današnji čas, ko je odraslost začrtana pri 18 letih, so te številke dokaj pretresljive. Časi se res spreminjajo, pa vendar ne tako zelo.

»Za preživetje se ukvarjam s knjigovodstvom,« skoraj sramežljivo prizna Bešter, »no, tudi Prešeren ni živel od svojih pesmi, ampak od advokature,« potegne vzporednico z lastnim sponzoriranjem ljubezni do teatra in se norčuje iz svoje morebitne šele posthumne slave. Advokatura Franceta Prešerna je tudi naslov njegove nove predstave, ki jo je s soigralcema Katjo Kutnjak in Janezom Kvaternikom - Kamniškim na »novi« oder prvič postavil ravno v petek. »Lastnik bara Dr. Fig in njegov sosed, zlatar Lončarič, sta mi odstopila pritlično meščansko stanovanje, ki ga s prijatelji in podporniki zdaj prenavljam v dvorano za petdeset ljudi in pisarno oziroma skladišče za rekvizite.«

Od poeta do klateža

Prijatelji, amaterski igralci, so tudi tisti, ki največkrat nastopajo v njegovih predstavah, »čez trideset se jih je že zvrstilo na odru z mano«, on je edini stalni član, pravi smeje. Z nekaterimi od njih si potem izpraznjene žepe malo napolnijo tudi s komercialnimi nastopi, kot jim pravi. »Na muzejskem vlaku 'špilamo' stare Avstrijce, čeprav se v kostumu Franca Ferdinanda niti približno ne počutim tako dobro kot v Prešernovem.« Poleg tega je stalni član Kuda Klativitez in na srednjeveških prireditvah ga je nemogoče zgrešiti v cotah berača klateža, ki nenehno prosi vbogajme.

A danes ga nikar ne zamudite na Prešernovem smenju, na ulicah Kranja, kjer se bo ponosno sprehajal s svojo (Primicovo) Julijo – v njenem kostumu že dobri dve leti blesti Sanda Mladenovič –, vse skupaj pa bo spremljal bogat kulturni program z recitali, lajnarji, predstavitvami starih obrti in znamenitih Kranjčanov, dolgčas ne bo niti otrokom. Včasih ga je zaradi gneče težko najti, a nič hudega, če ga letos ne najdete. Pa drugič! Ker kot pravi Bešter, se bo v pesnika vživljal, dokler bo srce dalo, »ker če bi se ravnal po letnici njegove smrti, mi preostane le še leto dni«.