Bojim se, da bo mož spet zabredel

Moški s preteklostjo, kakršno ima vaš, bi težko živel ob nekom, ki bi dvomil vanj. Ob sebi potrebuje žensko, ki ga podpira, odgovarja Milena Miklavčič.

Objavljeno
24. januar 2020 09.00
Posodobljeno
24. januar 2020 09.00
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
S fantom sva se spoznala, ko je bil čisto na tleh. Pri petnajstih je zbežal (pravzprav so ga napodili) od doma, potem se je vdajal pijači, trgoval z drogo, tudi sam kadil travo. Petindvajset let je bil star, ko sva v skupini, v kateri sem delala kot prostovoljka, trčila skupaj. Pomagala sem mu, da se je izučil poklica, začel skrbeti sam zase. Vmes sem se poročila (z drugim), rodila hčerko, se po treh letih ločila.

V času, ko sem si celila rane, sva se s tem fantom spet srečala. Presenetil me je z besedami, da mu je uspelo preživeti najhujše samo zato, ker sem verjela vanj. Počasi so se najine poti zbližale. Zelo lep odnos je vzpostavil tudi s hčerko. Pravi očka se zanjo ne zmeni več. Odločitev, da se preseli k meni, ni bila lahka. Znanci so me obsojali, saj so mnogi zelo dobro vedeli, kakšno preteklost ima.

Po dveh letih, kar živiva skupaj, je začel razmišljati, da bi spet poiskal starše in se spravil z njimi. Žal so ga, ne da bi mu prisluhnili, grobo zavrnili, prepričani, da bo zahteval denar, ki jim ga res ne manjka. Brez njegove vednosti sem jih pozneje obiskala s hčerko. Moja velika napaka je bila, da jim nisem že ob prvem stisku roke povedala, da deklica ni njihova vnukinja. Mislite, da mi bo uspelo, da fanta zbližam s starši? Se lahko zgodi, da se spet začne vdajati starim pregreham, če ga bodo starši zavrnili?
Jolanda

Bilo je že pred davnimi leti, a se dogodka spom­nim, kot bi se zgodilo včeraj: zdravnik me je na pregledu na onkologiji potolažil, da bo s sinom vse, kot mora biti. Ker me je strašno skrbelo, sem ga še vprašala, ali je kakšna možnost, da se huda bolezen ponovi. »Takšna, kot je pri vseh drugih,« mi je odgovoril.



Na njegove besede sem se spom­nila ob vašem vprašanju, ki ste ga večkrat zastavili: »Naj fantu zaupam? Bo še kdaj padel v skušnjavo?« Nisem šlogarica in se mi res ne sanja, kaj se bo z njim zgodilo jutri! Vem pa nekaj drugega: življenje, v katerem je polno dvomov in nezaupanja v partnerja, ni prijetno! Redki so srečneži, ki ne bi doživljali vzponov in padcev. In prav to, kako se obnašamo, ko smo potisnjeni ob zid, je odločilno za obstati – in preživeti ali spet pasti na kolena.

Moški s preteklostjo, kakršno ima vaš, bi težko živel ob nekom, ki bi dvomil vanj. Ob sebi potrebuje žensko, ki ga podpira, mu zaupa, stoji ob strani. Nič niste napisali, koliko sta se pogovarjala o »pogojih«, pod katerimi sta pred dvema letoma zaživela skupaj. Upam, da vaša odločitev, da »tvegate«, ni bila zgolj in samo romantična. Ker ste imeli kot prostovoljka veliko izkušenj, tudi neprijetnih in celo tragičnih, si želim, da sta se temeljito pogovorila! Pa ne le o prijetnih stvareh, tudi o dvomih, strahovih, o vsem, kar ste v pismu spraševali mene. Sta se? Nista?

Predstavljam si, da je vaš partner naredil v življenju marsikatero neumnost. So se težave začele s prepiri med njim in starši? Kaj je bilo narobe v njihovem odnosu? Napoditi otroka, in to še ne polnoletnega, od doma ni ravno vsakdanji pojav!
Verjamete, da verjetno tiči srž težav prav v njegovem domačem okolju. Zato ste drzno potrkali na vrata njegovih staršev. Žal ste bili precej nerodni in ste molčali, ko bi morali biti glasni in odločni: med obiskom ste prebudili lažno upanje o očetovstvu otroka, ki vas je sprem­ljal. Če bi bila na vašem mestu, bi to napako nemudoma odpravila.

Z njegovimi starši pa ne bi toliko leporečila, kot bi se pogovarjala o ponovni navezavi stikov. Imam občutek, da je zlasti oče precej avtoritativen, da deli svet na črno in belo polovico, o mavrici, ki se skriva v vsakem od nas, ne razmišlja. Bojim se, da je med njimi toliko sovraštva, zamer, nedorečenega, da boste težko dosegli spravo brez pomoči mediatorja, nekoga, ki bo strokovno in z občutkom znal poseči vmes, če bi se začelo nepotrebno obtoževanje in očitanje. Če bi bila na vašem mestu, bi zato njegovim staršem pred­lagala srečanje, pri katerem vam bo stala ob strani neka tretja oseba. Glede na to, kako so se raznežili že ob pogledu na vašo hčerko, misleč, da je vnukinja, sem prepričana, da si bližnjih stikov še kako želijo!

Odnosi v marsikateri družini, v kateri so se v preteklosti dogajale grde reči, so pogosto odvisni od ponosa. Marsikdo bi drugemu že zdavnaj ponudil roko, če ga ne bi zadrževala nespametna misel: ne smem se ponižati, ne smem pokazati šibkosti! In prav zaradi tega ponosa, ki izbruhne ob nepravem času in na nepravi način, v marsikateri družini nikoli ni sprave!

Zdajšnjega partnerja in njegove šibke točke sami najbolje poznate. Radi ga imate, zato mu želite tudi pomagati. Vprašati se boste morali: »Me je od trenutka, ko sva zaživela skupaj, že kdaj razočaral? Sem imela kdaj občutek, da manjka le še kaplja čez rob, pa bo spet padel tja, od koder ni več vrnitve? Se mi zdi, da je slabič? Da išče izgovore za svoje življenjske padce? Vali krivdo na druge? Ne pometa pred lastnim pragom?«

Vprašanja ali komentar
 
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore
pošljite na: Nedelo, Dunajska 5,1509 Ljubljana, ali na e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena).
 


Veste, to niso vprašanja, ki bi bila sama sebi namen. Pomembno je, da ste pri iskanju odgovorov zelo iskreni ne le do njega, tudi do sebe. Živeti v nenehnem strahu, kaj bo, če bo zapihal napačen veter in mu spodnesel tla pod nogami, ni lahko.
Strah pred neznanim slabo vpliva tako na odnose kot naše zdravje!

Za mir v duši, ki ga iščete, boste morali narediti še kar nekaj korakov. Drži, da pred bremeni, ki jih prinese nov dan, lahko klecne vsak od nas! Če pa imamo močno oporo zlasti (!) v sebi in tudi v bližnjih, je nevarnost, da nas prvi močnejši val odnese, zelo majhna.

Mislim, da si boste oddahnili že po iskrenem pogovoru, ki ga bo imel partner s svojimi starši. Lepo bi bilo, če bi bili zraven, ker bo razplet vplival tudi na vas in vašo prihodnost. Za življenje v dvoje je ljubezen zelo pomembna, a če ni prepletena z medsebojnim zaupan­jem, hitro zbledi in oveni. Ko se boste pogovorili s partnerjem in potem še z njegovimi starši, bi vam položila na srce: od trenutka, ko se bo to zgodilo, naj bo pomembna le prihodnost! Preteklost za vse večne čase pustita za seboj!