![Darko Čudn iz filozofske fakultete,Ljubljana Slovenija 29.06.2016
[Portret]](https://www.delo.si/media/images/20260717/3578102.width-660.format-webp.webp?rev=0)
![Darko Čudn iz filozofske fakultete,Ljubljana Slovenija 29.06.2016
[Portret]](https://www.delo.si/media/images/20260717/3578102.width-660.format-webp.webp?rev=0)
V Sloveniji imamo od 400 do 450 odraslih gledaliških skupin, ki delujejo bodisi kot društva bodisi kot sekcije znotraj njih, kažejo podatki javnega sklada za kulturne dejavnosti. Najpomembnejši letni dogodek zanje je Festival slovenskih gledaliških skupin Linhartovo srečanje – 55. bo v Postojni konec septembra. Profesor nemščine na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Darko Čuden kot režiser že več kot 20 let dela v Gledališču 2B v Bohinjski Bistrici. Z njim smo se pogovarjali pred zadnjo predstavo v tej sezoni.
Kakšne so po vašem mnenju možnosti Gledališča 2B, da se uvrsti na 55. Linhartovo srečanje?
To bomo izvedeli 15. julija, ko bo Sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti objavil seznam skupin, ki bodo nastopile na njem nastopile od 29. septembra do 1. oktobra. Linhartova srečanja gledaliških skupin potekajo na treh ravneh – najprej kot občinska, potem regijska, končajo se s Festivalom gledaliških skupin Slovenije. Nanj se je mogoče uvrstiti le po izboru selektorjev, ki so si ogledali regijska srečanja. Naš igralec Klemen Langus je letos na njem dobil nagrado za najboljšo moško vlogo na Gorenjskem. Prinesel mu jo je Klaus Bumbum Glavca iz predstave Bomba v bordelu. Naša letošnja sezona se bo končala 23. julija z gostovanjem v Trenti, kamor se odpravljamo prav s to predstavo.
Poleti bodo težke zavese po Sloveniji spuščene tudi na večini odrov, kjer nastopajo amaterski, ljubiteljski gledališčniki. Kdaj se boste v Gledališču 2B odločili, kaj boste na oder postavili jeseni, na začetku nove sezone?
Na to mislim ves čas, vse leto razmišljam, kaj bo na odru jeseni po poletnih počitnicah. Tekste za nove predstave nosim bodisi s seboj bodisi v glavi bodisi v torbi, kjer imam literaturo, iz katere bodo morda nastale nove igre. Pri besedilih, ki so krstne izvedbe – in večina teh, ki jih režiram jaz, je takšna – moram najprej poskrbeti za prevod, to pa traja nekaj časa. Zame je idealno, da je premiera nove predstave okoli novega leta, čeprav se to ne izide vedno. Božično-novoletno obdobje je čas, ko gredo ljudje radi tudi v gledališče.
Po katerih merilih kot režiser izbirate dramska besedila za Gledališče 2B? Občinstvo tam pričakuje nekaj drugega kot v profesionalnih ustanovah.
Moja vizija je taka, da vedno iščem nova besedila, taka, ki bodo v Sloveniji izvedena prvič, tako da morda prehitimo še kakšno profesionalno gledališče. Po vsebini mi je najbližje gledališče absurda, torej gledališče, ki uveljavlja značilne lastnosti absurdne drame oziroma gre v to smer. Drugače pa v Gledališču 2B delamo štirje režiserji. Moji kolegi se ukvarjajo z drugimi žanri – Lucija Grm se je osredotočila na otroške in mladinske predstave, Klemen Langus na komedijo, Niko Kranjc je na primer na oder postavil Hlapce in Otroke reke Daneta Zajca. Imamo igralce, ki so vešči vseh žanrov.
Veliko amaterskih gledališč se je specializiralo za komedijo. Ali je ta najbolj priljubljena pri občinstvu takšnih gledališč?
Res prevladuje splošno prepričanje – in to velja tudi za profesionalna gledališča –, da živimo v težkih časih, zato je treba ljudi zabavati vsaj v gledališču. No, sam se pri delu ne oziram na takšna pričakovanja. Bohinjsko občinstvo prihaja na vse vrste predstav, navadili so se na različne žanre. V naši dvorani je 350 sedežev, tako da polne dvorane že dolgo nismo imeli, saj je ni lahko napolniti. Še dobro pa se spomnimo predstav, na katerih so gledalci tudi stali, vsaj na premierah – na primer pri Vzornem soprogu in Lepi čevljarki, zgodbi o štirih ženskah, ki se znašajo nad čevljarjevo mlado ženo.
Kot režiser ste na domači oder postavili zelo raznolike predstave.
V zadnjih letih smo imeli v gledališču krstno slovensko izvedbo Kuge plastionske, drame po predlogi Mihe Remca, to je bila torej znanstvena fantastika. Na oder smo postavili Lepo čevljarko po delu španskega pisatelja Federica Garcie Lorce. Iz norveščine sem prevedel precej absurdno besedilo Jaz, idiot za dve moški vlogi. Prav tako iz norveščine sem prevedel tudi monodramo Operacija uspela, iz španščine pa precej komično besedilo Sveta Živka se pogovarja z backi, iz portugalščine Priročnik za preživetje v pragozdu, Kardinalsko večerjo in Odsotnega soproga, iz švedščine sem prevedel Žensko, ki se je poročila s puranom.
Bohinjsko občinstvo je zelo dobro sprejelo tudi predstavo po prevodu mehiškega dela Mamagorka in njen Plejamo. Letos smo v moji režiji nastopali z novo predstavo Bomba v bordelu, besedilo sem prevedel iz danščine – gre za par, ki namerava pod pretvezo, da vodi bordel, razstreliti občinsko sejno sobo.
Režiserji, ki iščejo besedila za nepoklicna gledališča, pravijo, da to ni lahko delo, vi si pomagate z lastnimi prevodi. Ali obstajajo tudi hitrejše poti do primernih iger?
Vsekakor iščem dela, ki so nadčasovna, niso omejena na določen prostor in vsebina ni izrazito nacionalno opredeljena, tako da je sprejemljiva za vsako občinstvo. Obstajajo priročniki, pravzaprav kar katalogi, v spletni in tiskani obliki, tako sem jih nekaj našel tudi sam: tam v ponudbi že piše, za koliko ženskih in moških igralcev je primerna igra, zraven je kratka predstavitev. Tako si pomagam, kadar me zelo priganja čas. To so katalogi dramskih del, ki so pretežno primerna tudi za amaterska gledališča, niso pa predvidena posebej zanje. Kadar grem na potovanje, včasih prinesem domov po deset knjig, nazadnje je za naše amatersko gledališče morda primerna le ena.
Za dve literarni predlogi, ki sem ju prevedel iz norveščine, sem poklical avtorja, pisatelja in pisateljico, oba sta bila navdušena, da želim prevesti njuni besedili in ju uporabiti. Z literaturo iz Velike Britanije pa je čisto drugače, tam so neizprosni: v katalogu piše, da veljajo avtorske pravice za vse namene, za katere bi želeli uporabiti delo, ne glede na to, ali gre za humanitarni, religiozni, dobrodelni smoter. Po njihovem katalogu bi pavšalni znesek za vsako predstavo znašal 300 funtov, torej okoli 350 evrov, mi pa imamo približno 2000 evrov letnega proračuna. Denar nam zagotavlja občina, seveda tudi gledalci z vstopnicami. Za javna sredstva se lahko potegujemo na razpisih za projekte, ki jih razpisuje javni sklad za kulturne dejavnosti, JSKD.
V vašem igralskem ansamblu je približno 20 igralcev in igralk, ponavadi več žensk, pri zasedbi vlog ste torej omejeni. Ali si že takrat, ko izbirate besedilo, predstavljate, kateri igralci bodo lahko prevzeli vloge v njej?
Ja, seveda, to je pomemben pogoj, na to moram misliti, preden izberem literaturo. Potem pa si spet v dilemi, koliko igralcev bo mogoče vključiti. Sam si prizadevam, da sodeluje čim več članov ansambla. Iz skupine, s katero se tudi družiš, je težko izbrati ljudi, ki se ti zdijo za igro najbolj primerni, in druge izločiti. Tega ne delam rad. Igralskemu ansamblu vnaprej povem, katere vloge so na voljo, in jih ponudim, naj si jih sami razdelijo, a nazadnje to delo prepustijo meni. Tudi v našem amaterskem gledališču je tako, da je igralk vedno več kot moških, morda se igra na podeželju ne zdi ravno moška dejavnost, a ko se nam moški pridružijo, tudi ostanejo.
Različna kulturna društva si prizadevajo, da bi medse pritegnila mlade ljudi. Ali jih težko pridobite za igro?
To je res, skupina se kar naenkrat postara, mladih zmanjka, za režiserja to pomeni težave, ko mora poiskati igralce za otroške in mladinske vloge. Srečo imamo, da je v naši gledališki skupini več učiteljic, kar štiri, ki poznajo mlade ljudi, to nam zelo pomaga, ko iščemo mlade igralce. Posebno pa me veseli, da v gledališče kot gledalci prihajajo mladi ljudje, ki so prijatelji in znanci mladih igralcev.
Junija ste bili na regijskem tekmovanju gledaliških skupin, pred tem na občinskem. Najbrž se tam pokažejo zanimive razlike med amaterskimi gledališči?
Naše gledališče 2B je sorazmerno ambiciozno tako po izbiri teksta za predstave kot po vseh drugih elementih – luči, jeziku, kostumih, sceni. Pri meni je skoraj vse kostume naredil prijatelj, oblikovalec, umetnik Iztok Šostarec, ki zdaj ustvarja v Franciji. Ličenju se skoraj povsem odrečemo. Glasbo smo posebej naročili le enkrat za predstavo Lepa čevljarka, pri skladatelju in glasbeniku Ladu Jakši. Veliko amaterskih gledališč teži h komediji, k precej preprostemu, situacijskemu humorju. Jezikovno svojih iger nikoli ne postavljam v krajevnem dialektu, tudi ne vztrajam pri standardnem jeziku, ki je včasih preveč tog. Predstave izvajamo v pogovornem jeziku, na primer krajšamo nedoločnike, to je tudi igralcem kar všeč.
Mislim, da je posebnost našega gledališča glede na druge, da vsaj predstave, ki jih režiram sam, zelo hitro postavimo na oder. Prvič besedilo skupaj pregledamo, da vidimo, ali nam tema sploh ustreza, takrat tudi razdelimo vloge. Na drugi vaji gremo še enkrat skupaj skozi besedilo, izpilimo jezik, morda kaj popravimo, tretjič pa že gremo na oder. Šepetalca pa sem odpravil, ker sem opazil, da se igralci preveč zanašajo na to pomoč.
Najboljši del amaterskega gledališča so zgodbe, ki se pletejo v zaodrju. Najbrž imate tudi sami na zalogi kakšno gledališko anekdoto?
Predstava Vzorni soprog je bila pri občinstvu zelo priljubljena. Gre za preprosto zgodbo o vladarju, ki ima pet žena, a najraje na svetu igra pikado, nekako pa mora to strast uskladiti z zakonskim življenjem. Predstavo sem naredil po drobni knjižici, ki jo je izdela tedanja zveza kulturnih organizacij v zbirki Pojdimo se gledališče. Šele ko smo predstavo že postavili in igrali, sem na hrbtni strani knjižice opazil opombo, da je igra primerna za otroke od šestega do sedmega razreda osnovne šole, jaz pa sem naredil igro za odrasle, ki je zelo zabavala občinstvo in igralce.
Komentarji