Bote še? Ja, Satisfaction!

Škofjeloški grad sem doslej poznal po žalostnem dejstvu, da je v njem otroško revščino tolkel Jan Pl. V četrtek pa sta na travišču znotraj zidov nažigala dva od najljubših otrok you tuba, hrvaški Stjepan Hauser in slovensko-hrvaški Luka Šulić, po obli in v domačnejših logih razvpita kot 2Cellos.

Slišal sem in, resnici na ljubo, tudi doživel, da Škofja Loka ni prometno najbolj pretočno mestece na Slovenskem, zato nisem mogel reči, ali naj dve uri pred začetnimi takti plehnato mravljinčenje po cestah pripišem visokima gostoma iz sveta muzike ali običajnemu zatonu četrtka. A da bi bilo predzadnjega delovnega dne (če odmislim soboto in nedeljo) na planem toliko zalo, celo izbrano oblečenih, kar tako, se mi ni zdelo verjetno. Sledil sem naparfumirani gručici deklet in žena in upal, da me pripeljejo na prizorišče spektakla. Do graščine.

Od enega pripravljavcev spektakla pod zvezdami, ki jih nisem videl, slišim, kako grajsko okolje kani postati škofjeloški sparing partner ljubljanskim Križankam. Kako trenutno diha Plečnikova ostalina, ne vem, zadnjič sem bil tam, ko je bil Reed še precej živ, na hribčku škofjega mesta, od koder je čudovit razgled po doleh, pa ...

Sam nisem imel pretiranih težav, sem pa ujel nerganje nekaterih gostov, ki so strežnemu osebju v grajski gostilnici očitali, da delo opravljajo v počasnem posnetku. Punce so bile mlade in luštne, a to včasih ne zadošča. Gostje, ki so na kucelj pridihali kakšno uro in pol pred začetkom, pa – od slavnostno do opankarsko, s tem mislim japonkarsko, nezavezujoče opravljenih. Hitreje so pijačo stregli na stojnicah, in ker použita tekočina nemalokrat sili k uriniranju, če ne k čemu gnusnejšemu, se mi je zdelo nenavadno, da so na odtakanje čakali le štirje mobilni sekretki. Obojespolni. Čisto pri obzidju, visoko nad odrom, daleč od, no, srca ravno ne.

Ostrešeni oder, za gledalce, koliko natančno jih je bilo, ne vem, jaz bi rekel, da se nas je nateplo zelo veliko, pa približno deset sediščnih vrst, drugo so bila stojišča. Slutnja betonskih robov je nakazala, da naj bi šlo za stopničasto tvorbo, vsekakor zaraslo s travo, vsekakor kličoč po sedenju. Ja, z garderobo so bolj zadeli oni supergasti, ne klasiki.

Je že sem ter tja kar kakšen nergaški brlizg prerezal prijazno nebo, ko se je malo pred uradno večerno deveto po šodru pripeljal avto, ne bom delal reklame, a ne morem pomagati, če mi je bolje videči sofotograf povedal, da je bila opel insignia. Izstopila sta mladeniča Luka Šulić in Stjepan Hauser.

En lep aplavz

Nastopila je animir dama, nas parkrat pozvala k ploskanju, se natanko zahvalila sponzorjem, opozorila, da sta 2Cellos škofjeloški grad izbrala za svoj prvi letošnji nastop na Lukovih tleh, koliko jih še bo, ne vem.

Šulić nas je pozdravil in poučil, da je škofjeloški grad drugi najstarejši v Sloveniji, pa »hvala, ker ... v tako lepem številu ... Lahko se sprostite, lahko vreščite, lahko flirtate s Stjepanom.«

Glejte, od tako znanega nepoznavalca glasbe, kot sem, ne smete zahtevati preveč, povem le, da so se zaigrani, zagodeni komadi precej natanko pokrivali s tistimi, ki jih imam na cedeju. Bili so baladični, bili so malo refleksivnejši, bili so podivjani. In enako publika. Od zaprtih očk lepotic v odhajajočih srednjih letih, objemov tistih, ki niso skupaj le na koncertih, do nažiganja, skandiranja, norenja. Vreščanja mislim, da ne.

Kmalu se je pokazalo, da je nosilec duetičnega zabavljaštva, koketiranja, duhovičenja Stjepan. Po eni od oddivjanih kompozicij se ni mogel načuditi, kako dobra glasbenika sta s prijateljem, pa kako Luka iz leta v leto napreduje, imela sta, če sem prav ujel, težavico z intonacijo, pa lepi njihov takoj razloži: »Malo mi se spustio, sad ču ga dignut.« In izpadlo je smešno. Ali je bilo, težko sodim.

Fotkarjem je bilo rečeno, da lahko ves čas svobodno škljocamo po prizorišču, le pred odrom jim, nam je bilo namenjenih tistih nekaj minut, kolikor naj bi trajala enajsti in dvanajsti komad. Orientacija pa, to je takoj po tistem, ko nam bosta fanta zaželela dobrodošlico v pragozdu, Welcome To The Jungle. In ko so prišli odmerjeni trenutki, kot zakleto, morda pa namerno, je reflektorsko snopovje poniknilo, svetlobo je odrinil mrak, smo prožili v prazno. Stjepan je šel nekoliko z vajeti, se vrgel na hrbet in brenkal po čelu. Saj njuni čeli sta lahko vse kaj drugega od defaulta. Ni mi bilo jasno, kaj za vraga pomeni tolkalski komplet za godalcema, pa pride odgovor, Dušan Kranjc, bobnar, skladbe so dobile podeseterjen utrip.

Že par dni prej je bilo namignjeno, da violončelista ne bosta intervjuvanca ne pred ne po spektaklu pod nebom, pa je bilo načelo prirejeno, obljubljeni so bili tako intervjuji kot podpisovanje. Je par dekličev zakričalo, ne sicer kot Šarapova, pa vendar.

Ja, bumbar pomislim, ako bi Dve čeli bila klasična klasika, bi ju poslušalo tri četrt manj ljudi, vreščal ne bi nihče, saj deklice na takšne koncerte ne hodijo, ako bi godenje zamenjala za brenkanje, no, bi bila ena od tisočev v nerazpoznavni rokendrolarski vrsti, kar počneta, pa je, bi kar uporabil besedo spektakel, šov. Neklasični rok, okej, pop. Okej, pop-rok.

Odrolano

Vsakemu začetku in nadaljevanju sledi konec. Tudi na Škofjeloškem ni bilo drugače. Hvala, nasvidenje, žvižgi, ploskanje, vrnitev na oder in eden od njiju: »Bote še?« Ja, seveda, poslušalstvo ni bilo zadovoljeno in kaj mu je bolj pisano v ušesa kot ona od kotalečih se dedkov Rolling Stones, Satisfaction naslovljena. Ampak ko sta ponudila prst, sta bila zgrabljena za roko, odigrala sta še dva dodatka, čisto zadnji je bil tako elegičen, da se je neko babše iz ozadja zadrlo: »Fanta, akcija!« Morda je šlo za navezavo na Stjepanovo obljubo, da sta pripravljena na pogovor s prav vsakim znotraj obzidja, se z vsakim rokovati, da sta pripravljena podpisati karkoli, nato je obljubo oklestil, pogovorov »tamo u šumici« bi bila deležna le dekleta, pa da naj gremo v dve vrsti, da bosta laže, predvsem hitreje opravila. Glede na kačo, gručo, ki se je po zadnjih taktih odpravila po temi navzdol – v opomin, Križanke so bolje osvetljene –, ugibam, da so po podpise mladeničev, ki sta z neponarejenim prirejanjem palete svetovno ponarodelih skladb osvojila zvezde, odšle le najvročičnejše najstnice. Sam se jim nisem pridružil, ker s seboj nisem imel blokca, kavbojke pa so se mi zdele predragocene. Tudi intervju me ni vlekel, saj so ga z Luko Šulićem in Stjepanom Hauserjem v Nedelu že opravili.

Občutki nekoga, čigar službena pot je nenasilno prekinila zasebno dolgoletno abstinenco obiskovanja koncertov, pa so bili, ja, kot slišana muzika – mešani. Če dobro pomislim, si bom cede Dveh čel v avtu nažgal še raje kot doslej.

Škofjeloški grad pa, naj se zbudi. Doneguje, pa bodo vsi deležni satisfakcije.