Brat me od nekdaj ponižuje

Brat in sestra se ne razumeta že od otroštva, slednjo pa boli, da morata oče in mama vse to gledati. A kakor odgovarja svetovalec Izidor Gašperlin, sta prav starša glavna krivca za tako slabe odnose med sorojencema.

Objavljeno
08. maj 2019 09.00
Posodobljeno
08. maj 2019 11.42
FOTO Shutterstock
Izidor Gašperlin
Izidor Gašperlin
Imam težavo s bratom, ki je od mene starejši šest let. Preprosto ga ne prenesem več. Odkar vem zase, me je vedno poniževal, nikoli me ni maral in spomnim se, da se že kot otrok ni hotel igrati z mano. Tako sem se tudi jaz že v ranem otroštvu odtujila od njega. Z leti se je ta odtujenost le povečevala, saj me je začel še bolj zmerjati, pa tudi žaliti. Pri štirinajstih letih sem se uprla in mu začela vračati podobne zmerljivke.

Zdaj pri dvajsetih pa se mi takšnih igric več ne ljubi igrati, zato ga preprosto ignoriram, zame ne obstaja, je le človek, ki živi v isti hiši kot jaz. Ampak kljub vsemu se mi še vedno posmehuje, me ponižuje in vsakič znova pove, da sem neumna. Zaradi tega občasno dobim napad histerije, v katerem se težko kontroliram in se skregam še z očetom in mamo.

Še večja težava zame je, da me boli, da je očetu in mami tako hudo, ker se midva ne razumeva. Ampak jaz enostavno nanj ne gledam kot na brata, še več, nanj sem že postala čisto alergična. Hudo mi je za starša, ki sta res bila vsa leta, kar pomnim, zlata starša. Želim si, da ju ne bi prizadela, zaradi njiju se držim nazaj in večkrat preslišim bratove izjave, vendar se včasih ne morem zadržati. Sem zelo temperamentne narave in ne prenašam hinavščine, še posebno bratove ne. Kaj naj storim, oče in mama si res ne zaslužita gledati takih odnosov, vendar jaz žal drugega nisem več sposobna, ker je bilo vsega že preveč.
Mihela

Toliko jeze se mi zbuja ob branju vašega vprašanja. Ne na vas. Pa tudi na vašega brata ne. Jezen sem na vaša »zlata starša«. Pa vem, da to ni moja jeza, ker vaših staršev sploh ne poznam. To je vaša jeza, ki pa se je sploh ne zavedate. Tako kot se je ne zaveda vaš brat. Zato jezita, zraven pa sramotita, žalita, ignorirata ... drug drugega. Prav zbodel me je vaš stavek »oče in mama si res ne zaslužita gledati takih odnosov«. Ne samo da si jih »zaslužita« gledati. Onadva sta glavna krivca, da so se vajini odnosi tako poslabšali.


Vidva z bratom sta žrtvi starševskih napak.
Brat je zgled za tako obnašanje lahko dobil samo doma, najbolj verjetno pri očetu. Zato ne zgrešim kaj dosti, če napišem, da sta take odnose med vama povzročila prav onadva z mamo. Poleg tega nista in očitno še zdaj ne storita nič kaj dosti, da bi se to nehalo. Vaše vprašanje je žalosten, a hkrati tako jasen dokaz, kako daleč se spustijo otroci. Namesto da bi starši poskrbeli za vas, vas obranili pred bratovim poniževanjem in sramotenjem, si vi zdaj očitate, ker jim ne morete prizanesti z nečim, kar so sami zakuhali.

Oče in mama sta se sicer lahko trudila, ampak še zdaleč nista bila »zlata«. Vidva z bratom sta žrtvi njunih napak, zato se vama z medsebojnim obnašanjem ni treba ukvarjati z namenom, da bi prizanesla njima. Težko sklepam, kaj in kako je šlo narobe v vaši družini. Tako nestrpni odnosi med sorojenci so pogosto posledica tega, da imajo starši različen odnos do njih. Bratovo ljubosumje bi lahko pojasnilo njegov odnos do vas. Vi, kot drugi otrok, ste čustveno bolj povezani z materjo, brat pa z očetom.

Zagotovo je zato vajin odnos z materjo drugačen. Lahko za ljubosumje niti ni nekega tehtnega razloga, a ga brat vseeno opazi in tako doživlja. Vzrok napetosti med sorojenci so lahko tudi preveč »zlati« starši, ki so bolj pozorni na zunanji vtis kot resnično kakovost odnosov v družini. Prikrita ali potlačena neprijetna čustva iz starševskega oziroma partnerskega odnosa namesto njiju preigravajo otroci. Povsem mogoče je, da brat nezavedno provocira očeta, da bi se končno prebudil in začel udejanjati svojo ključno vlogo: postavljanje meja in zagotavljanje reda in trdnosti v družini. Prav očeta najbolj pogrešam v vaši zgodbi. On je tisti, ki bi moral že zdavnaj prevzeti odgovornost ter odločno in strpno poseči med vaju z bratom in vaju naučiti primernega odnosa. Seveda ob jasni podpori vajine matere.

Na kratko sem navedel le tri najpogostejše načine, kako se razvijejo slabi odnosi med brati in sestrami. Vsem tem in tudi drugim je skupno, da se težave vedno začnejo pri starših, zato je njihova odgovornost, da jih preprečijo ali pa vsaj poskušajo popraviti. Žal vama to ne pomaga kaj dosti, pri dvajsetih oziroma šestindvajsetih sta sebi in drug drugemu že dolžna, da spoznata, kaj je prav in kaj ne in da zaradi sebe poskušati zgraditi bolj spoštljiv odnos. Še enkrat ponavljam – zaradi sebe, ne zaradi staršev. Ampak dokler sta oba še doma, bo to zelo težko, ker so vsi razlogi za tako vajino obnašanje še vedno tam.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Poleg tega sta za izboljšanje vsakega odnosa potrebna dva. Dokler z bratove strani ni take pripravljenosti, sami ne morete storiti nič. Sami lahko kaj storite edino zase. In to čim prej naredite. Bratu še naprej poskušajte postaviti meje, jasno pokažite, kaj vam ni prav, čisto nič hinavščine ne potrebujete. Vendar ko se mu »postavljate« nazaj, tega ne počnite na njegov način, pa tudi na mamin ne. Ignoranca je namreč njeno orožje, s katerim se maščuje očetu, kadar stori kaj, kar njej ni po volji. Najdite svoj način, tak, da vam pozneje ne bo žal in vas ne bo sram.

Pojdite k staršem in jasno povejte, kaj se dogaja, kaj vam počne brat. Zahtevajte (!) od njiju, da vas zaščitita. Mirno jima lahko poveste, da bi to morala storiti že zdavnaj in da jima zamerite, ker nista. Samo želim vam lahko, da vam bo ob tem uspelo začutiti tudi kaj jeze do njiju. Ker si jo zaslužita. Nehajte se torej ukvarjati z njima in še naprej igrati igro, ki jo pričakujeta. V družini imate resne težave, čas je, da se nekdo neha pretvarjati. Tudi če boste vse to zmogli, dvomim, da bo to kaj dosti spremenilo pri starših in bratu. Bo pa spremenilo pri vas!



Ko boste našli svojo jezo, se boste znali postaviti zase. Ko se boste naučili odgovoriti na ustrezen način, ki si ga ne boste očitali, se vas počasi bratovi izpadi ne bodo več tako dotaknili. Takrat bodo tudi pojenjali, saj ne bodo več imeli nobenega smisla, ker vas ne bodo prizadeli. Upam, da boste iz teh nekaj vrstic začutili smer, v katero bi bilo treba ukrepati. Opisana pot še zdaleč ne bo lahka, je pa verjetno edina, ki vam bo nekoč prinesla vsaj nekaj miru. Zato uporabite vsako pomoč, ki se vam bo na tej poti ponudila.
***
Izidor Gašperlin je partnerski in družinski terapevt. Več na: terapevt.izidorgasperlin.com/