»Dobro je imeti sanje, so energija za življenje«
Japonska slikarka Keiko Miyazaki s selitvijo v Slovenijo ni imela težav, tudi zato, ker smo Slovenci po marsičem podobni Japoncem.
Odpri galerijo
Japonska slikarka Keiko Miyazaki živi in ustvarja v Preboldu. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Japonska akademska slikarka Keiko Miyazaki, ki v Sloveniji živi in ustvarja že 12 let, v svoja umetniška dela nezavedno vpleta delček tradicije svoje domovine, čeprav jo je zapustila pred več kot dvema desetletjema. Prav zdaj je v galeriji Cukrarna v sklopu Svetlobne gverile na ogled njena instalacija, v katero so v obliki origamijev ujete sanje. V pogovoru s 40-letno umetnico, ki s hčerkama prebiva v Preboldu, kjer ji je občina velikodušno odstopila prostor za atelje, smo osvetlili tudi razlike in presenetljive podobnosti med japonsko in slovensko družbo.
Kaj natančno predstavlja vaša instalacija?
Imenuje se Pokopališče sanj. V njej sem se predvsem ukvarjala s sanjami, tudi svojimi, ki so včasih kar prevelike zame. Zdelo se mi je, da bi bilo brez njih moje življenje verjetno lažje, da jih ne bi bilo treba ves čas loviti in bi bila bolj zadovoljna z vsem drugim. Vedno sem se nekako borila s svojimi sanjami. Obenem me je zanimalo, kako se drugi ljudje soočajo s svojimi. Večina nanje kar pozabi, jih zavrže, zato sem želela pokazati, da je dobro imeti sanje, da so energija za življenje. Med ljudmi sem zbirala pričevanja o sanjah, jih zapisovala na časopisni papir, nato pa iz njega izdelala origamije v obliki ptic, ki simbolizirajo mir, in jih potopila v vodo, ki nekako predstavlja čustveni svet, stare spomine, preteklost. Sem vizualna umetnica in z barvami vode sem se želela poigrati z zamislijo, kako obuditi stare sanje in prikazati različna čustva, obenem pa se poigrati z barvami in pričarati čim bolj bleščeč, fluorescenten vtis.
V instalacijo ste vključili origami. Ali pogosto uporabljate tradicionalno japonsko umetnost?
V resnici ne vključujem načrtno japonskih elementov, vendar mi ljudje pogosto rečejo, da v mojem delu začutijo japonsko kulturo. Morda zato, ker še vedno razmišljam, vidim, občutim tako, kot sem nekoč na Japonskem. Odkar živim v tujini, sicer svojo domovino in ljudi vidim iz druge perspektive, vendar me še vedno zanimajo tradicionalne navade na Japonskem, izvajam tudi obred pitja čaja in podobno. To je del mene in verjetno to potem povsem naravno prelivam v svoje delo.
Kaj vas je pravzaprav iz daljne Japonske pripeljalo v Slovenijo?
Prihajam z juga države, iz mesta Ehime na otoku Šikoku. Po končani gimnaziji sem študirala likovno umetnost v Northumbria University v Newcastlu. Tam sem bila devet let, nato pa sem dobila priložnost, da pridem v Slovenijo na študentsko izmenjavo, en semester sem tu študirala slikarstvo. Pred tem nisem ničesar vedela o Sloveniji, tako da je bila zame res presenetljivo, vznemirljivo odkritje. Do takrat sem poznala samo Veliko Britanijo, ne pa tudi preostale Evrope. Želela sem spoznati tukajšnjo umetnost, življenjski slog, kulturo. Za pol leta sem potem odpotovala na izmenjavo na Poljsko, v Krakov, in hitro ugotovila, da sem se na Slovenijo res navezala. Tukaj tudi nisem doživela nikakršnega kulturnega šoka ali imela kakršne koli težave.
Je torej Slovenija podobna vaši domovini?
Ne bi rekla... (smeh) Ne vem, zakaj, vendar vse od trenutka, ko sem prvič prišla v Ljubljano – spomnim se, da je bila zima, ne preveč prijetno vreme –, se vselila v študentsko naselje, spoznala svoje sostanovalke in se z njimi spoprijateljila … Šele ko sem prišla v Krakov, sem se zavedela, kako zelo pogrešam Slovenijo. Naravo, ljudi, ozračje, vonj – vse to sem pogrešala, in sem se odločila, da se vrnem v Ljubljano. Tu sem tudi spoznala svojega zdaj že nekdanjega soproga, s katerim imam dve hčeri. Najprej smo živeli v Ljubljani, nato smo se preselili v Prebold, kjer smo kupili in obnovili starejšo hišo. Saj veste, želela sva več narave, vrt ob hiši …
Izvedela sem, da vam je občina Prebold priskrbela atelje, v katerem lahko brezplačno ustvarjate.
Tako je, prišla sem na občino, se predstavila in vprašala, ali mi lahko pomagajo, in so me podprli, prostor so mi oddali brez najemnine. Atelje je povsem primeren, da lahko v njem ustvarjam. V Preboldu imam tako vse, kar potrebujem.
Se lahko torej s svojo umetnostjo preživljate?
(smeh) Ne, nikakor. Zelo, zelo težko. Ustvarjam umetnost, ker sem to jaz, to je moje življenje. Če želim preživeti, pa pripravljam še učne delavnice, ob nekaterih priložnostih, ko imajo okoliški judo ali aikido klubi kakšne seminarje, izvedem za povabljene goste obred čaja in druge japonske običaje. Prav zdaj denimo za japonska podjetja izvajam internetno raziskavo o tem, kateri japonski izdelki, kot so manga (japonski strip, op. p.), igrače, elektronika, so najbolj priljubljeni v Evropi. Delo prek interneta ustreza mojemu življenjskemu slogu, predvsem zaradi prilagodljivega časa. Pogodbeno se ukvarjam tudi s pisanjem, prevajanjem, dizajnom, različnimi posli, ki niso zelo veliko plačani, vendar nekako gre...
Tako kot povprečni slovenski samozaposleni, ki delajo malo tega in malo onega, da lahko preživijo mesec.
Natanko tako. (smeh) Zame je namreč najpomembnejši čas, ki ga lahko namenim svoji umetnosti. Obenem pa moram tudi zaslužiti … Nekako pa mi le uspe preživeti. (smeh)
Kako pogosto pa vam uspe prodati kakšno sliko? Ali jih ljudje zdaj, ko ni več krize, kaj bolj kupujejo?
Včasih me poiščejo kakšni prijatelji prijateljev in kaj kupijo. Vendar tudi drugi umetniki, ki živijo tukaj, povedo enako, da je trg premajhen, tako da imajo običajno še drugo službo, bodisi kot učitelji, pripravljajo razne delavnice … Podobno je povsod po Evropi, morda z izjemo Pariza in Berlina, a tudi tam ni lahko. Vendar je danes beseda umetnik zelo široka, zajema marsikaj – slikarstvo, animacije, film, sodobno umetnost … Zamisel, da lahko preživiš kot klasični slikar, ki prodaja slike prek galerije, je preživeta. Danes lahko umetniki na različne načine uporabijo svojo ustvarjalnost.
Kakšna pa so bila vaša pričakovanja med študijem?
Če bi pričakovala to, bi verjetno izbrala kaj drugega. (smeh) Vendar mislim, da ne bi mogla obstajati brez svoje umetnosti. Seveda je pomemben denar, a občutek, da brez umetnosti ne bi preživela, postaja iz leta v leto močnejši.
Od kod črpate navdih?
Zadnje čase me navdihujejo odnosi, pri čemer črpam tudi iz svoje osebne izkušnje. Zanima me, kako tradicija, denimo na Japonskem ali v Evropi, vpliva na to, kako se v partnerskem odnosu vedemo drug do drugega, kako smo povezani, kakšne cilje imamo, kaj lahko drug drugemu povemo, zakaj ostaneta dva skupaj zelo dolgo, čeprav nekje na sredi vsa strast usahne … kaj je tisto, kar ju še združuje. Je mogoče, da ostaneta takšna, kot sta bila pred zvezo, koliko delita v odnosu. To me je zanimalo, tako da sem v Celju pred kratkim postavila razstavo o odnosih, skrivnostih partnerstva.
Ali ljudje na Japonskem dlje ostajajo skupaj kot v Sloveniji, kjer je zelo veliko ločitev?
Zagotovo.
Zakaj?
Tudi mene je to zanimalo, zato sem se lotila tega projekta. (smeh) Mislim, da so ženske vedno tiste, ki se odločajo za družino, da bodo imele otroka, vedno so v položaju, ko izbirajo. In če ženske niso srečne in se partnerske in družinske vezi začenjajo rahljati, so, se mi zdi, ženske v Sloveniji močnejše, vedo, kaj hočejo od življenja, in želijo imeti nadzor nad njim. Medtem ko se Japonke, potem ko imajo družino, ne osredotočajo več nase, ampak vedno mislijo na otroke, družino, ne nazadnje na skupnost. Če niso srečne v življenju ali v družini, se za to ne borijo, ampak raje ostanejo v »varni škatli«. Še danes matere hčeram, ki razmišljajo, ali bi se ločile ali pa ostale v slabem zakonu, svetujejo, naj ostanejo, ne glede na to, kaj občutijo. Po 50. letu, ko otroci odrastejo in se oblika družine spremeni, pa se veliko pogosteje ločijo.
Tukaj imajo ženske službo in zdi se mi, da vendarle niso toliko odvisne od moža ali partnerja, medtem ko je na Japonskem ravno obratno. Ko se japonske ženske poročijo, prestopijo v moževo družino, spremenijo priimek, saj je v naši tradiciji zelo strogo določeno, da potem doma trdo delajo, čistijo … Denimo moja babica je res veliko delala, skrbela za otroke, sicer ji tašča ne bi dovolila oditi iz hiše … Nekoč mi je zaupala, da jo je zanimala literatura, vendar si o tem ni upala niti spregovoriti. Takšno je življenje, mi je rekla.
Kaj pa najbolj pogrešate, ko pomislite na Japonsko?
Zagotovo hrano … Najraje imam zelenjavo, ki je tam res zelo okusno pripravljena, s sojino omako. Tudi juha miso ima čisto drugačen okus. Zelo rada kaj domačega skuham in povabim tudi prijatelje. Vendar so tudi nekatere japonske restavracije tukaj zelo dobre, z zmernimi cenami.
Še najbolj pa pogrešam hišo starih staršev in našo malo ulico, v kateri smo se igrali s prijatelji, bratranci … Včasih si želim, da bi se vrnila, vendar se mi zdi, da bi se po vsem tem času, ki sem ga preživela drugje, počutila kar malo tuje.
Kako pogosto obiščete domovino?
Sem in tja se vrnem domov, približno na leto ali dve, vendar je moje domovanje zdaj Evropa, kjer sem preživela več kot pol življenja.
Omenili ste, da pogrešate japonsko hrano. Ali imate radi tudi kakšno slovensko jed?
Imam, gobovo juho. Včasih sem oboževala joto, solato z bučnim oljem, ves čas sem jo jedla, dokler se nisem naveličala. (smeh) Rada imam ričet …
O Sloveniji, pravite, do prihoda sem niste vedeli nič. Koliko pa denimo povprečen prebivalec Japonske pozna Slovenijo?
Ni ravno tako, da nihče še ni slišal zanjo, največkrat pa jo res zamenjajo s Slovaško, ko jim povem, kje živim.
Morda veste, koliko Japoncev zdaj živi v Sloveniji?
Mislim, da okoli 200. Občasno se srečujemo na kakšnih dogodkih, denimo v Tivoliju, kjer se otroci igrajo skupaj, z nekaterimi smo postali tudi prijatelji.
Po telefonu sva se pogovarjali slovensko. Kako dobro pa govorite naš jezik?
Včasih govorim z ljudmi slovensko, vendar je še vedno lažje, če znajo angleško. Eno leto sem obiskovala jezikovno šolo v Ljubljani, potem ko sem se odločila, da bom tu živela, saj sem želela razumeti, kaj ljudje govorijo. Slovenščina je res težka, ampak če živiš na podeželju, kjer veliko ljudi ne zna angleško, se moraš potruditi. (smeh) Oba otroka pa govorita tudi japonsko, saj sem se z njima pogovarjala japonsko, odkar sem ju rodila. Pisanje in branje jima morda ne gre prav dobro od rok, govorita pa zelo dobro.
Kje je prijaznejše okolje za vzgojo otrok, na Japonskem ali v Sloveniji?
Odvisno od tega, kaj kdo želi. Kakovost življenja je zagotovo večja v Sloveniji, saj je tu toliko čudovite narave, otroci imajo dolge počitnice, pa tudi starši veliko več dopusta, da lahko družina skupaj preživi več časa. Na Japonskem je za zaposlenega skoraj nemogoče, da bi dobil dopust, odpotoval na počitnice. Ko sem bila majhna, je bil moj oče ves čas v službi, tako da z njim nisem preživela veliko časa. Všeč mi je način, kako kakovostno tukaj družine skupaj preživljajo prosti čas.
Otroci na Japonskem imajo zelo stresno, naporno življenje, saj je vse zelo strogo predvideno: če se ne boš dovolj dobro učil, se ne boš mogel vpisati na dobro univerzo, ne boš dobil dobre službe, brez tega pa se ne boš mogel poročiti … Takšen je stereotip življenja tam. Mislim, da ga nekateri starši jemljejo zelo resno in zelo pritiskajo na svoje otroke. Po pouku gredo otroci velikokrat še v zasebne šole, da izpopolnijo znanje matematike, angleščine, ali v športne klube. Vse to prevladuje v življenju šolarjev, poskušajo biti res najboljši v tem, kar počnejo … Tudi sama sem bila tako vzgojena. Bila sem zelo zaposlena in še zdaj imam težave s prostim časom, saj me preganja, da moram ves čas nekaj početi … Zdi se mi, da vzgoja še vedno vpliva name, vendar me je Slovenija zelo spremenila. (smeh)
Med prazniki v vaši deželi je tudi dan otroka, ki naj bi simboliziral spoštovanje osebnosti in sreče otrok.
Tako je, vendar je bil tradicionalno 5. maja dan fantkov, medtem ko je bil dan deklic marca. Zdaj je maja praznik otrok obeh spolov in je dela prost dan, medtem ko dan deklic ni državni praznik.
Ali to odraža nekoliko slabši položaj žensk v primerjavi z moškimi na Japonskem?
Zagotovo. Zlasti starejše generacije moških imajo še vedno negativen pogled na ženske, ki se v javnosti vedejo bolj sproščeno, če denimo pijejo pivo čez dan ali jedo sendvič na ulici. Ženskam se potem, ko se odločijo za otroke, konča kariera, saj imajo redko možnost, da bi se vrnile na prejšnji položaj. Velikokrat zaradi materinstva ostanejo doma, saj tudi vrtcev ni veliko. Običajno je potem moški tisti, ki skrbi za finančno plat, ženske pa za gospodinjstvo. Nekatere želijo sicer ostati bolj aktivne v družbi, obiskujejo kakšne seminarje, občasno delajo. Kakor vidim, so v Sloveniji ženske po porodu eno leto na porodniški, nato pa se vrnejo tja, kjer so delale prej. To je dobro zanje.
Kakšna pa je danes vloga gejš na Japonskem, je to še vedno zelo razširjen poklic?
Še vedno so, vendar se je njihovo število občutno zmanjšalo. Mladi ljudje nimajo več dovolj denarja, da bi preživljali čas z gejšami, tako da so mnoge okije, hiše gejš, propadle. Zdaj so gejše bolj turistična atrakcija, medtem ko so bile prej bolj ali manj skrite. Jaz, denimo, nisem niti vedela zanje, dokler nisem prišla v Anglijo. Morda sem videla kakšen lik na televiziji, vendar na Japonskem ni bilo dokumentarnih oddaj ali člankov o tem. Šele ko je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja Američanka postala prva tuja gejša na Japonskem, se je začelo o tem govoriti, saj je napisala knjigo, posneli so film … Pred tem se ni dosti govorilo in vedelo o tem, kako živijo, kaj počnejo …
Včasih so šla za gejše dekleta iz revnih družin, ki niso imela denarja za preživetje, danes pa je ta lik postal tako priljubljen, da se deklice pri 13, 14 letih še kar odločajo za poklic gejše. Takoj po osnovni šoli odidejo v hišo gejš, kjer pa so sprva nekakšne hišne pomočnice, ki delajo vse, od čiščenja in pranja do skrbi za starejše gejše. To je res težko, saj nimajo nič prostega časa, vendar je takšna tradicija. Kljub temu nekatere sanjajo o tem poklicu. Pri dvajsetih postanejo mlade gejše ali maiko, dekle, ki pleše in poje, šele potem dobijo položaj prave umetnice, gejše. Po koncu kariere pa se največkrat poročijo in ostanejo doma, kjer spet skrbijo za gospodinjstvo, nekatere odprejo svojo hišo gejš ali se podajo v kakšen posel, denimo izdelovanje kimonov ali ličil … Spet druge ostanejo gejše vse življenje in učijo mlade veščin.
Omenili ste, da na Japonskem v vseh tujih turistih vidijo Ametičane. Kateri pa so po vašem stereotipi, ki jih na Zahodu gojimo o Japoncih, pa so napačni?
Tu v Ljubljani, denimo, velikokrat mislijo, da so vsi turisti s fotoaparati iz Japonske. (smeh) Vendar niso, to ni prava podoba Japoncev.
Ali ne potujejo veliko?
Običajno šele potem, ko se upokojijo, če imajo dovolj visoko pokojnino. Ko so še v službi, je to skoraj nemogoče. Morda lahko, če sestavijo ves dopust s koncem tedna ali praznikom, odpotujejo za kakšen teden, deset dni. To je že veliko. Moj brat, ki je še zaposlen, je lahko z očetom prišel v Slovenijo samo za teden dni.
S katerim letom pa se upokojijo?
S 65 leti. Moj oče, denimo, je star več kot 70 let, pa še vedno dela …
Zakaj?
Morda zaradi denarja, poleg tega preprosto ne zmore prenehati, saj je bil vajen ves čas delati. Tudi on ima težave, saj ne zna živeti brez dela, se sprostiti …
Verjetno imajo psihoterapevti veliko dela.
Da, imajo. (smeh) Ko obiščem Japonsko in vidim tiste lepe hiše, balkone, čudovite vrtove, v katerih nihče ne sedi, me kar zaboli srce. Ljudje, ki imajo lepe vrtove, imajo tudi službo in nimajo časa za posedanje. Če zgodi, da se čez dan usedejo na balkon, si drugi mislijo, da nimajo službe. Nekaj več časa jim ostane le ob koncih tedna. To je bil zame kulturni šok.
Torej se še ne boste vrnili domov?
Ne vem. Ta trenutek ne načrtujem vrnitve, pa tudi tega ne, da bi do konca življenja ostala v Preboldu. Življenje je zanimivo, ves čas se spreminja, bomo videli. Zdaj sodelujem na festivalu Svetlobna gverila, v sklopu katerega bom 16. junija na pročelju Sazuja uprizorila svojo svetlobno instalacijo. Tokrat sodelujem prvič in mi je zelo všeč. Predvsem se ukvarjam z igro svetlobe in sence, ki izražata našo dvojnost: kaj smo navznoter in kaj pokažemo navzven.
Japonci ste tradicionalno veljali za ponosne, vljudne ljudi, ki le redko pokažejo, kaj občutijo, mislijo …
Kot bi nosili masko …
Je še danes tako?
Mislim, da poskušamo biti takšni, pa če to želimo ali ne, saj so nas že v šoli vzgajali, da je skupina pomembnejša od posameznika. Takšen je bil koncept šole. Tako zelo se trudimo, da ne pokažemo svojih občutkov, da jih včasih potem, ko to želimo, tudi težko izrazimo, saj tega nismo vajeni. Tudi do tujcev smo zadržani. Poskušamo se vesti, kakor da nimamo nikakršnih težav, da smo najbolj srečni, šele ko bolje spoznamo ljudi, se začenjamo odpirati.
Se vam je zdelo, ko ste prišli v Evropo, da so ljudje preveč odprti, celo vsiljivi?
To niti ne, vendar sem včasih res stežka izrazila svoje misli. V Veliki Britaniji, denimo, kjer veliko več pomeni tisto, kar misliš sam, in ne tisto, kar misli skupina, sem le stežka izrazila, kaj v resnici mislim, čutim, če me je denimo profesor vprašal kaj takega. Nenadoma si v položaju, ko niti ne veš, kaj pravzaprav res misliš. Ko sem prišla v Slovenijo, pa sem opazila, da so navade Slovencev in Japoncev precej podobne. Tudi tukaj se ljudje ne odpirajo radi v javnosti, ustvarjajo varno razdaljo in se počasi spoznavajo. Tako se mi niti ni zdelo, da sem ne vem kako daleč od doma.
Kaj natančno predstavlja vaša instalacija?
Imenuje se Pokopališče sanj. V njej sem se predvsem ukvarjala s sanjami, tudi svojimi, ki so včasih kar prevelike zame. Zdelo se mi je, da bi bilo brez njih moje življenje verjetno lažje, da jih ne bi bilo treba ves čas loviti in bi bila bolj zadovoljna z vsem drugim. Vedno sem se nekako borila s svojimi sanjami. Obenem me je zanimalo, kako se drugi ljudje soočajo s svojimi. Večina nanje kar pozabi, jih zavrže, zato sem želela pokazati, da je dobro imeti sanje, da so energija za življenje. Med ljudmi sem zbirala pričevanja o sanjah, jih zapisovala na časopisni papir, nato pa iz njega izdelala origamije v obliki ptic, ki simbolizirajo mir, in jih potopila v vodo, ki nekako predstavlja čustveni svet, stare spomine, preteklost. Sem vizualna umetnica in z barvami vode sem se želela poigrati z zamislijo, kako obuditi stare sanje in prikazati različna čustva, obenem pa se poigrati z barvami in pričarati čim bolj bleščeč, fluorescenten vtis.
V instalacijo ste vključili origami. Ali pogosto uporabljate tradicionalno japonsko umetnost?
V resnici ne vključujem načrtno japonskih elementov, vendar mi ljudje pogosto rečejo, da v mojem delu začutijo japonsko kulturo. Morda zato, ker še vedno razmišljam, vidim, občutim tako, kot sem nekoč na Japonskem. Odkar živim v tujini, sicer svojo domovino in ljudi vidim iz druge perspektive, vendar me še vedno zanimajo tradicionalne navade na Japonskem, izvajam tudi obred pitja čaja in podobno. To je del mene in verjetno to potem povsem naravno prelivam v svoje delo.
Delček instalacije Pokopališče sanj na festivalu Svetlobna gverila v Cukrarni FOTO: Keikomiyazaki.com
Kaj vas je pravzaprav iz daljne Japonske pripeljalo v Slovenijo?
Prihajam z juga države, iz mesta Ehime na otoku Šikoku. Po končani gimnaziji sem študirala likovno umetnost v Northumbria University v Newcastlu. Tam sem bila devet let, nato pa sem dobila priložnost, da pridem v Slovenijo na študentsko izmenjavo, en semester sem tu študirala slikarstvo. Pred tem nisem ničesar vedela o Sloveniji, tako da je bila zame res presenetljivo, vznemirljivo odkritje. Do takrat sem poznala samo Veliko Britanijo, ne pa tudi preostale Evrope. Želela sem spoznati tukajšnjo umetnost, življenjski slog, kulturo. Za pol leta sem potem odpotovala na izmenjavo na Poljsko, v Krakov, in hitro ugotovila, da sem se na Slovenijo res navezala. Tukaj tudi nisem doživela nikakršnega kulturnega šoka ali imela kakršne koli težave.
Je torej Slovenija podobna vaši domovini?
Ne bi rekla... (smeh) Ne vem, zakaj, vendar vse od trenutka, ko sem prvič prišla v Ljubljano – spomnim se, da je bila zima, ne preveč prijetno vreme –, se vselila v študentsko naselje, spoznala svoje sostanovalke in se z njimi spoprijateljila … Šele ko sem prišla v Krakov, sem se zavedela, kako zelo pogrešam Slovenijo. Naravo, ljudi, ozračje, vonj – vse to sem pogrešala, in sem se odločila, da se vrnem v Ljubljano. Tu sem tudi spoznala svojega zdaj že nekdanjega soproga, s katerim imam dve hčeri. Najprej smo živeli v Ljubljani, nato smo se preselili v Prebold, kjer smo kupili in obnovili starejšo hišo. Saj veste, želela sva več narave, vrt ob hiši …
Izvedela sem, da vam je občina Prebold priskrbela atelje, v katerem lahko brezplačno ustvarjate.
Tako je, prišla sem na občino, se predstavila in vprašala, ali mi lahko pomagajo, in so me podprli, prostor so mi oddali brez najemnine. Atelje je povsem primeren, da lahko v njem ustvarjam. V Preboldu imam tako vse, kar potrebujem.
Se lahko torej s svojo umetnostjo preživljate?
(smeh) Ne, nikakor. Zelo, zelo težko. Ustvarjam umetnost, ker sem to jaz, to je moje življenje. Če želim preživeti, pa pripravljam še učne delavnice, ob nekaterih priložnostih, ko imajo okoliški judo ali aikido klubi kakšne seminarje, izvedem za povabljene goste obred čaja in druge japonske običaje. Prav zdaj denimo za japonska podjetja izvajam internetno raziskavo o tem, kateri japonski izdelki, kot so manga (japonski strip, op. p.), igrače, elektronika, so najbolj priljubljeni v Evropi. Delo prek interneta ustreza mojemu življenjskemu slogu, predvsem zaradi prilagodljivega časa. Pogodbeno se ukvarjam tudi s pisanjem, prevajanjem, dizajnom, različnimi posli, ki niso zelo veliko plačani, vendar nekako gre...
Tako kot povprečni slovenski samozaposleni, ki delajo malo tega in malo onega, da lahko preživijo mesec.
Natanko tako. (smeh) Zame je namreč najpomembnejši čas, ki ga lahko namenim svoji umetnosti. Obenem pa moram tudi zaslužiti … Nekako pa mi le uspe preživeti. (smeh)
Kako pogosto pa vam uspe prodati kakšno sliko? Ali jih ljudje zdaj, ko ni več krize, kaj bolj kupujejo?
Včasih me poiščejo kakšni prijatelji prijateljev in kaj kupijo. Vendar tudi drugi umetniki, ki živijo tukaj, povedo enako, da je trg premajhen, tako da imajo običajno še drugo službo, bodisi kot učitelji, pripravljajo razne delavnice … Podobno je povsod po Evropi, morda z izjemo Pariza in Berlina, a tudi tam ni lahko. Vendar je danes beseda umetnik zelo široka, zajema marsikaj – slikarstvo, animacije, film, sodobno umetnost … Zamisel, da lahko preživiš kot klasični slikar, ki prodaja slike prek galerije, je preživeta. Danes lahko umetniki na različne načine uporabijo svojo ustvarjalnost.
Kakšna pa so bila vaša pričakovanja med študijem?
Če bi pričakovala to, bi verjetno izbrala kaj drugega. (smeh) Vendar mislim, da ne bi mogla obstajati brez svoje umetnosti. Seveda je pomemben denar, a občutek, da brez umetnosti ne bi preživela, postaja iz leta v leto močnejši.
Od kod črpate navdih?
Zadnje čase me navdihujejo odnosi, pri čemer črpam tudi iz svoje osebne izkušnje. Zanima me, kako tradicija, denimo na Japonskem ali v Evropi, vpliva na to, kako se v partnerskem odnosu vedemo drug do drugega, kako smo povezani, kakšne cilje imamo, kaj lahko drug drugemu povemo, zakaj ostaneta dva skupaj zelo dolgo, čeprav nekje na sredi vsa strast usahne … kaj je tisto, kar ju še združuje. Je mogoče, da ostaneta takšna, kot sta bila pred zvezo, koliko delita v odnosu. To me je zanimalo, tako da sem v Celju pred kratkim postavila razstavo o odnosih, skrivnostih partnerstva.
Ali ljudje na Japonskem dlje ostajajo skupaj kot v Sloveniji, kjer je zelo veliko ločitev?
Zagotovo.
Zakaj?
Tudi mene je to zanimalo, zato sem se lotila tega projekta. (smeh) Mislim, da so ženske vedno tiste, ki se odločajo za družino, da bodo imele otroka, vedno so v položaju, ko izbirajo. In če ženske niso srečne in se partnerske in družinske vezi začenjajo rahljati, so, se mi zdi, ženske v Sloveniji močnejše, vedo, kaj hočejo od življenja, in želijo imeti nadzor nad njim. Medtem ko se Japonke, potem ko imajo družino, ne osredotočajo več nase, ampak vedno mislijo na otroke, družino, ne nazadnje na skupnost. Če niso srečne v življenju ali v družini, se za to ne borijo, ampak raje ostanejo v »varni škatli«. Še danes matere hčeram, ki razmišljajo, ali bi se ločile ali pa ostale v slabem zakonu, svetujejo, naj ostanejo, ne glede na to, kaj občutijo. Po 50. letu, ko otroci odrastejo in se oblika družine spremeni, pa se veliko pogosteje ločijo.
Tukaj imajo ženske službo in zdi se mi, da vendarle niso toliko odvisne od moža ali partnerja, medtem ko je na Japonskem ravno obratno. Ko se japonske ženske poročijo, prestopijo v moževo družino, spremenijo priimek, saj je v naši tradiciji zelo strogo določeno, da potem doma trdo delajo, čistijo … Denimo moja babica je res veliko delala, skrbela za otroke, sicer ji tašča ne bi dovolila oditi iz hiše … Nekoč mi je zaupala, da jo je zanimala literatura, vendar si o tem ni upala niti spregovoriti. Takšno je življenje, mi je rekla.
Kaj pa najbolj pogrešate, ko pomislite na Japonsko?
Zagotovo hrano … Najraje imam zelenjavo, ki je tam res zelo okusno pripravljena, s sojino omako. Tudi juha miso ima čisto drugačen okus. Zelo rada kaj domačega skuham in povabim tudi prijatelje. Vendar so tudi nekatere japonske restavracije tukaj zelo dobre, z zmernimi cenami.
Še najbolj pa pogrešam hišo starih staršev in našo malo ulico, v kateri smo se igrali s prijatelji, bratranci … Včasih si želim, da bi se vrnila, vendar se mi zdi, da bi se po vsem tem času, ki sem ga preživela drugje, počutila kar malo tuje.
Kako pogosto obiščete domovino?
Sem in tja se vrnem domov, približno na leto ali dve, vendar je moje domovanje zdaj Evropa, kjer sem preživela več kot pol življenja.
Omenili ste, da pogrešate japonsko hrano. Ali imate radi tudi kakšno slovensko jed?
Imam, gobovo juho. Včasih sem oboževala joto, solato z bučnim oljem, ves čas sem jo jedla, dokler se nisem naveličala. (smeh) Rada imam ričet …
O Sloveniji, pravite, do prihoda sem niste vedeli nič. Koliko pa denimo povprečen prebivalec Japonske pozna Slovenijo?
Ni ravno tako, da nihče še ni slišal zanjo, največkrat pa jo res zamenjajo s Slovaško, ko jim povem, kje živim.
Morda veste, koliko Japoncev zdaj živi v Sloveniji?
Mislim, da okoli 200. Občasno se srečujemo na kakšnih dogodkih, denimo v Tivoliju, kjer se otroci igrajo skupaj, z nekaterimi smo postali tudi prijatelji.
Po telefonu sva se pogovarjali slovensko. Kako dobro pa govorite naš jezik?
Včasih govorim z ljudmi slovensko, vendar je še vedno lažje, če znajo angleško. Eno leto sem obiskovala jezikovno šolo v Ljubljani, potem ko sem se odločila, da bom tu živela, saj sem želela razumeti, kaj ljudje govorijo. Slovenščina je res težka, ampak če živiš na podeželju, kjer veliko ljudi ne zna angleško, se moraš potruditi. (smeh) Oba otroka pa govorita tudi japonsko, saj sem se z njima pogovarjala japonsko, odkar sem ju rodila. Pisanje in branje jima morda ne gre prav dobro od rok, govorita pa zelo dobro.
Kje je prijaznejše okolje za vzgojo otrok, na Japonskem ali v Sloveniji?
Odvisno od tega, kaj kdo želi. Kakovost življenja je zagotovo večja v Sloveniji, saj je tu toliko čudovite narave, otroci imajo dolge počitnice, pa tudi starši veliko več dopusta, da lahko družina skupaj preživi več časa. Na Japonskem je za zaposlenega skoraj nemogoče, da bi dobil dopust, odpotoval na počitnice. Ko sem bila majhna, je bil moj oče ves čas v službi, tako da z njim nisem preživela veliko časa. Všeč mi je način, kako kakovostno tukaj družine skupaj preživljajo prosti čas.
Otroci na Japonskem imajo zelo stresno, naporno življenje, saj je vse zelo strogo predvideno: če se ne boš dovolj dobro učil, se ne boš mogel vpisati na dobro univerzo, ne boš dobil dobre službe, brez tega pa se ne boš mogel poročiti … Takšen je stereotip življenja tam. Mislim, da ga nekateri starši jemljejo zelo resno in zelo pritiskajo na svoje otroke. Po pouku gredo otroci velikokrat še v zasebne šole, da izpopolnijo znanje matematike, angleščine, ali v športne klube. Vse to prevladuje v življenju šolarjev, poskušajo biti res najboljši v tem, kar počnejo … Tudi sama sem bila tako vzgojena. Bila sem zelo zaposlena in še zdaj imam težave s prostim časom, saj me preganja, da moram ves čas nekaj početi … Zdi se mi, da vzgoja še vedno vpliva name, vendar me je Slovenija zelo spremenila. (smeh)
Med prazniki v vaši deželi je tudi dan otroka, ki naj bi simboliziral spoštovanje osebnosti in sreče otrok.
Tako je, vendar je bil tradicionalno 5. maja dan fantkov, medtem ko je bil dan deklic marca. Zdaj je maja praznik otrok obeh spolov in je dela prost dan, medtem ko dan deklic ni državni praznik.
Ali to odraža nekoliko slabši položaj žensk v primerjavi z moškimi na Japonskem?
Zagotovo. Zlasti starejše generacije moških imajo še vedno negativen pogled na ženske, ki se v javnosti vedejo bolj sproščeno, če denimo pijejo pivo čez dan ali jedo sendvič na ulici. Ženskam se potem, ko se odločijo za otroke, konča kariera, saj imajo redko možnost, da bi se vrnile na prejšnji položaj. Velikokrat zaradi materinstva ostanejo doma, saj tudi vrtcev ni veliko. Običajno je potem moški tisti, ki skrbi za finančno plat, ženske pa za gospodinjstvo. Nekatere želijo sicer ostati bolj aktivne v družbi, obiskujejo kakšne seminarje, občasno delajo. Kakor vidim, so v Sloveniji ženske po porodu eno leto na porodniški, nato pa se vrnejo tja, kjer so delale prej. To je dobro zanje.
Kakšna pa je danes vloga gejš na Japonskem, je to še vedno zelo razširjen poklic?
Še vedno so, vendar se je njihovo število občutno zmanjšalo. Mladi ljudje nimajo več dovolj denarja, da bi preživljali čas z gejšami, tako da so mnoge okije, hiše gejš, propadle. Zdaj so gejše bolj turistična atrakcija, medtem ko so bile prej bolj ali manj skrite. Jaz, denimo, nisem niti vedela zanje, dokler nisem prišla v Anglijo. Morda sem videla kakšen lik na televiziji, vendar na Japonskem ni bilo dokumentarnih oddaj ali člankov o tem. Šele ko je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja Američanka postala prva tuja gejša na Japonskem, se je začelo o tem govoriti, saj je napisala knjigo, posneli so film … Pred tem se ni dosti govorilo in vedelo o tem, kako živijo, kaj počnejo …
Včasih so šla za gejše dekleta iz revnih družin, ki niso imela denarja za preživetje, danes pa je ta lik postal tako priljubljen, da se deklice pri 13, 14 letih še kar odločajo za poklic gejše. Takoj po osnovni šoli odidejo v hišo gejš, kjer pa so sprva nekakšne hišne pomočnice, ki delajo vse, od čiščenja in pranja do skrbi za starejše gejše. To je res težko, saj nimajo nič prostega časa, vendar je takšna tradicija. Kljub temu nekatere sanjajo o tem poklicu. Pri dvajsetih postanejo mlade gejše ali maiko, dekle, ki pleše in poje, šele potem dobijo položaj prave umetnice, gejše. Po koncu kariere pa se največkrat poročijo in ostanejo doma, kjer spet skrbijo za gospodinjstvo, nekatere odprejo svojo hišo gejš ali se podajo v kakšen posel, denimo izdelovanje kimonov ali ličil … Spet druge ostanejo gejše vse življenje in učijo mlade veščin.
Omenili ste, da na Japonskem v vseh tujih turistih vidijo Ametičane. Kateri pa so po vašem stereotipi, ki jih na Zahodu gojimo o Japoncih, pa so napačni?
Tu v Ljubljani, denimo, velikokrat mislijo, da so vsi turisti s fotoaparati iz Japonske. (smeh) Vendar niso, to ni prava podoba Japoncev.
Ali ne potujejo veliko?
Običajno šele potem, ko se upokojijo, če imajo dovolj visoko pokojnino. Ko so še v službi, je to skoraj nemogoče. Morda lahko, če sestavijo ves dopust s koncem tedna ali praznikom, odpotujejo za kakšen teden, deset dni. To je že veliko. Moj brat, ki je še zaposlen, je lahko z očetom prišel v Slovenijo samo za teden dni.
S katerim letom pa se upokojijo?
S 65 leti. Moj oče, denimo, je star več kot 70 let, pa še vedno dela …
Zakaj?
Morda zaradi denarja, poleg tega preprosto ne zmore prenehati, saj je bil vajen ves čas delati. Tudi on ima težave, saj ne zna živeti brez dela, se sprostiti …
Verjetno imajo psihoterapevti veliko dela.
Da, imajo. (smeh) Ko obiščem Japonsko in vidim tiste lepe hiše, balkone, čudovite vrtove, v katerih nihče ne sedi, me kar zaboli srce. Ljudje, ki imajo lepe vrtove, imajo tudi službo in nimajo časa za posedanje. Če zgodi, da se čez dan usedejo na balkon, si drugi mislijo, da nimajo službe. Nekaj več časa jim ostane le ob koncih tedna. To je bil zame kulturni šok.
Torej se še ne boste vrnili domov?
Ne vem. Ta trenutek ne načrtujem vrnitve, pa tudi tega ne, da bi do konca življenja ostala v Preboldu. Življenje je zanimivo, ves čas se spreminja, bomo videli. Zdaj sodelujem na festivalu Svetlobna gverila, v sklopu katerega bom 16. junija na pročelju Sazuja uprizorila svojo svetlobno instalacijo. Tokrat sodelujem prvič in mi je zelo všeč. Predvsem se ukvarjam z igro svetlobe in sence, ki izražata našo dvojnost: kaj smo navznoter in kaj pokažemo navzven.
Japonci ste tradicionalno veljali za ponosne, vljudne ljudi, ki le redko pokažejo, kaj občutijo, mislijo …
Kot bi nosili masko …
Je še danes tako?
Mislim, da poskušamo biti takšni, pa če to želimo ali ne, saj so nas že v šoli vzgajali, da je skupina pomembnejša od posameznika. Takšen je bil koncept šole. Tako zelo se trudimo, da ne pokažemo svojih občutkov, da jih včasih potem, ko to želimo, tudi težko izrazimo, saj tega nismo vajeni. Tudi do tujcev smo zadržani. Poskušamo se vesti, kakor da nimamo nikakršnih težav, da smo najbolj srečni, šele ko bolje spoznamo ljudi, se začenjamo odpirati.
Se vam je zdelo, ko ste prišli v Evropo, da so ljudje preveč odprti, celo vsiljivi?
To niti ne, vendar sem včasih res stežka izrazila svoje misli. V Veliki Britaniji, denimo, kjer veliko več pomeni tisto, kar misliš sam, in ne tisto, kar misli skupina, sem le stežka izrazila, kaj v resnici mislim, čutim, če me je denimo profesor vprašal kaj takega. Nenadoma si v položaju, ko niti ne veš, kaj pravzaprav res misliš. Ko sem prišla v Slovenijo, pa sem opazila, da so navade Slovencev in Japoncev precej podobne. Tudi tukaj se ljudje ne odpirajo radi v javnosti, ustvarjajo varno razdaljo in se počasi spoznavajo. Tako se mi niti ni zdelo, da sem ne vem kako daleč od doma.
