Čarovnica iz dežele Gorajte je še v kombineži

Še nekaj dni pa bo v gozdičku pod cesto med Škofjo Loko in Kranjem na lepem zažarela pravljična dežela in se pripravila na dedka Mraza.

Objavljeno
09. december 2016 18.19
Pravljična dežela. Pri Škofji loki 7.12.2016[pravljična dežela.otroci.domišlija]
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc
Še nekaj dni pa bo v gozdičku pod cesto med Škofjo Loko in Kranjem na lepem zažarela pravljična dežela Gorajte. Stala bo natanko tam, kjer mora, in ne bo je težko najti, ker se bodo nad njo dvigale prosojne meglice, prepredene z milimi zvoki. Otroci bodo v njej takoj prepoznali čarovnijo, če bodo le tiho postali pod smrekami in ne bodo preveč razmišljali o tem, ali jim bo dedek Mraz prinesel prav tisto, kar od njega pričakujejo.

Danes vam še ne moremo reči, pojdite tja in tja, spustite se pod cesto, peljite se proti gozdiču, ne obračajte se proti Papirnici, ampak se držite levo, pa boste tam našli pravljično deželo Gorajte. Ne, vse ob svojem času in ta zanjo še ni prišel. Dedek Mraz pride prihodnji teden.

Najprej je treba na novo postaviti bivališča za pravljična bitja, ki se bodo naselila vanjo, še je treba prigovarjati hrastu Modrecu, da bo na svojo najvišjo rogovilo sprejel veliko sovo in ji dovolil, da ga bo krempljala po vejah. Nazadnje bo veliko učeno uharico gostoljubno sprejel v svojo krošnjo, čeprav vsi vemo, kaj lahko pričakujemo, kadar sedimo pod ptico. Za zdaj mora gostja mirno čemeti pod hrastom z dobrodušnim obrazom in čakati, da bo tudi njeno perje dobilo pravo rjavo-sivo barvo, kajti zdaj je še vsa bela, kakor da bi jo zgladili iz mavca. Korošica Mojca Pokrajculja je letos poslala le svoj rdeči lonec z belimi pikami, češ da so letine medu majhne in ga zato ne more razdajati v trapasti pravljici, kjer čez noč vedno znova izgine. Lonec pa je ob dostavi nesrečno zadel ob trde korenine, tako da zdaj leži pod grajskim obzidjem v dveh ali treh res velikih črepinjah in čaka na loncevezca. Le malo za črepinjami je na živo rumeni verandi pred ljubko hišico že pripravljena miza, na kateri bo snežno bela Muca Copatarica šivala copate, kakor si je v veselje otrok zamislila pisateljica Ela Peroci. Koliko let jih že pobira za nerednimi otroki, nosi v svoj domek, jih očisti in obšije, da so lepše kot nove! Med smrekami že stojijo široka dvokrilna vrata, skozi katera bodo smeli obiskovalci vstopiti v pravljično deželo Gorajte, ko jih bo coprnica Cica Mica razprla s čarobnim urokom, a je treba pred tem še dobro podmazati tečaje, da bi se ji čarovnija ne zalomila. To bi bilo nerodno.

Zakaj? Za veselje!

V zaokroženem gozdičku, kjer bo že prihodnji teden polno pravljičnih skrivnosti, je tisti dan, ko se sredi dneva odpravimo na ogled, le malo ljudi, a tako pridnih, kakor da bi imel vsak več kot par rok. Nasproti nam pride Danica Kordež. To deželo sta si pred sedmimi leti omislila s prijateljem Boštjanom Sečnikom, ki ima svoje podjetje, ona je delala pri njem kot prokuristka. »Rekla sva si, narediva nekaj lepega za otroke brez staršev. Tako sva prek najinega podjetja začela ustvarjati pravljično deželico, takrat je bilo res še vse majhno, pokrovitelji so nama pomagali nabaviti darila. Potem pa sva si rekla, da bova vstop brez vstopnine omogočila še drugim obiskovalcem, pripoveduje Danica, ki ima v tej deželi veliko vlog: vsako leto pripravi scenarij, izmisli si besedilo, ki vodi otroke od hišice do hišice, ki so vsako leto drugačne. Tudi začasni stanovalci so vsako leto drugi, le Rdeča kapica ima tam kar stalno bivališče, tako da so njena oblačila lepo zložena na stolu v topli izbi, volk pa tudi sme ostati, ker je pripravljen sprejeti različne vloge. V resnici nazadnje vedno potegne kratko, tako da mu v vseh letih še ni uspelo zares potešiti lakote, vsaj v Gorajtah ne. Žogica Nogica je lani v deželi pustila zmaja Tolovaja. Zmaj? Seveda, in to prav velik.

Pravljični projekt, ki sta si ga omislila v veselje otrok, se lepo razvija, pravi Danica, zdaj imata že od 400 do 500 sponzorjev in darovalcev z vseh koncev Slovenije, marsikdo rade volje primakne 50 ali 100 evrov, samo da bo pravljična dežela na tem ozemlju obstala. Sčasoma so začeli delati bolj resno, ustanovila je Društvo Oddih Goraj­te, ki ga zdaj vodi kot predsednica, prek društva sta začela iskati podporo za svoje zamisli. »Večji del objektov za pravljično deželo naredi Boštjan sam. Jaz rečem, potrebujem take in take hiške, on vzame orodje in naredi. Ničesar ne riše, ne skicira, vse ima v glavi. Osnova za pravljične hiške so zabojniki, na njih slonijo makete, za katere uporabi vse mogoče materiale – stiropor, poropen, fasadne mreže, lepila, barve. Zadnja leta nisva več zmogla sama, najemala sva delavce in jih plačevala iz svojega žepa. V resnici sva tudi glavna pokrovitelja pravljične dežele,« našteva Danica, ki vmes nenehno odgovarja na telefonske klice. Letos sta jima zavod za zaposlovanje in občina za štiri mesece zagotovila pomoč delavca prek javnih del, prihodnje leto so jima takšno pomoč odobrili za osem mesecev. Od januarja do oktobra torej za pravljično deželo Gorajte delajo Danica, Boštjan in delavec prek javnih del, ko pa se bliža vrhunec, velikodušno priskočijo na pomoč številni prijatelji in prostovoljci. »Poskrbeti moramo, da bodo vrata v deželo gladko tekla,« nam pove Andrej, ki se ravno maje na lestvi, ko nad njimi namešča še nosilce za okrasje.

Boštjan zna vse

»Vse, kar delamo, midva, prostovoljci, delavci, donatorji in sponzorji, je namenjeno sreči otrok. Sprašujejo naju, kaj imava od tega, jaz pa pravim, da bo to razumel le tisti, ki razume pravljico in ve, kaj pomeni otroku,« postavi Danica za piko na i, preden se ponudi za spremljevalko po pomrznjenih stezicah med smrekami in hrasti, kjer iz tal raste pravljična dežela. »O, dela imamo še za kakšen mesec,« se smeji Boštjan, »a bomo vse naredili do 13. decembra, ko morajo Gorajte zasijati v najlepši luči.« Torej je le res, da ponoči hodijo delat palčki, dobro, ne vemo, kako je s predpisi o nočnem delu za to populacijo, malo se le pazite inšpektorjev, svetujemo Boštjanu, možakarju letnik 1972, ki se široko nasmeji, tako da ne vemo, pri čem smo glede pravljičnih pomočnikov.

Po poklicu ni ne mizar ne tesar, čeprav mu gre vsako delo z lesom dobro od rok, vidimo po pravljičnih hišicah, spretno podprtih s tramovi in na zunanji strani obloženih z rezinami hlodov, ki so od daleč videti kot medenjaki pri Janku in Metki. »Vedno sem rad delal z lesom. Takoj ko so starši šli od doma, so že povsod okoli hiše ležale deske. Že kot mulcu so mi bile všeč drevesne hiše. Enkrat sem zlezel čisto na vrh visokega drevesa, potem pa nisem mogel dol. Mati je stala spodaj in vpila, jaz pa sem vpil na drevesu,« pripoveduje z veseljem v očeh, ko se spominja, kako so živeli na kmetiji. Potem je delal ptičje hišice in vse mogoče druge pripomočke za igro, da je le bilo leseno. Tako je še zdaj. Ko pride Danica in reče, tam bo stala hiška iz pravljice o volku in treh prašičkih, tam se bo z višine v skalno votlino spustila Zvončica, Peter Pan pa bo stal na visokem odru, dedku Mrazu bo treba postaviti lepšo, širšo brunarico z zaokroženo streho in širokim lijakastim dimnikom – takrat se Boštjan loti dela, ne gleda v knjige in ne išče tujih načrtov, ampak ima svojo vizijo, kot pravi.

Cica Mica je pohlevna

In tako zdaj že sedmo leto iz golih gozdnih tal raste pravljična dežela Gorajte. Nenadoma stojimo pred velikima mušnicama, rdečo in zeleno, visokima kakor manjši hlevček, da mora odrasel človek pošteno ukriviti vrat, če želi videti podgobje. Videti sta pripravljeni, da se bo za okni v prvem nadstropju zdaj zdaj nekdo vselil v stanovanjce. Potem le postanemo pozorni, da je po gozdnih tleh, polnih želoda, posutih še več pisanih mušnic, nekatere še prav mlade. »Pri nas začnejo gobe poganjati v tem času, poleti jih sploh ni,« pravi Boštjan in pogleduje proti Danici.

Tudi ona ne stoji rada pri miru, ampak nas vodi od postaje do postaje, kakor si jih je letos zamislila kot avtorica besedila in glavna scenaristka: »Tu bo z metlo pristala čarovnica Cica Mica. Po tem mostovžu pridejo tri vile, tudi zaplesale bodo. Tu se bo zvezdica Zaspanka spustila na Zemljo, kamor jo bo za vzgojno kazen poslal boter Mesec. V tej kamniti hišici bodo nastanjeni trije prašički, volk bo zbežal v tej smeri. V tej udobni leseni hiški pa bo nastanjen dedek Mraz s svojim spremstvom. Zanes­ljivo pridejo Sneguljčica in sedem palčkov. Vseskozi bo nad deželo lebdela čudovita glasba ansambla Mali oglasi.« Danica za pravljično deželo vsako leto stke rdečo nit, ki se je oprimejo otroci, da jih popelje skoznjo: »Letos bo to pripoved o palčku, ki je izgubil pravljico. Čarovnica Cica Mica mu bo odprla vrata, da jo bo lahko iskal v pravljični deželi.« Pa jo bo našel, smo neučkani. Kdo ve, kako se bo zasukalo.

Ne bojte se čarovnice Cice Mice. Srečali smo jo ob topli peči in bila je prav pohlevna, čeprav ima nekam nesrečno dolg koničast nos. Bila je še brez čevljev in v kombineži, ker so morali njeno krilo v pasu malo razširiti.

Drugače pa ... Ali ni nekaj prav tiho švisnilo za hrasti na robu Gorajte, tam za ograjo, sprašujemo svoja vodnika po deželi. Nič, pravita, ko se spogledata, tam hodijo srne mimo nas k potoku. Lisico vidimo vsak dan in kanje so imele gnezdo visoko v smreki. Pa smo se vseeno še dvakrat ali trikrat ozrli nazaj, ko smo zapuščali ozemlje pravljične dežele.