Čas dvomljivcev

Pred nekaj dnevi je med množico (ne)pomembnih (ne)informacij, s katerimi nas vsako minuto zasipajo družbeni mediji, nepričakovano veliko pozornost zbudila preprosta fotografija. Na njej je papež Frančišek, oblečen v bleščeče belo dolgo puhovko, okrog vratu pa mu na dolgi verižici visi križ, dobro opazen na sijočem belem ozadju. Za papeža ne ravno običajna oprava je hitro zaokrožila po spletu, nekateri so napol v šali ugibali, ali morda nosi kreacijo modne hiše Dior. Tudi znana ameriška manekenka in tv voditeljica Chrissy Teigen, ki ima na twitterju skoraj 13 milijonov sledilcev, je delila fotografijo v prepričanju, da je avtentična. Pa ni bila. Ustvarila jo je umetna inteligenca, natančneje program neodvisnega raziskovalnega laboratorija Midjourney, ki iz kratkih besedilnih opisov ustvarja nove svetove, fantazijske karakterje in unikatne podobe, kot piše na njihovi spletni strani. Pozneje je lepotica zapisala, da tehnologiji prihodnosti ne bo kos. Ni edina.

Zdi se, da lahko umetna inteligenca ustvari tako rekoč karkoli, na voljo ima številna orodja in tako kot človeška domišljija nima meja. A dejstvo, da se lahko domisli česar koli, ni tako strašljivo kot to, da lahko z določenim namenom ustvari prepričljivo podobo resničnosti, ki pa je v resnici povsem zrežirana in zlagana.

Nekaj takšnega, le da posredi ni bila umetna inteligenca, ampak s točnim namenom vodeni selektivni človekov izbor, se je nedavno zgodilo na konservativni kabelski televiziji Fox News. Njen najbolj priljubljeni voditelj Tucker Carlson je objavil del posnetkov, ki so jih varnostne kamere zajele na Kapitolu 6. januarja 2021, ko je na Trumpov poziv nanj prijurišala razjarjena množica. Carlson je gledalcem dokazoval, da množični napad ni bil nasilen upor, temveč miroljuben ogled hrama demokracije. Kot je znano, Fox News zaradi objav lažnih trditev o ukradenih volitvah, ki jih je širil Trump, čaka tožba, vredna 1,6 milijarde dolarjev. Med novinarji, ki trditvi sicer niso verjeli, so pa o njej prepričevali gledalce, je bil tudi Carlson.

Če so imeli veliki vodje pred dobrim stoletjem za popravljanje zgodovinskih fotografij in »resnic« na voljo le črnilo, škarje in retuširanje, so zdaj možnosti brezmejne. V neskončnost sega tudi dvom o verodostojnosti videnega, slišanega in prebranega. Dvom o vsem. V vse bolj kaotičnem svetu je eno ključnih vprašanj, komu sploh še verjeti, kdo in kje sploh so še zaupanja vredne avtoritete.

Po Valiconovi raziskavi, ki so jo opravili marca lani, pri nas največ zaupanja med poklici uživajo gasilci, reševalci, medicinske sestre, znanstveniki in mali podjetniki. Na dnu lestvice so bili politiki, tik pred njimi vladni ministri, državni uradniki in duhovniki. Težko lekcijo o zaupanju smo vsi skupaj dobili med pandemijo. Takrat je ljudi z vso silo na dva pola razdelilo vprašanje, zaupati znanosti ali ne. In čeprav je najhujša zdravstvena kriza za nami, je razpoka ostala, le malenkost bolj zabrisana je. Ker se dvom o eni temi razrašča v številne nove dvome. Živimo v času, ko imamo skorajda neomejen dostop do vsega, kar nas utegne zanimati. V resnici se utapljamo v poplavi informacij, a mnogim manjka zanimanja in potrpljenja, da bi se v stvari resnično poglobili in jim prišli do konca. Lažje je sprejeti informacijo, ki jo je namesto nas predelal že kdo drug, ali pa sploh ne verjeti nikomur. V človeški naravi je, da raje verjame v neverjetne zgodbe, sploh če so začinjenje z negativnostjo.

Dvomiti je zdravo, a do razumne mere. Zato me preseneča, da nekateri raje kot izobraženim in strokovno podkovanim poznavalcem zaupajo kvazi strokovnjakom, ki so se do »znanja« dokopali na spletu, zdaj pa z lepimi besedami prodajajo meglo. Biti proti, biti izven priznanih vzorcev, ne pomeni tudi biti vreden zaupanja. In le s čim so si ga zaslužili ti sveže pečeni strokovnjaki? Včasih se zdi, da so ravno najbolj skeptični hkrati tudi najbolj naivni.