Časoris, čisto pravi spletni časopis za otroke

Novost na spletu, ki bi lahko dvignila medijsko pismenost otrok, ponuja pa tudi uporabne vsebine za starše in učitelje.
Objavljeno
12. december 2015 20.59
Nedelo
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Takšne ideje v Sloveniji doslej še ni bilo. »Prepričana sem, da otroke zanima, kaj se godi doma in po svetu, in da jim je to treba na njim prilagojen način pojasniti,« je glavni motiv za ustanovitev Časorisa razkrila njegova ustvarjalka, Delova novinarka dr. Sonja Merljak Zdovc. Popolnoma prostovoljni projekt bo zdaj iz »garažnega« prešel pod okrilje Zveze prijateljev mladine Slovenije, kjer želijo, da bi se še okrepil in razvijal.

Projekt Zdrav življenjski slog je začasno ustavljen, nadaljeval naj bi se spomladi. Najboljša slalomistka zadnjih let Mikaela Schiffrin se je preizkusila tudi v hitrih disciplinah. Do prijaznih neznancev smo nezaupljivi, a prav prijaznost neznancev lahko spremin­ja svet na bolje. Pika bi vas povabila na čajanko, mi pa vas vabimo, da preberete, kako se je porodila zamisel o mali navihanki. Kako zelo je svetloba pomembna, opazimo, če se za nekaj časa znajdemo v popolni temi.

To je le nekaj uvodnih stavkov novic, ki jih je mogoče najti v rubrikah Novice, Šport, Znanost, Zabava na spletnem portalu Casoris.si. Dopolnjujeta jih še rubrika Šola in jaz, v kateri lahko šole predstavijo, kaj se dogaja pri njih, in rubrika Za starše in učitelje, v kateri so napotki, kako se z otroki pogovarjati o zahtevnih temah, kot so terorizem, nevarnosti, ki nanje prežijo na spletu, begunska kriza, spolnost, samomor. Časoris je tako zelo uporabna zadeva tudi za odrasle bralce, čeprav je primarno namenjen otrokom, starim od šest do dvanajst let. »Teh let so namreč tudi moji otroci, poleg tega se mi zdi, da v tretji triadi otroci vedo že mnogo več in da so jim na voljo še kakšni drugi mediji,« je pojasnila Delova novinarka in mama treh otrok, s katerimi se vedno, tako kot s svojim možem, posvetuje, če se znajde v kakršnikoli dilemi glede Časorisa – in tudi zato so vsi navedeni v njeni uredniški ekipi.

Ideja za projekt se ji je utrnila že januarja, po terorističnem napadu na uredništvo pariškega časnika Charlie Hebdo. »Naletela sem na prispevek o tem, kako je pariški časopis za otroke svojim malim bralcem pojasnil, kaj se je zgodilo. Ugotovila sem, da česa takega pri nas nimamo. V tujini so mediji za otroke pogosti in uveljavljeni, tudi v časopisni obliki. V to smer, da bi naredila časopis na papirju, pa nisem razmišljala, saj bodo otroci, kot kažejo trendi, do informacij vse pogosteje prišli z mobilnimi napravami. Poiskala sem zglede v tujini, predvsem so se mi zdeli zanimivi kanadski portal Teaching Kids News, britanski tednik First News in aplikacija News-o-matic, ki je bila letos nagrajena kot najboljši medij za otroke, in zasnovala Časoris.«

Za radovedne risarje


Časoris je nato ustvarila aprila, a je morala prej še spoznati dekle, ki ji je svetovalo, kako se zadeve sploh lotiti: »Povedala mi je, kje in kako naj zakupim domeno, katero platformo za ustvarjanje spletne strani lahko uporabim. Brez tega res ne bi šlo. Naslednji večji izziv je bila podoba strani, a k sreči imamo v družini ilustratorko za otroke Mojco Cerjak, ki mi je svetovala, kakšen naj bo portal, da bo bralna izkušnja čim boljša. Ime pa sem si izmislila jaz. Časoris pač, saj otroci, ki jim je namenjen, veliko rišejo.«

A pisati prilagojeno otrokom še malo ni preprosto. »Za en članek porabim približno uro časa. Ni tako težko najti novice, težje je najti način, kako jo ustrezno oziroma prilagojeno zapisati, da bo otrokom zanimiva in prijazna. Trudim se, a nisem prepričana, da mi vedno tudi uspe. Mož je eden mojih kritikov, tudi otroci. Težko je namreč preklapljati iz registra, ki ga uporabljam v časopisu Delo, v register za otroke, a z večkratnim branjem poskušam omiliti besede. Poleg tega sem upoštevala možev predlog, da ob koncu dodam slovarček besed, v katerem pojasnim zahtevnejše izraze.« Čisto na koncu člankov so tudi vprašanja za razmislek in za nadaljnjo debato. »Zastav­ljena so tako, da nimajo končnega odgovora, pač pa pomagajo sprožiti neke miselne procese, ki bi utegnili biti koristni. Pozorna sem seveda tudi na pravila dobrega novinarstva: navajam originalne vire in preverim, ali so kredibilni,« je pojasnila.

V pomoč pri pouku

Časoris bi lahko umestili tudi v učni sistem slovenskih šol, zadoščalo bi pet minut na dan; tako na primer deluje Teaching Kids News, ki sicer objavi tudi priporočila za povezovanje novinarske vsebine in učnega načrta. »Ko se na primer v šoli pogovarjajo o azijskih deželah, lahko preberejo članek o deklici Malali, objavljen v Časorisu ali članek Ena begunka, tisoč šolark, iz katerega otroci izvedo, da nimajo vse deklice možnosti hoditi v šolo, skratka, da ni povsod vse tako, kot je pri nas. S tem lahko v šolah poleg bralne krepijo še medijsko pismenost, ki je prav tako zelo pomembna. Vloge medijev se namreč v naši državi premalo zavedamo. Ameriški mediji že sporočajo bralcem, da če rečejo, da ne potrebujejo časopisa, ker vse novice dobijo na spletu, je to enako, kot če bi rekli, da ne potrebujejo kmetov, ker kupijo mleko v supermarketu. Zdi se mi, da bi otroke morali učiti, kako naj v poplavi informacij najdejo tiste, ki v njihovem jeziku pojasnjujejo svet, v katerem živimo. Naučiti bi jih morali, kako naj jih ločijo od vseh drugih, ki do njih prihajajo v recimo temu surovi obliki in ki jih potem po možnosti še po svoje interpretirajo. Kajti otroci jih bodo prej ali slej izvedeli; če ne od nas, pa na otroškem igrišču, in bolje je, da jim jih povemo mi.«

Septembra je z obstojem Časorisa seznanila tudi šole, k veliki prepoznavnosti pa sta pripomogla pozitivna ocena – in ta ni bila edina! – in povabilo k branju Časorisa na spletnih straneh Zavoda za šolstvo. »Takrat se je zgodil veliki preskok, kar zadeva obisk. Največ obiskovalcev naenkrat je bilo po pismu šolam, in sicer tristo, zdaj jih Časoris bere med 50 in 100 na dan.«

Zaenkrat je za vse sama – no, ravno ta teden ji je na pomoč priskočila kolegica Anja z ZPMS –, a se ji zdi, da je njeno delo vredno truda, saj lahko s svojim znanjem prispeva k skupnemu dobru. Med tednom napiše članek na dan in takšen je tudi slogan profila na Facebooku, Ena novica na dan odžene nevednost stran. »V prihodnje bi si seveda želela tudi nadgradnjo portala, morda več novic in boljše fotografije, predvsem pa dodatno pomoč, saj zdaj največji davek plača moja družina. Vsako prosto sekundo se ukvarjam s Časorisom. Prav odtrgati se moram od razmišljanja, kako bi ga izboljšala, kaj bi dodala, o čem bom pisala, da se posvetim še njim. Je pa to kot moj četrti otrok, zato ga težko spustim iz rok. Želela bi si biti le urednica, ki bi bdela nad projektom, a to še ni mogoče. Delo bi bilo treba namreč profesionalizirati in pisce plačati, za to pa je potreben denar, pri nas pa nekako kar pričakujemo, da morajo biti medijske vsebine zastonj.«

V prihodnje bo lažje

Vsaj ena od želja se ji utegne že prav kmalu uresničiti, saj bi ga na ZPMS radi vzeli za »svojega«. »Ko smo opazili Časoris, smo se nad njim nemudoma navdušili,« je povedala Darja Groznik, predsednica ZPMS. »Medijsko opismenjevanje je namreč povsem zapostavljeno in spregledano, vsebine, ki jih ponujata Časoris in tv-oddaja Infodrom, pa so natanko tisto, kar pri nas potrebujemo za rešitev te težave. Priprava novic, prilagojenih otrokom, starim od šest do dvanajst let, zahteva veliko truda, Časoris ob tem ponuja še razlago besed, s katero tudi izobražuje, in objavlja konkretne napotke za učitelje in starše, zaradi katerih so pogovori in razlage zahtevnejših dogodkov ali tem lahko lažji.«

Z urednico spletnega časopisa za otroke so nemudoma našli skupni jezik, zato bo »Časoris že s prihodnjim letom nastajal pod okriljem ZPMS, kar pomeni, da mu bomo pomagali z vsem, da se bo še okrepil in razvijal, s čimer bomo poskušali uveljaviti v EU sicer že razširjeno prakso medijskega opismenjevanja otrok.«