Če nisi za šport, bodi za e-šport

Verjetno nikoli ne boste nogometaš(inja) dortmundske Borussie, obstaja pa kanec možnosti, da zanje zaigrate v Fifa19.

Objavljeno
28. julij 2018 10.00
Posodobljeno
29. julij 2018 13.20
Mariborski LAN party
FOTO Samo Zavašnik

 
Svet že dolgo ni samo eden, ampak sta najmanj dva. Z vzporednimi dejavnostnimi segmenti – ako imamo v našem realnem svetu šport, je v vzporednem, medmrežnem, e-šport. Metode, pravila, publika, zvezdniki, zaslužki, vse je sorodno. V realnem svetu smo se pogovarjali s 24-letnim Prekmurcem iz Maribora Samom Zavašnikom, organizatorjem gaming dogodkov, kar zajema celoten segment video iger, pogovor pa smo zožali na e-šport, tekmovalno igranje video iger, igric.

Zavašnik je bil najprej igralec, to je postal »takoj, ko dobim prvi računalnik pred 13 leti, za svojo starost sem bil precej dober.« S časom ga je zmotilo, da v Sloveniji vlada hudo pomanjkanje videoigričnih dogodkov, tekmovanj, vladal je stereotip »o gamerjih, ki žive po kleteh, za ekrani, neproduktivno.«


Kot igre z žogo


Soigralci v igri Call od duty »smo igrali v evropski ligi in bili ekipno sedmi.« Zavašnik dopolni, da je večina e-športnih iger ekipnih. Call of Duty? »Druga svetovna vojna in to.«

image
Organizator gaming dogodkov Samo Zavašnik
FOTO Grega Kališnik


Problem e-športov je, da jih je ogromno, skupni imenovalec je računalnik, vsaka igra pa ima zelo veliko specifik. Recimo, e-športom bi v dejanskosti ustrezali športi z žogo. Taka sta tako namizni tenis kot vaterpolo, a med njima, kajne, so razlike. Te se pojavljajo »že znotraj žanra,« spet primerjava, »kot nista enaka rugby in ameriški nogomet.« V svetu e-športov je, tako Zavašnik, približno 20 iger z močnimi skupnostmi in tekmovalno strukturo, ko povprašam, katere bi izpostavil, se zaplete, pa vendar poskusiva.

Zavašnik začne s Counter strike, prvoosebno ekipno strelsko igro, »medijsko najmočnejša je League of legends, gre za franšizni sistem,« kot NBA, zaprt krog moštev brez izpadanja ali vstopanja novih. »Tekmovanja se predvajajo v živo, life stream, na platformi Twitch in drugih.« Nekoliko jasnejšo sliko nepoznavalcu izriše podatek, da tekme v vsakem trenutku, vsak dan pet, šest ur, spremlja minimalno 200.000 gledalcev. Gre za gledalce ene tekme, ene igre, ene lige. Ko se to sešteje, dobimo dnevno večmilijonsko publiko.

Sezona League of legends traja tri mesece, finale je imel sočasno več gledalcev kot finale NBA na vseh platformah.« Igra legend je tretjeosebna, zbereš si heroja z določenimi lastnostmi, in, najpreprosteje, uničiti moraš sovražnikovo bazo.
Zadnjega pol leta so v vzponu igre tipa survival, najbolj znani sta Fortnite in PUBG, preživetvene igre, »ekipe so vržene na otok, ki se krči, boje za obstanek dnevno igra 50 milijonov ljudi.« A tudi ta trenutek to poteka, vprašam med pogovorom. Seveda, in mi dokaže na telefonskem ekrančku.


Zabavljaško


Vendar, na eni strani so sistemizirani turnirji, na drugi je splošno igranje video igric. Ki je potegnilo za seboj vznik novega poklica, streamerja, to je človek, ki v živo prenaša svoje igranje na spletu. In od tega zelo dobro živi. Najuspešnejši streamerji pa so lahko tako odlični igralci iger, torej obvladovalci veščin, kot entertainerji, zabavljači, znane osebnosti. Streamer načeloma ne tekmuje, ampak zabava in prodaja svojo podobo. In lahko zasluži več od najuspešnejših e-športnikov.

In kako prikaplja denar? Torej, monetizacija, »lahko gre za sponzorstva, streamer ima na glavi slušalke določene firme, katere logo je ves čas na ogled, treba pa je imeti zelo dobro targetirane, tarčne ciljne skupine gledalcev. Druga monetizacijska opcija so donacije gledalcev, lahko gre za prodajanje oglasov s strani streamerja ...

image
Sam, svetu na ogled
FOTO Samo Zavašnik


Naslednji super popularni razred video iger je Hearthstone, gre za strateške igre s kartami, »tu ni poglobljenosti, veliko je naključij, pri nas pa je zelo popularna.

Potem so tudi izvorno športne igre znotraj e-športov tipa Fifa, NBA. Nekaj dni nazaj je oblikovanje ekipe v e-športu potrdil nemški nogometni prvoligaš Werder Bremen, ki bo od jeseni imel lastno ekipo za igro FIFA19, v Nemčiji imajo svoje e-ekipe že Wolfsburg, Schalke 04 in Borussia Dortmund. Za za top liste Zavašnik opozori še na igre Overwatch in Starcraft.


Deset tisoč


Svet, Slovenija? »Pri nas je več kot 10.000 gamerjev,« igralcev, ki redno tekmujejo. Je pač tako, kadarkoli se priključiš na net, v hipu lahko igraš z nekom na drugem koncu planeta. »V counter strikeu vsak trenutek 50.000 gamerjev klika in išče tekmovalno igranje.« Imajo pa vse igre vgrajene lestvice sposobnosti in si spretnostno umeščen, kamor sodiš.

Dva Slovenca sta doslej igrala v League of legends, med profiji. Profiji igrice igrajo, vadijo vsak dan, tako posplošeno »vstanejo ob desetih, gredo v fitnes, nato se najedo, sledi analiza preteklih iger, priprava, skupinski trening, individualni trening. En dan v tednu pa je tekma.« Če recimo nosi majico sponzorja, je njegova zaslužkarska osnova pet jurjev evrov na mesecev, nato kupček raste z uspehi, nagradami ...

Na tekmovanja včasih lahko vabijo organizatorji, lahko gre za sistem uvrščanja prek regionalnih kvalifikacij, pri League of legends pa se potuje na (realno) lokacijo, kjer tekme snemajo v studiu ali pa gamerji igrajo v živo, na odru.

Tekmovanje v živo se imenuje LAN party, na najdogodkih v Sloveniji, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, na Celjskem sejmu, se je s s svojimi računalniki zbralo do 400 ljudi.V tujini 10.000.  »Noro za videt ...«

In kaj merilo uspešnosti v e-športih? »V vsaki igri je drugačno, a v bistvu gre za mehanične sposobnosti. Skupek, presek inteligence igranja in koordinacije z ekipo.


V Counter strikeu vsak trenutek 50.000 gamerjev klika in išče tekmovalno igranje.


Gamerji, mlajši od 16, let morajo imeti za igro eksplicitno dovoljenje staršev, čeravno spodnje starostne meje ni. Se je zgodilo, da je mati dva dni sedela na tekmovanju za 13-letnim sinkom, ga spodbujala ... in si dala opraviti z igricami na svojem mobilniku.
Pa pet, šest let nazaj pri nas ni bilo niti ene gamerke, zdaj je deklet že 15 odstotkov. Mladi gamerji so največji frajerji na šolah.

In dejstvo, da je naša otročad vse preveč pred tem ali onim ekrančkom? »Dejstvo je, da video igrice prihajajo, če se proti tvoji hiši vali plaz, ga ne boš ustavil,« ponazori sogovornik. Rešitev po njegovem ni ukaz: »Igrice stran!« Ko plaz zasuje bivališče, ga je treba sanirati, škodo popraviti, e-športnaju pa dati pravo mero.

»Moj cilj je dvigovati prepoznavost gaminga, ki ni le zabijanje časa, ampak nenazadnje možnost za zaslužek, je tudi miselni način druženja, svet, kjer ni nikakršne diskriminacije. Prizadevam si za dobrobit e-športa,« trenutno je Slovenija na ravni, ki omogoča zgolj popularizacijo, sledila bo potreba po sistemizaciji monetizacije, vseh dobrih praks, elementov teh dejavnosti. »To ni vzporeden svet, v e-športu sem dobil veliko prijateljev, s katerimi se srečujemo v živo.


10.000
Slovencev in Slovenk lahko prištevamo med gamerje, e-športnike
 


V Sloveniji Zavašnik pripravi dva do štiri večje dogodke letno plus niz manjših, po regijah, mestih. E-športno je močna Ljubljana, pa Maribor, pa Prekmurje.

Ducat slovenskih gamerjev od igranja dobro živi, včasih se je dogajalo v garažah, danes se v biznis letalskih razredih. Svetovni zvezdniki e-športa ali pač streamerji se ne hvalijo z vrhunskimi avtomobili, ker potujejo, se vozijo z letali.

Starostno je zmožnost igranja na višku med 16. in 18. letom, desetletje pozneje je že zgornja meja. Hitrost reakcij, refleksi gredo počasi v franže. A ko se e-športno upokojiš, »znotraj te skupnosti najdeš možnost zaposlitve, bivši igralec denimo ustvari novo ekipo ...« Eno ameriških ekip denimo financira US Air Force, zračne sile, med sponzorji najdemo DHL, BMW, Coca-Colo.

Če v realnem svetu naletavamo na problemske dihotomije, kako ne bi v vzporednem. Ure in ure za računalnikom, gotovo ni zdravo. »Ampak ko igraš, si tam, z glavo, kar je fajn, ker igraš s prijatelji.« Pa, če pri sedemnajstih obogatiš, kaj boš pri slabih tridesetih, ko se boš tekmovalno upokojil. Če imaš kot najstnik denar, pa nobene šole. Tu pade v misel  anekdota spred desetletij, ko je nek roker povedal, da ga je oče cela leta gnjavil, zakaj zgublja čas s kitaro, zakaj se ne loti česa resnega, česa za preživetje. Oče je utihnil, ko je prvič skočil v sinov, kitaristov bazen. Zdravo, nezdravo, tu je. Plaz. Reši se, kdor se hoče.
In če bi John Lennon še živel in znal računalnik uporabljati, bi si, zamislite, zapel: You may say, I'm a streamer, but I'm not the only one.