Če si ubil enega človeka, si ubil ves svet

Srbi zaradi Srebrenice niso genocidni narod, ker takšni narodi ne obstajajo.

Objavljeno
28. februar 2017 14.50
Vili Einspieler
Vili Einspieler
V Bosni in Hercegovini so roki pravice ubežali mnogi izvajalci zločinov. Ne le srbski. So na položajih ali zanje kandidirajo. V obveščevalnih službah in policiji sedijo ljudje, ki so neposredno sodelovali v eksekucijah. To ni edini razlog, da Srbija in Republika srbska, čeprav v vojni nobena vpletena stran ni bila nedolžna, zanikata genocid v Srebrenici. V svetu je pač postalo pravilo, da ljudje morijo drug drugega. Nič ni lažje kot pritisniti na daljinca in zamenjati program.

Povod za članek ni vložitev zahteve za revizijo sodbe Meddržavnega sodišča v Haagu v tožbi BiH proti Srbiji zaradi agresije in genocida, temveč odziv mojih srbskih košarkarskih prijateljev na komentar Božja stvaritev o praznovanju dneva državnosti v Republiki srbski (RS). Gre za generacijo, ki ni imela nič s krvavo balkansko žehto, mnenje o njej si je ustvarila iz medijev. Ne želijo biti stigmatizirani samo zato, ker so po narodnosti Srbi. Čeprav je med njimi tudi Nikola, se je odzval bolj prizadeto kot večina najinih kolegov.

Iz njegovega odziva je bilo mogoče sklepati, da mu je dvignila tlak trditev: »Na dnevnem redu skupščine RS se lahko hitro znajde referendum o njeni odcepitvi, čeprav je 'božja stvaritev', kot jo je označil poglavar Srbske pravoslavne cerkve Irinej, nastala tudi z etničnim čiščenjem in genocidom.« Nikola je zapisal: »Ne nakladaj neumnosti o nekakšnem genocidu in etničnem čiščenju. Komentiraš zelo nekorektno. Če nimaš povedati ničesar pozitivnega o Srbih, raje ne piši o nas.«

Pljuvanje po srbskem narodu

Najprej sem mu pojasnil, da je v komentarju tudi zapisano, da je RS z daytonskim sporazumom priznana kot avtonomna entiteta in da v Bosni ne bo miru brez dogovora vseh njenih narodov. To ne spremeni dejstva, da je RS zaokrožila ozemlje z etničnim čiščenjem in genocidom v Srebrenici, kar je glavni razlog, da po Daytonu nima pravice do odcepitve. RS se ne more sklicevati na sporazum samo v delu, ki ustreza njenim politikom.

Nikola je odgovoril: »Kje se je izgubilo 200.000 Srbov iz Sarajeva, če smo mi izvajali etnično čiščenje in genocid? Zločini so bili na vseh straneh. Ni jih treba skrivati. Te kvalifikacije? Najprej je treba spremeniti definicijo genocida, potem pa lepiti etikete. Po sedanji definiciji ga ni bilo. Razočaral si me. Ni nas treba imeti rad, lahko pa si vsaj nevtralen. Razumem, da je tam drugačna propaganda, vendar vsaj tebi ni treba pljuvati po nas. Razen če te silijo ...«

Moj odgovor, da je po mednarodni definiciji zločin v Srebrenici genocid, če se z njo strinja ali ne, ga ni zadovoljil. Po njegovem razumevanju definicije genocida gre za zločinski namen, da se ena etnična, verska ali druga skupina ljudi v celoti ali delno uniči ali iztrebi. Sprašuje se, kako je lahko zločin v eni vasi genocid, v drugih vaseh in mestih pa ne. To je neumnost, z vsem spoštovanjem do žrtev, je zapisal Nikola.

Genocidni narod ne obstaja

Na mojo pripombo, da svet ni bil nikoli pravičen in da vsaj tuzemeljska pravica ni nikoli dosegla vseh, kar pa še ne pomeni, da lahko last­ne zločine opravičuješ s tujimi, je odgovoril, da nihče ne opravičuje zločinov, te je treba obsoditi, vendar na vseh straneh. Ponovil je, da genocida ni bilo in da ne ve, zakaj jim lepim takšne etikete. Če me za to nihče dobro ne plača in bi se lahko temu izognil, mu ni jasno, zakaj to delam. Neodvisno od tega, ali prizna genocid v Srebrenici ali ne, so bili za zločin odgovorni konkretni posamezniki, in ne vsi Srbi, tako da ne gre za etiketiranje, sem poskušal pojasniti.

To mu ni zadostovalo. Poudaril je, da ne zanika zločina v Sreb­renici, vendar nihče ne omenja zločinov nad Srbi. Srebrenica se je zgodila na koncu vojne, pred tem pa so zoper Srbe uvedli sankcije, jih bombardirali, etiketirali in širili laži, njihove nasprotnike pa oboroževali. Po njegovem nisem korektno pisal o srbskem narodu, ker se nisem vprašal, koliko milijonov Armencev in Židov so pobili Turki in Nemci ter koliko sto tisoč Srbov so pobili Hrvati v NDH. In zdaj da so Srbi genocidni narod?

Nihče ne trdi, da so Srbi genocidni narod, če ni zlonameren ali če ni to v njegovem interesu, sem odgovoril in pripisal, da tega ni mogel sklepati niti iz mojega komentarja. Tu sem prekinil dopisovanje, Nikola pa je še odgovoril, da v časopisih marsikaj prebere, prizadelo pa ga je, ker me ima za prijatelja. Sklenil je z besedami, da ni zadovoljen niti z mojim komentarjem niti s pojas­nili. Pozval me je, naj prisluhnem umetniku, in priložil povezavo z govorom Emirja Kusturice na praz­novanju dneva Republike srbske.

Mit o kolektivni krivdi

Namesto da bi v Banjaluki in Beo­gradu priznali, da se je v Srebrenici zgodil genocid, so preštevali žrtve, da bi uravnotežili zločine. V RS trdijo, da Srebrenica nikoli ni bila demilitarizirana in da so muslimanske sile pred padcem bošnjaške enklave v treh letih vojne ubile več tisoč srbskih civilistov. Kot da ne bi pomenilo, da si ubil ves svet, tudi če si ubil le enega človeka.

V Srbiji je prvi poskus obsodbe pokola več kot osem tisoč Muslimanov v Srebrenici popolnoma spodletel. Srbski poslanci niso hoteli obsoditi le tega zločina, ker so menili, da mora resolucija vsebovati obsodbo vseh znanih in še neznanih zločinov v človeški zgodovini. Zanje bi bilo krivično do malega srbskega naroda – tudi če je vojaškega poveljnika bosanskih Srbov Ratka Mladića zalagal z orožjem in s topovsko hrano, ki so jo predstav­ljali prostovoljci in mobilizirani obvezniki tedanje JLA –, če ne bi poleg srbskega zločina v Srebrenici obsodili najslavnejših pokolov iz preteklosti, po potrebi pa tudi vseh množičnih morilcev, volkodlakov in vampirjev. Srbski parlament se je odločil, da bo, če haaško sodišče tako trmasto vztraja pri resoluciji, ponudil eno za Srebrenico, drugo pa za obsodbo zločinov, ki tiščijo Srbe.

Revizionisti v Srbiji so opustili paradomoljubno licitiranje števila srebreniških žrtev s tendenco približevanja ničli, ker te zgodbe ni nihče sprejel in ker število žrtev ničesar ne spreminja v zgodovinski percepciji. Bistvo je v genocidnem namenu in ne v večji ali manjši produktivnosti vojnih zločincev. Vojno o številu žrtev je nadomestila vojna o definiciji zločina. Žrtev je lahko tudi dvakrat več, vendar brez genocida. Strah izvira iz mita o kolektivni krivdi, čeprav Srbi zaradi Srebrenice niso genocidni narod, ker takšni narodi ne obstajajo.

Definicije zločina se morajo bati samo tisti, ki so genocid izvedli ali ga politično pokrivali. Nekateri med njimi so še v vrhu države. To je odgovornost srbskih volivcev. Velika večina ni ubijala ali upravičevala vojnih zločinov, da bi bila dolžna za genocid plačevati solidarnostni davek. Plačujejo ga predvsem Bošnjaki, ker je Srebrenica ostala ujeta v preteklosti.

Srbi največja žrtev vojn

In kaj pravi umetnik? »Ni naroda, ki je namesto trpeča žrtev postal zločinec in storilec genocida. Luciferjevi vajenci so dvesto let strokovno vkomponirali v državljansko vojno v devetdesetih. Vse se je obrnilo narobe. Ustaši in divizija Handžar so borci proti fašizmu, njihovi nasledniki nosilci velikih humanističnih republiških projektov, otroke partizanov in borcev proti nacistom pa so razglasili za fašiste. Čeprav smo priznali storjene zločine, oni niso priznali naših žrtev. Republiko srbsko ljubimo, ker je tu odmev prave resnice o nas. Samo tukaj se sliši, da smo narod, ki je bil pregnan iz Hrvaške, ki je med vojno bežal iz Bosne v Srbijo, ki je bil bombardiran na Kosovu, ki ga ni več v Sarajevu. Narod, ki je največja žrtev zadnje in vseh vojn na Balkanu v zadnjih dvesto letih. Edini narod, pri katerem svoboda v resnici nima cene.«

Kusturica še meni, da Bakir Izetbegović sodeluje s fantomsko mednarodno skupnostjo, kjer je vse enako kot pred prvo svetovno vojno. Bénija Kállaya je zamenjal Valentin Inzko, nezakonito avstrijsko sodišče pa subjektivni haaški tribunal, ki kaznuje Srbe in peščico Hrvatov. Naj konča Nikola: »Napiši v Delu, da sta Naser Orić in Ra­mush Haradinaj (nekdanji poveljnik muslimanskih sil v Srebrenici in nekdanji kosovski premier, oba sta bila oproščena na haaškem sodišču, op. p.) sadila vijolice in nabirala jagode kot smrketi.«