Čedalje manj pridna, čedalje bolj pristna

Merjenje gledanosti kaže, da imajo Zvezdanini s čustvi nabiti pogovori, stalen krog gledalcev.

Objavljeno
30. september 2016 20.47
Brane Maselj
Brane Maselj

Voditeljica oddaje, poimenovane kar po njej sami, je prinesla v slovenski pogovorni televizijski žanr neko novo razsežnost, ki je doslej nismo bili vajeni. Z zvrhano mero čustev si je Zvezdana Mlakar pridobila občinstvo – bržkone predvsem gledalke –, ki ji rado prisluhne tako s srcem kot z glavo.

Merjenje gledanosti kaže, da imajo njeni s čustvi nabiti pogovori, ki se včasih prelijejo v solze in se jih voditeljica prav nič ne sramuje, stalen krog gledalcev. Po drugi plati si je 58-letna poklicna igralka nakopala zaničevanje nekaterih kritikov, ki ne prenesejo, da nosi srce na dlani in da jo zgodbe ljudi odkrito ganejo. Že ves čas ji nekateri očitajo, da je emocionalna, pravi, toda prav to je po njenem mnenju tisto, kar Slovenci danes potrebujemo, strastno vzkipi rojena Ptujčanka, s katero smo se o teh vidikih njene oddaje pogovarjali na vzorno urejenem družinskem posestvu pri Ljubljani: »Poglejte si samo slovenskega intelektualca, ki nima nobenega mnenja in ga v teh razmerah sploh ni slišati; zato, ker si ne upa pokazati čustev in ni pristen, ker se skriva za knjižnimi omarami in ker mora vse predelovati z možgani.«

Kako se lahko igralka, ki je živela v središču Ljubljane, preseli na kmetijo, začne okopavati njive, gojiti sadje, skrbeti za lame, koze, osle, kokoši in druge živali?

Z družino smo živeli v Stari Ljubljani, in ko sem bila že sita sprehodov z odraščajočimi sinovi po Tivoliju in Gradu, sem jih začela voziti ven iz mesta. Tako sem prišla v to dolino, kjer smo v gozdu nad dolino našli staro zapuščeno hišo, kjer smo se lahko po mili volji igrali. Ko je ta prostor videl mož Zoran, je rekel: »Tole bo pa nekoč naše.« Ko je moški fokusiran, to tudi spelje. Z lastnimi rokami smo postavili novo hišo in kmetijo. Zoran je iz mestnega otroka postal kmet, graditelj in zna delati vse. Tudi otroke je tega naučil. V mladih letih se še nisem zavedala, kako rada imam naravo, a sčasoma sem opazila, kako se v njej dobro počutim. Na dopustu mi ni bilo nikoli mar za hotelsko udobje, tudi postelja z baldahinom mi nič ne pomeni, pač pa dihati z naravo. Delo na vrtu mi je kot meditacija, zelo rada imam rastline. Mislim, da ne bi mogla več živeti v mestu, čeprav grem rada na prireditve, v kino, na delo, vendar komaj čakam, da se vrnem sem.

»Mislim, da sem poklicana, da posredujem neko znanje.« Foto: Jože Suhadolnik

V tistih letih, ko ste bili znani kot igralka, vaša javna podoba ni kazala, da utegnete kdaj postati dobra kmetica.

Že vse življenje imam problem s tem, kako me ljudje vidijo in kaj v resnici sem. Ko sem bila mlajša, sem bila žrtev različnih predsodkov: bila sem luštna blond igralka, zato nisem mogla dobiti resne vloge, češ kaj pa lahko ena luštna blondinka pove. Takšni stereotipi deloma še vedno vztrajajo. Vendar mi prav zaradi povezanosti z naravo ta moja sedanja leta dobro denejo. Povezava z naravo daje človeku neko duhovno globino. Prej si nisem mogla privoščiti, da bi razlagala, da sem v sebi globoka ženska, ki ima rada naravo. Vedela sem, da tega ne morem pripovedovati, ker bi se zdelo neumno; tudi želela sem se potrjevati kot intelektualka. Kakor koli, stoje sem morala odtrpeti vse vaše predstave o meni in upati, da boste nekega dne lahko ugledali, kaj je v meni. Zdaj pri 58 letih mi ni treba nikogar več fasicinirati z zunanjostjo, pač pa mislim, da sem poklicana, da posredujem neko znanje, da pokažem, da je vsak izmed nas vreden pozornosti in razumevanja. Prišel je čas, ko smo se začeli spraševati, ali nam je pomembna ta lepota ali kaj drugega.

Kaj natanko smo se začeli spraševati?

Nas torej res zanima samo naše lastno dobro, bomo še naprej, če povem vulgarno, skrbeli samo za svojo rit, ali nam je res pomemben samo denar, gre res samo za to, kaj kdo ima, in ali bomo ves čas res samo pridni. Čutim, da je marsikdo spoznal, da to ni prava pot; morda zato, ker srečujem prav takšne ljudi. Gotovo drži, naj se sliši še tako neumno, da privlačiš enakomis­leče, takšne, ki jih zanimajo iste reči kot tebe. Če bi bila negativno fokusirana, bi bila morda v kakšni stranki in bi zborovala pred sodiš­čem, toda nisem in zato srečujem same čudovite ljudi.

Gotovo mislite tudi na goste v svoji oddaji Zvezdana. Sami izbirati sogovornike?

Včasih jih izberem jaz, drugič moj urednik Rok Smolej; nikogar pa mi ne vsilijo, a če me morda kdo ne zanima dovolj, se naprej vprašam, zakaj ne oziroma kakšni so moji predsodki do tega človeka. Z zadržkom sem sprejela v goste pevko Tanjo Žagar, češ kaj naj se pogovarjam z njo, potem pa se je izkazala za čisti dragulj. Največje darilo, ki si ga lahko pokloniš, je, da razbiješ svoj predsodek.

Še vedno je v službi tudi v Drami. Foto: Jože Suhadolnik

Vaš gost je bila tudi mati – ena izmed treh, ki so v zadnjem letu nepojasnjeno izgubile sinove v Dravi –, ki je spregovorila o tej boleči izkušnji. Človek s takšno travmo ne bi razgaljal svojih bolečin javno, če vam ne bi popolnoma zaupal kot sogovorniku. Sta se poznali že od prej?

Nisva, a vsakomur rečem: samo zaupajte mi, pozabite na kamere, samo zares se pogovarjajva, če kaj ne bo šlo, bova pustila, samo zaupajte mi, da vas bom varno vodila in da boste povedali, kar res hočete ... Imam lastnost, da mi ljudje zaupajo in se poleg mene dobro počutijo, a tega se nisem zavedala, bila sem tipična slovenska punčka, ki mora biti pridna, in nisem vedela, kdo v resnici sem. Desetlet­ja sem se trudila, kot veliko ljudi, da bi bila drugim všeč, in delala to, kar rečejo.

V pogovoru z boksarjem Dejanom Zavcem vam je uspelo odpreti vrata v njegovo otroštvo in izvabiti iz njega nekaj grenkih spominov, tako da je gledalec otipljivo začutil nekakšno žalost v njegovem otroštvu.

Veseli me, da ste to opazili; spraševala sem se namreč, ali se bo to čutilo, in sem si samo zaradi tega znova ogledala pogovor, ker v njem je bil samo en moment, ko je sogovornik zastal in je nastala tišina. Takrat nam je zaupal, kar je malo znano, da je kot otrok za nekaj časa celo prenehal govoriti.

Je ta vaša zavzetost za sočloveka, ki jo je čutiti iz pogovorov, tudi del strategije postavljanja vaše voditeljske podobe?

Če bi bila dober strateg, bi bila tudi moja igralska kariera drugačna, danes lahko mirno rečem, da sem dobra igralka, ki je bila premalo izkoriščena, in to tudi po svoji krivdi. Raje sem se denimo umaknila, da ne bi kdo pomislil, da se kam silim, in podobno. Seveda izkoristim v oddaji tudi svoje znanje in občutek za dramaturgijo; ko začutim, da kdo govori v prazno, ga znam potegniti iz tega. Ko zagledam iskrico v človeku, jo znam razpihati. Kot igralka znam energijo, ki mi jo dajeta motivacija in strast za delo, tudi dobro odmerjati in razumem človeško psiho ter vem, kako se počuti gost, če ima tremo. Svoje goste gledam z ljubeznijo in naklonjenostjo, ne drezam vanje, spoštujem njihovo integriteto in pustim, da mi povedo, kolikor so sami priprav­ljeni povedati. Zato se mi odprejo veliko bolj kot komur koli drugemu. Pri meni občutijo varnost, da jih bom potrdila v tistem, kar je v njih lepo.

Je bil to vaš koncept vodenja že v jutranjem programu, ki ste ga nekaj časa vodili na TVS?

Začelo se je z mojim programom osebne prenove, ki sem ga predstav­ljala pred kamerami. Takrat sem potožila uredniku Roku Smoleju, da tisti, ki so me spraševali, sploh ne poslušajo mojih odgovorov, on pa mi je predlagal, naj se kar sama sprašujem – in tako sem dobila oddajo. Vedel je, da ne bom vodila tako kot nekatere druge ženske kolegice in da se ne bom držala ustaljenih vzorcev, ampak jo bom ubrala po svoje, pa čeprav bom tvegala, da me morda umaknejo s programa. Spoštujem ljudi, ki mi zaupajo, ker tudi on si je moral upati, tako kot sem si jaz. Pravega poguma pa je danes zelo malo. Ne govorim o takšnem pogumu, kot je potreben, da se v kakšnem velikem bratu boriš za zmago in nagrado. Pogum je, da se boriš tudi za druge. Če me po televiziji gleda 20 tisoč ljudi, se čutim odgovorno, da nekaj povem zares, da pokažem svoj pogum in tvegam, ker menim, da imamo laži in sprenevedanja dovolj.

Vas jezijo socialne krivice?

Opažam, da smo Slovenci neobjektivni glede vrednotenja drugih po denarju. Jaz privoščim tistim, ki si to zaslužijo, me pa strahovito razjezi, če podjetniki goljufajo svoje zaposlene, že tako slabo plačane. Osebno sem posredovala pri lastniku, ki delavcu dve leti ni izplačal plače za njegovo delo. Ustrašil se me je, ker so mu povedali, da sem s televizije ... Ne prenesem, da človeka tako ponižajo, da ne more s poštenim delom zaslužiti za normalno življenje. Medtem pa se ta država ukvarja z registracijo motornih koles, pa čeladami za kolesarje in kaj vem s čim vse, zemlja pa je vse bolj zapuščena in se zarašča, namesto da bi jo oddali za prgišče evrov. Saj vem, težko je po gandijevsko vztrajati, da je človek sam tista sprememba v svetu; upam pa, da mi je s tem, kar delam, to uspelo vsaj v nekaterih segmentih.

V naravi se najbolje počuti. Foto: Jože Suhadolnik

A je to, da smo ljudje tako neaktivni – in negativni –, morda eden temeljnih problemov današnjega časa?

Mislim, da je problem pridnost. Začne se že v otroštvu, ko postav­ljamo temelje za svoj pogled na svet in za to, kako bomo prevzemali odgovornost za svoja dejanja. Tudi danes uporabljamo obrazec »če boš priden, boš dobil ...«, po katerem se navadimo delati tako, kot nam je zaukazano, in to vlečemo s seboj vse življenje. Če komu povem nekaj, kar mu ni všeč, se bom počutila, če bom senzibilna in ranljiva, zavrnjeno, ker bo odvrnil, ne, to pa ni tako. Slovenci si ne upamo reči ne, raje vse tiščimo v sebi. Zase menim, da sem odprta in da se čistim te navlake; čedalje manj sem prid­na, zato pa čedalje bolj pristna. In to mi najbolj uspeva v svoji oddaji, kjer res pozabim ugajati. Tudi sicer nimam več nobenih problemov s tem, če moški ravno ne pogledujejo za mano. Ne uporabljam botoksa in liftinga, in če se ne bom znala dostojanstveno starati in če bodo vsi govorili, da sem za na smetišče, potem naj me vrag vzame. Civilizacija, ki ne zna spoštovati svojih starih ljudi, nima prihodnosti.

V oddaji Zvezdana je kamera z bližnjimi kadri precej neusmiljena tudi do vas kot voditeljice. Ali pa gre morda tudi za to, da ste samozavestna ženska, ki ji pri njenih letih ni treba skrivati gub?

Bil je trenutek, ko sem se postavila pred ogledalo in si rekla: kaj bova zdaj, Zvezdana? Botoks, pomlajevanje? Odločila sem se, da ne, čeprav uporabljam različne naravne metode za kožo in telo. Ženskam želim povedati in pokazati, da ni nič narobe z nekaj gubami ali celulita; če jih to zmoti, se postavijo v podrejeno vlogo. Jaz pa pravim samo: bodi pogumna, nosi svojo težo, gube in napake človeško pokončno, ker takšna, kakršna si, si vredna ljubezni in pozornosti. Nisem pa zadovoljna, kadar me kamere pokažejo od blizu, ko sem denimo pristno presenečena. Zavedam se, da so razmere za snemanje težavne, ker je studio majhen, osvetljava pa slaba. Želim si seveda, da bi bili bolj profesionalni in imeli več občutka, kaj in kako pokazati. Ko je prišla v goste Rebeka Dremelj in se je zjokala, so kamere zumirale tiste solze, kot da je to kakšna senzacija. Povedala sem, da ni prav, da se tako voajersko od blizu pasemo na tuji bolečini. Spoštujmo jo s primerne razdalje.

Solze so postale skoraj zaščitni znak Zvezdanine oddaje.

A niso samo solze žalosti – velikokrat se tudi smejimo – in so solze milosti, ker sem priča nekim lepim zgodbam. Včasih sem solzna, ker sem počaščena, da nekdo z mano in nami deli svojo zgodbo. Čutim milost, kadar nekdo deli z mano zgodbo, ki je njemu in morda tudi drugim spremenila življenje.

Bi radi kaj spremenili v svoji oddaji?

Zdaj je velika inflacija pogovornih oddaj, verjetno zato, ker razmeroma malo stanejo, in tudi jaz nisem zadovoljna s svojim plačilom, a očitno ne gre drugače. Razumem težave z denarjem in zato ostajam lojalna, pravzaprav sem neskončno hvaležna, da sem lahko nekaj malega premaknila v teh razmerah. Želim si seveda večji studio, nekaj miru pred oddajo, da se lahko bolj profesionalno pomenimo, spogledujem pa se tudi s tem, da bi imela v studiu občinstvo. Pogumna sem in želim, da bi se oddaja še razvijala. Seveda ni nujno, da bi bilo to dobro, a navsezadnje sem publike navajena že iz teatra.

Toda tam igrate, tu pa vodite.

V teatru gre za to, da pridemo do frekvence, ki jo vsi začutimo. Ko dobimo vloge, igralci najprej beremo in analiziramo besedilo, skozenj gremo v psiho svojega lika in najbolje delamo takrat, ko se psihologija tega lika najde na naših lastnih frekvencah. Dobro igramo, ko se zaradi neskončnega ponavljanja to tako sprime, da je videti, kot da ne igramo. Pri pogovorni oddaji pa je nemogoče igrati, ker ne vem, kaj mi bo sogovornik ponudil, sem samo odprta, da ga začutim na njegovih frekvencah. Ko sem zgodbo matere, ki je izgubila sina, poslušala v živo, ko sem podoživljala stisko matere, ki pet dolgih tednov ni vedela, kje je njen sin, potem je to nekaj drugega, kakor če bi o tem samo brala. Nehala sem si brisati solze, saj to je tako neskončno boleče ... Zapis teh bolečin nosimo od svojih prednikov v sebi in tega se moramo zavedati. Če se bomo zavedali te bolečine, bomo lahko zaradi te zavesti spreminjali sebe in svet. Pa naj mi vsi intelektualci oprostijo, če delam takšne in drugačne obraze, krilim z rokami in ne vem kaj vse mi še očitajo.