Čedalje več je novih, sintetičnih drog

»Če gledamo na položaj v Sloveniji skozi evropska očala, sodimo po uporabi marihuane na zgornji del lestvic, nad povprečje, po drugih drogah pa smo nekje na sredini,« ugotavlja Milan Krek, vodja nacionalne informacijske točke za droge na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (Nijz). Z njim smo se pogovarjali pred začetkom meseca preprečevanja zasvojenosti, ki bo letos že 14. zapored.

»Na področju drog je tako pri nas kot v Evropi najbolj aktualna problematika novih sintetičnih drog. Na začetku so bili ekstazi, amfetamini, metamfetamini, zdaj jih je cela paleta. Trenutno niti ne vemo, koliko jih je, zagotovo pa več kot sto. V Rusiji so poročali celo o 400 novih sintetičnih drogah,« je razložil Milan Krek.

Za ta nova oziroma sintetična mamila je značilno, da so izredno poceni – za en džojnt plačate od šest do deset evrov, za en odmerek sintetične droge pa lahko tudi le dva evra. Delajo jih v majhnih laboratorijih, ki običajno pokrivajo določeno regijo.

»Zelo malo testov obstaja, ki izsledijo te substance. Zdravnik vidi, da je s človekom nekaj narobe, vendar ni nobene tehnike, s katero bi lahko ugotovili, kaj je vzel. V urinu in krvi iščejo neznano substanco, pri čemer je teh zaradi kemijskega inženiringa vsak dan več. Države se proti temu različno bojujejo. Mi imamo kampanjo na spletu, kjer jih mnogi tudi kupujejo. Poskušamo slediti trendu pojavljanja substanc v našem prostoru in jih dajemo na seznam prepovedanih drog. Potem te substance ni več in pride nova. Žal niso nedolžne, imajo tudi stranske učinke. Sintetični kanabinoidi so, na primer, znani po tem, da povečujejo frekvenco srčnega utripa, in če jih uporabljajo športniki, lahko povzročijo zastoj srca. Hkrati pa težko dokažemo, da jih nekdo jemlje,« je opisal vodja nacionalne informacijske točke za droge. »Pred nami je zahtevna naloga, kako obvladati sintetične droge. Eden od razlogov, da jih odsvetujemo, je, da pri sintetični drogi nikoli ne veš, kaj kupiš,« opozarja Krek. Novost je, da si nekateri sintetična mamila tudi injicirajo, kar je zelo problematično z vidika prenosa nalezljivih bolezni.

Nevarno mešanje

Strokovnjaki zadnja leta opažajo uporabo več vrst drog hkrati. »Klasičnega odvisnika, ki bi bil 'zadet' samo s heroinom, boste težko srečali. Praviloma so zraven še alkohol, sintetične droge, kokain, v zadnjem času tudi različna zdravila s psihoaktivnimi snovmi. Tako so tudi zastrupitve danes bistveno težje in jih je pri več drogah hkrati težje reševati, saj je težko predvideti, kako bo organizem te droge metaboliziral in kakšen bo končni učinek,« je opisal sogovornik in poudaril, da se dinamika na področju drog zelo hitro spreminja, zato morajo terapevti temu slediti, se izobraževati in »teči maraton« s pacienti.

»Zadnji dve leti, na primer, primanjkuje heroina. Odvisniki iščejo nadomestke, ki so različna zdravila opiatnega in neopiatnega izvora, najpogosteje benzodiazepini, ki jih običajno kupujejo na črnem trgu. Tja pridejo iz nekaterih bližnjih držav, kjer so te substance skoraj v prosti prodaji. Razvija se odvisnost od teh zdravil, ki jo je potem spet zelo težko zdraviti. Novi so simptomatika, pristopi, način, kajti vsaka substanca ima svoje klinične zakonitosti, rok trajanja, veliko je treba znati,« meni Krek.

Še vedno vsenavzoča stigmatizacija

Milanu Kreku, ki se s problematiko mamil ukvarja že od začetka 90. let, se zdi nerazumljivo, da se odvisniki še vedno na vsakem koraku srečujejo s stigmatizacijo: »Ti ljudje so 'luzerji' za zmagovalce. Družba na njih pozablja, jih izloča iz različnih okolij, eno od zelo pomembnih je delovno okolje, kjer naši bolniki pogosto ne pridejo niti skozi sito medicine dela. Sodobna znanost je jasno povedala, da ni več nobenega dvoma, da gre pri odvisnosti za hudo bolezen možganskega tkiva, ki se v velikem odstotku iz kronične oblike spremeni v akutno.«

V 90. letih so bili najstarejši uporabniki drog stari od 26 do 30 let, danes so v programe vključeni tudi starejši od 60 let. »Poudariti je treba, da odvisniki od drog predčasno ostarijo. Po raziskavah se šteje, da jih pri 42 letih lahko že obravnavamo kot ostarele. Pri 45 letih imajo vsaj dve ali tri kronične bolezni, diabetes, hipertenzijo in druge, zdravstveni problemi pa so pogosto povezani tudi s socialnimi. Nimajo stalnega prihodka, večinoma prejemajo socialne transferje. Običajno so tudi dediščino, ki so jim jo zapustili starši, pretopili v denar in nimajo kam. Posledica vsega tega je prezgodnja umrljivost, ki je bistveno večja kot v splošni populaciji. Programov posebej zanje v Sloveniji ni.« Brezdomstvo je velik problem. Ena od težav je, da v centrih za brezdomce tisti, ki uživajo alkohol, in tisti, ki uživajo droge, ne morejo biti skupaj. »Če je z drogo težko živeti, ko imaš mater, očeta in dom, je še toliko težje pozneje v življenju, ko ni več staršev, niti bratov in sester. Ko ostaneš sam. Veliko jih ostane prepuščenih cesti, šikaniranju, boleznim, izključevanju, brez dostopa do raznih oblik javne pomoči. Ostanejo na obrobju, kjer se počasi poslovijo od nas.«

Posebno pozornost zahtevajo tudi matere odvisnice, ki jih ni malo. »Za žensko je otrok velika motivacija, da si uredi življenje, vendar je pri odvisnicah že od začetka nosečnosti treba vložiti veliko več dodatne energije, da se vključijo v tako terapijo, ki je čim manj stresna za otroka. Intenzivna podpora je potrebna tudi po porodu in med odraščanjem otroka. Za to so potrebni dodatna sredstva, kadri, program. Velika je odgovornost socialnih delavcev, nevladnih organizacij in zdravstvenih institucij, da poskrbijo za primerno okolje, v katerem se bo otrok lahko zdravo razvijal,« opozarja Milan Krek. Bolje bi bilo, da bi materam z otroki omogočili primerne razmere za življenje kot pa se odločali za odvzem otrok, kar se ne zgodi redko. Problem je toliko večji, če je odvisnik tudi otrokov oče.

»Ljudje imajo obrambni mehanizem, da bi presegli stigmatizacijo, in to sta manipulacija in laž. Okolica ne razume, da ti ljudje ne lažejo zato, ker si to želijo, ampak je to način preživetja. Če ne lažejo, jih sistem zelo hitro izvrže,« je povedal Krek.

Z varčevanjem do večjih stroškov

Na NIJZ poteka projekt, v katerem analizirajo dostop te obrobne in stigmatizirane populacije do zdravstvene pomoči. »Ugotavljamo, da je na poti polno ovir. Od tega, da ne morejo biti zavarovani, do tega, da so neurejeni in se slabo počutijo v čakalnicah ter so pri obravnavah odrinjeni na stranski tir. Stigmatizacijo poskušamo na različne načine zmanjšati in jim omogočiti večjo dostopnost zdravstvene pomoči. Če je nimajo, pridejo v sistem šele takrat, ko se zaradi bolezni znajdejo na robu preživetja. Zdravljenje pa je veliko težje in dražje kakor preventiva, zato bi aktivnosti na inštitutu radi usmerili tako, da bi se obolenja veliko prej identificirala in bi imeli tudi ustrezno evidenco. S tem bi se zmanjšali stroški in izboljšala kakovost življenja teh ljudi.«

S krizo in povečanjem revščine se je problematika na področju drog še zaostrila, denarja za te programe pa je manj. »Položaj pri financiranju programov nikakor ni rožnat. Zdravstvena zavarovalnica krepko zmanjšuje sredstva zanje, že doslej so bili kadrovsko in prostorsko podhranjeni, ponekod po Sloveniji se sploh ne izvajajo. Z zmanjševanjem sredstev bo kakovost pomoči seveda padla. Že zdaj imamo premalo kadra, primanjkuje določenih profilov,« je naštel Milan Krek.

V programe nizkega praga oziroma zmanjševanja škode bi radi vključili medicinske sestre. Teh programov je v Sloveniji 13 in so usmerjeni v to, da bi se škoda zaradi uživanja drog zmanjšala. Ljudem, denimo, svetujejo, kako se varneje injicirati, seznanjajo jih z učinki drog in posledicami uživanja, razdelijo pa tudi od 300.000 do 400.000 sterilnih igel za injiciranje drog na leto. »Tisti, ki se injicirajo, imajo grde rane, zastrupitve, sepse in še vrsto zdravstvenih težav, ki jih socialni delavci, zaposleni v teh programih, ne morejo zaznati, ker za to niso usposobljeni. Zato se že osem let trudimo, da bi v te programe zaposlili medicinsko sestro, a ni denarja. Ti programi so pomembni z vidika preprečevanja širjenja virusa HIV in hepatitisa C. Ta populacija je v Sloveniji zelo nizko prekužena in imamo zelo dobre rezultate tudi v svetovnem merilu, ker se veliko ukvarjamo z zmanjševanjem škode. S hepatitisom C je okuženih približno 25 odstotkov odvisnikov, ki si injicirajo droge, medtem ko imajo ponekod tudi po 80 ali 90 odstotkov okuženih. Ti uspehi bi morali spodbuditi zdravstveno zavarovalnico, da bi bolj podprla te programe, kajti vsak dodaten bolnik s hepatitisom C ali HIV je zelo velik strošek za blagajno, zato je bolj smiselno vlagati v preventivo. Nekatere države so v času krize zelo okrnile sredstva za nizkopražne programe, na primer Grčija in Romunija. V Grčiji se je prekuženost s HIV med uporabniki drog v enem letu povečala za 1500 odstotkov. Po ponovni vzpostavitvi programov nizkega praga se epidemija spet umirja. Podobno je v Romuniji.«

Zavarovalnica tudi nima posluha za vzpostavitev tako imenovanih varnih sob, kjer bi odvisniki uporabljali drogo na varen način, s čimer bi se, po mnenju strokovnjakov, zmanjšale sekundarne posledice. V nekaterih državah pa predpisujejo tudi heroin na recept. »A tega ne počnejo iz ljubezni do teh ljudi, ampak ker so izračunali, da se jim izplača. Če imajo 60 let starega odvisnika, ki že 40 let jemlje heroin, mora ta krasti, da ga dobi. Družbo več stanejo vsi policisti, ki obravnavajo njegove kraje, sodni postopki, zaporniški pazniki kot pa to, da dobi ta posameznik enkrat ali dvakrat na dan heroin pod nadzorom. Odpade cela vrsta stroškov, hkrati se zmanjša tveganje, da bo človek dobil ali prenesel kakšno bolezen. Seveda to ne pomeni, da bi drogo predpisovali kar vsem,« je pojasnil Milan Krek.