Četrt stoletja od najpomembnejšega paketa priznanj

Mineva 25 let, odkar je Slovenijo kot samostojno državo priznala predhodnica Evropske unije.

Objavljeno
13. januar 2017 17.02
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Slovenska pot od razglasitve države, ki se je zgodila 25. junija 1991, do polnopravnega članstva v Organizaciji združenih narodov, kar velja za dokončno vsesvetovno priznanje nove države, je trajala enajst mesecev. Eden najpomembnejših datumov na tej poti je bil 15. januar 1992. Takrat je novo državo priznala Ekonomska gospodarska skupnost (EGS), predhodnica današnje Evropske unije, katere članica je Slovenija postala 1. maja 2004.

Ali je leto od razglasitve državnosti do sprejema v ZN veliko ali malo, je stvar debate. Nekaterim novim državam za članstvo sploh ni treba zaprositi, ker so naslednice kakšne prejšnje članice. Tako je, na primer, Rusija podedovala sedež Sovjetske zveze.

Če se deli države razidejo z dogovorom, s članstvom v ZN praviloma ni težav. Tako so Češko in Slovaško brez težav sprejeli med članice tri tedne po njuni mirni razdružitvi januarja 1993. Tudi Južni Sudan je po dogovorni ločitvi od Sudana – čeprav proces ločevanja ni bil niti malo miren, ampak sta se muslimanski sever in krščansko-animistični jug več desetletij krvavo spopadala, pravega miru pa po afriški sosedski tradiciji še danes ni – postal član ZN nekaj dni po osamosvojitvi julija 2011.

Brez dogovora, brez priznanja

Seveda obstajajo tudi drugačni primeri, predvsem če gre država narazen brez dogovora. Eden je v naši neposredni bližini, Kosovo. Nekdanja jugoslovanska avtonomna pokrajina že od leta 1999 živi povsem ločeno življenje od Srbije, del katere je bila prej. Uradno se je Kosovo razglasilo za samostojno državo februarja 2008. Do zdaj tega dejstva ne da ni priznala Srbija, ampak tudi ne dve od petih stalnih članic varnostnega sveta ZN – Rusija in Kitajska – ter številne druge velike in pomembne države, na primer Argentina, Brazilija, Mehika, Južna Afrika, Indija in Indonezija. Kosova niso priznale niti članice EU Grčija, Romunija, Slovaška in Španija. Ker ga ne podpirajo vse stalne članice varnostnega sveta, je jasno, da na sprejem v ZN še ne more kmalu računati.

Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ) ni razpadla z dogovorom, zato se je Slovenija po razglasitvi za samostojno državo znašla v zelo neprijetnem položaju. Dva tedna pred osamosvojitvijo leta 1991 je ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann v Ljubljani povedal, da njegova država samostojnosti Slovenije ne bo priznala še 50 let. Teden dni pozneje je prišel v Beograd njegov šef, ameriški zunanji minister James Baker. Poudaril je, da ne bodo dopustili nobenih enostranskih dejanj. Kar je bil spet jasen signal, da Združene države ne podpirajo slovenske osamosvojitve.

Slovenske samostojnosti junija 1991 ni priznal nihče. Bolj natančno, 26. junija jo priznala Hrvaška, ki pa je bila v še bolj neprijetnem položaju. Tudi njene samostojnosti – razglasila jo je isti dan kot Slovenija – ni priznal nihče. Poleg tega je imela v nasprotju z nacionalno dokaj homogeno Slovenijo na svojem ozemlju veliko srbsko manjšino. Ta je živela na strnjenem območju ob meji s Srbijo ter Bosno in Hercegovino. Srbska manjšina je v veliki večini nasprotovala osamosvojitvi Hrvaške, kar je povzročilo vojno in na vrhuncu srbske moči de facto zasedbo treh desetin ozemlja Hrvaške.

V mesecih, ki so sledili tako imenovanemu brionskemu dogovoru, s katerim se je Slovenija na začetku julija 1991 v zameno za premierje zavezala, da bo za tri mesece zamrznila osamosvojitvene aktivnosti, česar se potem ni držala, je sledilo še nekaj priznanj. To so storile nekdanje sovjetske republike: julija Litva, avgusta Gruzija in Latvija, septembra Estonija in decembra Ukrajina.

Svet modrih

Pomembno vlogo pri tem, da je svet sprejel slovensko samostojnost, je imela arbitražna komisija mirovne konference o Jugoslaviji, imenovana Badinterjeva komisija. Ime je dobila po predsedniku francoskega ustavnega sodišča Robertu Badinterju, poleg njega pa so jo sestavljali še predsedniki ustavnih sodišč Belgije, Italije, Nemčije – to je bil poznejši nemški predsednik Roman Herzog, ki je umrl ta teden – in Španije. Njena naloga je bila, da je pripravljala mnenja za najpomembnejša pravna vprašanja, ki so se pojavljala v vojnah ob razpadu Jugoslavije.

Za slovensko priznanje so bila najpomembnejša tri mnenja. Prvo, v katerem so 29. novembra 1991 zapisali, da je SFRJ v procesu razpadanja, tretje, v katerem so 11. januarja 1992 takratni EGS priporočili, naj prizna samostojno Slovenijo – kar se je zgodilo štiri dni pozneje –, in osmo, v katerem so 18. maja 1992 ugotovili, da se je proces razpada SFRJ končal in da država ne obstaja več.

Robert Badinter je sicer zelo zanimiva osebnost. Zdaj 88-letni socialistični politik je bil odvetnik in eden glavnih aktivistov za odpravo smrtne kazni v Franciji. Njegova prizadevanja so rodila sadove, ko ga je leta 1981, po zmagi na predsed­niških volitvah, Fran­çois Mitterrand imenoval za pravosodnega ministra. Eden njegovih prvih predlogov je bila ukinitev smrt­ne kazni, kar je parlament sprejel še isto leto. Potem je bil devet let predsednik ustavnega sodišča – v tem času je vodil komisijo – in v letih od 1995 do 2011 še predstavnik v zgornjem domu francoskega parlamenta, senata.

Točka preloma

Pogosto se spregleda, da je na to, da je svet sprejel samostojnost Slovenije, pomembno vplival razpad Sovjetske zveze. Nekatere njene republike so sicer razglašale samostojnost že od leta 1990, ko je to prva storila Litva, vendar je razpad postal dejstvo šele avgusta 1991, ko je trda linija komunistične partije poskušala izvesti državni udar in vreči predsednika Mihaila Gorbačova. Udar ni uspel, vendar je v naslednjih mesecih Sovjetska zveza ne samo de facto, ampak tudi de iure razpadla. Državo so z deklaracijo vrhovnega sovjeta uradno razpustili 26. decembra in takrat s Kremlja spustili sovjetsko zastavo.

Že pred razpadom je Sovjetska zveza priznala samostojnost treh baltskih republik Litve, Latvije in Estonije. Proti njihovi samostojnosti ni imela več nič niti nobena druga stalna članica varnostnega sveta Združenih narodov – te so bile in so še vedno poleg takratne SZ, zdaj Rusije, Francija, Kitajska, Velika Britanija in ZDA –, ki bi lahko blokirale sprejem, zato so trojko septembra sprejeli v OZN.

Neuspešen državni udar, s katerim je trdi del komunistov hotel ustaviti ali celo obrniti neizbežni razpad Sovjetske zveze, je torej omogočil hitro mednarodno sprejetje treh novih baltskih držav in pozneje še drugih nekdanjih republik. Ker je Balte že septembra sprejel ves svet, ni bilo več pravega razloga, zakaj bi to onemogočali jugoslovanskim republikam.

Prva država, ki je priznala samostojno Slovenijo in ni bila z območja razpadajoče Sovjetske zveze, je bila 19. decembra 1991 Islandija. Istega dne sta jo sicer priznali tudi Švedska in kot prva članica EGS Nemčija, vendar sta uveljavitev priznanja zamrznili do 15. januarja 1992. Do tega datuma sta slovensko samostojnost priznali tudi miniaturni državici v Italiji, Vatikan – papeška država je kot diplomatska velesila veliko pripomogla k sprejemanju naše države v mednarodno skupnost – in San Marino, 15. januarja pa je sledil veliki pok.

Poleg večine članic današnje Evropske unije – na čelu z odločilnima stalnima članicama varnostnega sveta ZN Francijo in Veliko Britanijo – ter same organizacije sta slovensko samostojnost priznali tudi takrat nečlanici, vendar sosedi Avstrija in Madžarska. To je storila še množica drugih držav. Pomenljivo je bilo, da jim je četrta soseda, Italija, čeprav je bila članica EGS, sledila šele dva dni pozneje, 17. januarja. To ni bilo znamenje sredozemske ležernosti, ampak laške zlobe, saj je Italija z obujanjem iredentističnih teženj po vzhodni obali Jadranskega morja v naslednjih letih Sloveniji povzročala obilo težav, med drugim je blokirala njeno pridruževanje Evropski uniji.

Tri stalne članice varnostnega sveta ZN, ki Slovenije niso priznale 15. januarja, so to storile kmalu. Prva je bila sredi februarja Rusija. Čeprav je deset mesecev prej njihov jugoslovanski veleposlanik zatrjeval, da ZDA Slovenije ne bodo priznale 50 let, so mnenje spremenili aprila 1992. Ko je samostojnost Slovenije konec tega meseca kot zadnja stalna članica varnostnega sveta Združenih narodov potrdila še Kitajska, ovir za članstvo ni bilo več. Trobojnica s Triglavom in celjskimi zvezdami je pred stekleno palačo ob East Riverju v New Yorku zaplapolala 22. maja 1992.