Cimri in knjiga

Nespečnost je lahko sila pripravna. In če imaš še prijateljico, s katero sta bili cimri v študentskem domu, ni daleč do romana. Delo Kam je izginila Monja je napisala Snežinka, ilustrirala Ivana Ciglič. Če snežinko stopimo, pa Lili Škornik dobimo.
Objavljeno
14. maj 2018 11.00
Posodobljeno
14. maj 2018 15.01
Snežinka s prvo knjigo. FOTO: osebni arhiv
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Ivana Ciglič in Lili Škornik sta 38-letni prijateljici, to bo vse o letih, pa si razlagajte po svoje. Prva živi in je rojena v Zajčjem Polju pri Kočevju, in z njo se pogovarjamo, druga je zdaj daleč, na severu Nemčije v Ratingenu, je pa iz Štor. Pred (ni pomembno, koliko) leti sta bili dve leti sostanovalki v študentskem naselju za Bežigradom v Ljubljani. Skupaj ju je pritegnilo tudi to, da je imela Lili na Kočevskem žlahto. Ivana je študirala ekonomijo, Lili psihologijo.

Ivana je najprej delala v gospodarstvu, zdaj »osemnajst let učim na gimnaziji in srednji šoli Kočevje«. V prosveto je prišla po naključju, ker se je odprl ekonomski program, »pa še prijetneje je kot v gospodarstvu«, pravi.
Ivana je doštudirala nekaj let pred Lili, njuni poti sta šli vsaksebi, po faksu se nista družili, »odkar sva se poročili, se slišiva morda enkrat, dvakrat na leto«. A ostali sta povezani. Zajčjepol­janka ima tri otroke, Ratingenčanka, psihologinja, svetovalka za kadre in knjižničarka, dva, »vidiva se na štiri, pet let, a najini interesi ostajajo enaki. Kadar se srečava, imava enaki frizuri, podobne čevlje, jopice, enak okus.«

Škornikova je najprej delala v Zrečah, potem se je zaradi soprogove službe preselila na Dunaj, od tam v Düsseldorf, zdaj Ratingen. »Že dolgo piše blog, 50 odtenkov življenja«. Ivana pa riše že od otroštva, leta 2003 se pridruži društvu ljubiteljev likovne umetnosti v Kočevju, štiri leta pozneje gre v Likovni center Ribnica na štiriletno šolanje, slikarstvo, kiparstvo, grafika. Družinska hiša je polna njenih del.

Halo!

Nekoč Ivana omeni Lili svojo strast do risanja, Lili ji pred dvema letoma odvrne, da tudi sama nekaj pripravlja. In kmalu klic iz Nemčije: »Pišem roman, ti ga boš pa ilustrirala.« Ivana se izziva razveseli, hkrati je negotova, »a za prijateljico ...«. Sicer si misli, bog ve kdaj bo zadeva sploh stekla, a že po nekaj dneh dobi iz Nemčije prve popisane strani. Ilustracija na vsakih pet strani romana ni bila smiselna, »Lili rečem, natančno mi opisuj, kaj naj narišem«. Lili ji pošlje naključne fotke ljudi, podobne knjiž­nim junakom, in navodila, v kakšnih prizorih naj bodo ilustrirani.

image
Ivana pred svojimi – no, Modiglianijevo, Klimtovo, Matissovo ... – ženskami. FOTO: Grega Kališnik


Če si pri slikah, oljih na platno lahko vzameš čas, je pri ilustriranju bolj dinamično, »spoznam, da, to bi rada počela, ilustrirala, morda tudi sama kaj napisala«, pravi Cigličeva. Saj vnučkom je že svoje knjižice izdelala.
Ker se je bala, da so barvno ilustrirane knjige sila drage, je Ivana v prijateljičinem romanu pričakovala štiri ilustracije. No, izšla je knjiga z 295 stranmi in 30 podobami, naslov Kam je izginila Monja.

»Brala sem po kosih,« pripoveduje Ivana, to ni dr. roman, ampak resno delo. Lili je ogromno prebrala, študirala, kako se napiše roman«. Gre za knjigo nekoga, kot bi imel za seboj že precejšnjo kilometrino.
Lani je Ivana z možem odšla na obisk v Ratingen, »zdaj se večkrat slišiva, sicer si voščimo ob praznikih, na Dunaju sem bila pri njej trikrat«. Učiteljica prijateljico opiše kot urejeno, »ima stil, jaz ne, sem bolj štrapacna«.

Snežinka na zvezi

Ker gredo mladenke tolikerih let v korak s časom, se z Lili spoznamo po skypu. Kot avtorica knjige je navedena Snežinka: »To je ideja moje soblogerke Snežane, da zgodba nastaja, kristalizira kot snežinka, iz jedra navzven.« Lili Škornik z imenom in priimkom pa figurira kot založnica. Samozaložnica. »Roman sem pisala intenzivno eno leto.« Avtobiografsko? Načeloma ne, »sem pa podzavestno v zgodbi črpala od vseh, ki jih srečujem v življenju«. Lili pove, kako je štirikrat menjala službo, zadnja tri leta pa je doma. In roman je nastal kot »posledica nespečnosti in brezdelja«.

Pravi, da je to roman za ženske, tragikomičen, s pridihom detektivke, iz njega »lahko vzameš ljubezen, modrost, prijateljstvo. Roman je najlepše darilo abrahamovkam med 40. in 60. letom,« se radoživo razlega z ekrana. Ženski roman, žanrsko, kakor pravi Lili, »to je literatura za koklje ali hen literature po angleško, ki v slovenskem prostoru skoraj ni zastopana«.

Ženski roman pa je tudi zato, ker so Snežinko navdihovale tri ženske: »Moja mama, ki je vse življenje šlogala in se družila z duhovi, stara mama, ki je rodila 14 otrok in ni bila nikoli sama, in tašča, ki me je učila štefanščine.« To je jezik, ki ga v Štefanelu govori gospod Štefan, Monjin oče. Govorica, značilna za ljudi, ki mislijo eno, rečejo drugo in naredijo tretje.

Prva knjiga je priložnost za izboljšave, zato Škornikova piše drugo, »imam dve muzi, predbralki«, Ivana ni ena od njiju, k njima gre po pomoč, bolje, »po moč«. Pripravlja pa tudi drugi izvod, ne ponatis Monje, ima novo založnico, knjiga se dobro prodaja, a s samozaložbo se račun ne izide. Še o drugem poskusu. »Tudi rodila sem dvakrat in šele drugič zares uživala.«
Druga knjiga bo imela črno-bele ilustracije, čigave bodo, ni treba omenjati.
Bi zmogla pisati v nemščini? »Ne, nikakor, duši ni mar za tuje jezike.«
Za sorodne duše pač.