Ciril Slapšak: Če imaš čisto vest, si vedno dobre volje

Salezijanskega duhovnika Cirila, ki je vse svoje življenje posvetil delu z mladimi, smo v Želimljah obiskali v dneh, ko se je tako kot številni drugi verniki pripravljal na največji katoliški praznik, veliko noč.

Objavljeno
30. marec 2018 18.17
Pater Ciril Slapšak Želimlje 26.3.2018 [pater Ciril Slapšak]
Urša Izgoršek
Urša Izgoršek

Glavni odmor v gimnaziji Želimlje, utrip, vrvenje kot na vsaki drugi šoli. Ko se Ciril Slapšak z umirjenim korakom sprehodi po njenih hodnikih, sem in tja prijazno ogovori skupino dijakov, oni pa mu sproščeno odgovarjajo. »Ne vemo, kaj imamo na urniku, bomo že videli, ko pride v razred profesor,« se smejijo dekleta.

Pa bodimo na ti

Zanje sem preprosto Ciril. Mi, salezijanci, namreč ne uporabljamo naziva pater. Nekateri dijaki me tudi tikajo. Nič nimam proti, če se oni ob tem počutijo bolj sproščeno. Vedo, da sem tu, če se želijo pogovarjati, vedno sem dosegljiv po mobitelu,« pravi duhovnik, ki se bliža 75. letu in na gimnaziji druge letnike poučuje predmet vera in kultura. Po mnogih letih službovanja po različnih slovenskih krajih je na neki način upokojen, a očitno mu brezdelje ni pisano na kožo. Izžareva dobrodušno spokojnost in spravljenost s samim seboj.

Obiskali smo ga v dneh, ko mu je že pošteno zmanjkovalo časa, saj se je tako kot številni drugi verniki pripravljal na največji katoliški praznik, veliko noč. Za nami je bila cvetna nedelja, na katero se z blagoslovom butaric in oljk naznanja prihod Jezusa Kristusa v Jeruzalem in pomeni uvod v večdnevno praznovanje, ki vrhunec doseže na velikonočno nedeljo. »Mnogi želijo zdaj k spovedi, zato so moji dnevi precej zasedeni,« pojasni. Še isto noč je opolnoči maševal na Kureščku, kamor so se iz Želimelj dijaki v soju bakel že tradicionalno odpravili peš.

Klic na božič

Ciril Slapšak ima za seboj že veliko velikih noči od takrat, ko se je pri 16 letih po mučnem tehtanju odločil, da se zapiše duhovništvu. »Povedal vam bom nekaj, česar morda marsikdo ne bo razumel. Doma sem iz Šentruperta na Dolenjskem, v družini smo bili trije otroci. Ker sta sestra in brat že študirala, mi je bilo namenjeno, da ostanem doma, na kmetiji. Točno vem, da je bilo na božič leta 1958 popoldne. Šel sem v cerkev in zaslišal glas: 'Ciril, kaj boš ti s svojim življenjem?' Bolj ko sem se otepal misli na duhovništvo, bolj me je nekaj gnalo. 'Pojdi. Ne grem,' se je tolklo v meni. Cele noči nisem mogel spati zaradi dileme, bil sem že ves shujšan. Brat je rekel: 'Napisal bom prošnjo, da te sprejmejo med duhovnike, saj vem, da boš nasled­nji dan prišel nazaj.' Tako sem čez nekaj mesecev odšel k salezijancem na Hrvaško, ker malega semenišča pri nas ni bilo. Odšel sem in nisem se vrnil,« pove.

Glede na vaša leta bi kot »civilist« gotovo uživali zasluženi pokoj?

V Želimljah sem zdaj četrto leto. Moja vloga je prvenstveno poučevanje predmeta vera in kultura, ki je na programu drugega letnika. Sem v pokoju, a so me vprašali, ali bi hotel to prevzeti, in sem rekel, zakaj pa ne. Če bi bil škofijski duhovnik, čisto strogo gledano, bi lahko rekel: konec, dovolj. Mi kot duhovniki in redovniki pa te meje nimamo, dokler migaš, migaš. Hvala Bogu, če lahko. Pa družim se z mladimi, na razpolago sem jim za kakšen razgovor, tudi za spoved. Imajo mojo telefonsko številko, lahko me pokličejo.

Kot slišim, zelo radi pridejo po vaš nasvet. S čim ste si pridobili njihovo zaupanje?

Ne vem. Jaz sem že v svojem duhovništvu prišel do te izkušnje, da je mlade ljudi treba imeti rad. Že ko sem bil kaplan na Kodeljevem, to je bilo leta 1971, je mladina prihajala k meni. Verni in neverni, ni bilo pomembno, vse sem sprejel in bil z njimi prijatelj. »Vlačil« sem jih na številne izlete, po hribih, in so me upoštevali. Seveda so bili, kakršni so bili.

Mi na župniji nismo nikoli nobenemu zapirali vrat. Tudi zdaj, ko imamo nekaj mladinskih centrov – Rakovnik, Maribor, Celje so trije glavni –, je vsak dobrodošel, če se dostojno obnaša. Če pa ne, ima prepoved na primer za teden dni.

A ugotovil sem tisto, kar je rekel že don Bosko, ustanovitelj salezijanskega reda: mlade moraš imeti rad in oni morajo to čutiti. Po svoje gre za preventivni sistem.

Kaj pa je njegovo bistvo?

Gre za to, da ne zdravimo, ko je že vse narobe, ampak preprečujemo. Preprečuješ pa na ta način, da si z njimi, da si z njimi prijatelj … Če zaradi nič drugega, bodo rekli: »Tega pa res ne smemo ušpičiti, že zaradi Cirila ne …« Pomembno pa je tudi to, da so se sposobni opravičiti, da znajo prisluhniti opozorilom. To je težak sistem.

Zakaj?

Ker moraš biti ves čas zraven. Ne moreš se nekam zapreti in jih pustiti same. V bistvu moraš biti povsod z njimi, kar pa seveda ne pomeni, da jih ves čas nadzoruješ, ampak predvsem to, da vedo, da si tam zanje, da te lahko poiščejo.

Nekateri vaši varovanci, ki so zdaj v zrelih letih, se vas spominjajo z veliko naklonjenostjo. Ste vse življenje posvetili delu z mladimi?

Ja, 40 let sem bil v župniji, najprej na Kodeljevem pet let, potem 12 let na Rakovniku, v Radencih pet let, po devet v Sevnici in novi župniji v Celju, od tam pa sem prišel v Želimlje.

Se vam zdi, da so danes težave mladih drugačne kot recimo pred 20, 30 leti?

So drugačne. Generacije, ki so odraščale v 70. letih, delno 80., so bile bolj odprte, bolj »revolucionarne«. Spomnim se tistih let na Kodeljevem ali Rakovniku, ko smo debatirali v nedogled. Včasih je bila tema tako zanimiva, da smo jo nadaljevali še naslednji teden. Ko pa zdaj odpremo kakšno debato, mi večkrat rečejo: »Zakaj bi se pa mi matrali? Kar ti povej, saj točno veš, kaj bi rad dosegel.« Težje jih je morda zbezati. Dobro pa je, kadar sami prevzamejo neko vlogo in so udeleženi v kakšni akciji. Mladinske skupine, ki so včasih delovale po župnijah, pešajo. Je pa zdaj veliko mladih animatorjev, ki vodijo oratorije, ki smo jih začeli salezijanci, in to na srečo deluje. Če bi zdajle dijake spraševal, pri katerih stvareh sodelujejo, bi številni omenili prav oratorije. Te sestavljajo različne delavnice, igre, povezane z določeno tematiko, saj oratorij vedno prinaša neko sporočilo, duhovno, moralno, vzgojno.

V najstniških letih mladi pogosto mislijo, da je vse brez zveze, da nič nima smisla. Kako jih vi motivirate za življenje, kakšna sporočila jim predajate?

Ko smo delali anketo o neki povsem drugi temi, so me največ spraševali: »Zakaj si ti vedno dobre volje?« Povedal sem jim, da je prvi pogoj že to, da imaš urejeno vest in razčiščene stvari, da je treba težave sproti reševati. In da mora biti človek pripravljen na probleme. Jaz imam miopatijo miozitis, bolezen, ob kateri mi pešajo mišice. Ne morem več poklekniti, težko grem po stopnicah, če padem, se ne morem pobrati sam. A me bo zdaj pa zaradi tega pobralo?! Hvala Bogu sem še tu! Kadar jim pripovedujem, kakšne težave so mi mladi pripravili v vseh teh letih po župnijah, se tudi oni včasih za glavo držijo.

Nekoč sem sredi noči v nevihti pod Krnom iskal študenta, ki se je v nevihtnih oblakih izgubil v hribih. Nekateri v naši skupini so jokali in molili, jaz pa sem hitel ob enajstih zvečer sam z baterijo gor proti Krnu. Vsakih nekaj sto metrov sem ga klical, a ni bilo odgovora. Na srečo se je vse dobro končalo. Enkrat nam je zagorela koča na Uskovnici, tudi to se je dobro končalo. To jim povem, ko me vprašajo, zakaj sem siv.

Kar 33-krat sem bil na Triglavu. Saj sem moral biti. Vsako skupino, če sem jo hotel krotiti, je bilo treba zmatrati.

Pravite, da imate v tem tednu ogromno dela. Kako doživljate velikonočne praznike, s kakšnimi pričakovanji prihajajo verniki?

Čisto odvisno. Eno so klasični ali pravoverni verniki, ki razumejo veliko noč kot resnično največji krščanski praznik, ki je praznik veselja, odrešenja, večnega življenja. Če je Kristus vstal, bomo tudi mi živeli po smrti.

Drugi verniki so versko prakso nekoliko opustili, vendar še vedno čutijo, da je ta praznik pomemben. So pa tudi taki, ki so se močno oddaljili, a kar precej dajo na običaj blagoslova velikonočnih jedi, čeprav bolj malo razumejo. Ko sem v Celju gledal blagoslov pri neki kapeli ob dveh popoldne, sem se spraševal, od kod so vsi ti ljudje iz blokov. Cele procesije so prihajale, a sem vedel, da jih precej za veliko noč ne bo v cerkev, čeprav je pravo praznovanje prav tam, v cerkvi. Nekaj so torej čutili, nekateri so celo rekli, da je šunka boljša, če je žegnana. Dobro, tudi to je nekaj, neko čutenje. Je pa res, da se pravi verniki na praznik pripravijo in gredo k spovedi oz. zakramentu sprave. Mnogi že veliki četrtek doživljajo drugače, ker to je praznik Jezusove zadnje večerje. Takrat je ustanovil sveto evharistijo ali mašo, potem je učencem umil noge in s tem dal zapoved ljubezni. To opravijo tudi v marsikateri župniji, tudi papež vsako leto nekaterim z obrobja družbe umije noge. Takrat naj bi se zbrala celotna župnijska skupnost. Za škofe in nas duhovnike pa je tudi praznik našega duhovništva, ko pred škofom obnovimo zvestobo duhovniškemu poklicu.

Veliki petek pomeni praznovanje Gospodovega trpljenja, smrti. Ko je Jezus iz ljubezni do človeštva daroval svoje življenje, nas je s tem odkupil, odrešil in omogočil človeštvu vstop v nebeško kraljestvo.

Velika sobota je dan pripravljanja in blagoslova jedi. V soboto zvečer pa je že velikonočna vigilija, začetek praznovanja s prižiganjem velikonočne sveče. Ta predstavlja Jezusa Kristusa od mrtvih vstalega. Ko otroka krščujemo, prižgemo krstno svečo pri velikonočni sveči in rečemo staršem ali botrom, naj sprejmejo Kristusovo luč in jo ohranijo, da bo otrok v tej Kristusovi luči varno hodil skozi življenje. Zato so včasih, ko so ljudje še umirali doma, pri njegovi smrtni postelji prižgali njegovo krstno svečo.

Po slavju luči se berejo berila, obvezno tisto, ki govori o prehodu Izraelcev čez Rdeče morje iz egiptovske sužnosti v svobodo. Kmalu se zapoje velikonočna aleluja.

Dan po veliki noči se imenuje velikonočni ponedeljek, dan obiskov in spomin kraja Emaus. Dva Jezusova učenca, ki nista vedela, da je vstal od mrtvih, sta odšla v Emaus, kraj 12 kilometrov od Jeruzalema. Na poti se jima je pridružil »neznanec«, ki jima je dopovedoval, da se je z Jezusom moralo vse to zgoditi po napovedih prerokov. To je bil Jezus sam, prepoznala sta ga, ko je pred njima razlomil kruh in izginil.

Včasih so imeli prazniki vedno neki odmev. Velika noč ga ima v velikonočnem ponedeljku; binkošti, ko praznujemo prihod sv. Duha 50. dan po veliki noči, praznik Matere Cerkve; božič pa ima odmev v praz­niku sv. Štefana.

Kdaj vi najbolj polno doživite veliko noč?

Zelo slikovito je na veliko soboto zvečer, ko je že mrak in ob velikonočni prižgani sveči verniki prižigajo svoje svečke. To pomeni, da priži­gamo vero v vstalega Kristusa, kar velikonočna sveča predstavlja.

Najlepše je velikonočno jutro, ko se šele dani in se zasliši pritrkavanje, ki naznanja, da se nekaj velikega dogaja. Duhovnik pri božjem grobu trikrat zapoje aleluja, nakar se razvije velikonočna procesija in po vrnitvi slovesna sv. maša.

Temu naj bi sledil velikonočni zajtrk, ko se družina zbere in skup­no zaužije posamezne jedi. Tudi Jezus je s svojimi učenci obhajal »velikonočno jagnje« z nekvašenim kruhom in vinom. Koliko se tega verniki držijo ali ne, ne vem. Nekateri začnejo jesti že na poti od blagoslova. (smeh)

Iz vas veje zadovoljstvo, spokojnost, zato se zdi vprašanje, ali ste kdaj obžalovali svojo odločitev, skorajda neprimerno.

Če sem iskren, moram priznati, da sem se v trenutkih stisk, nerazumevanja, ali sem kaj storil narobe, vprašal: »Ciril, kaj pa, če si zgrešil in se nisi prav odločil?« Ampak smo z Jezusom in Marijo vso zadevo hitro rešili.

Zakaj ste izbrali ravno salezijanski red? Njegovo osnovno poslanstvo je skrb za mlade in očitno ste prav izbrali.

To je bil edini red, ki sem ga poznal. Po koncu vojne sem doma še kot otrok videval salezijance, ki so se zatekli na grad Škrljevo. Grad še danes stoji in ne vedo, kaj bi z njim. Salezijanci so se mi zdeli zelo prijazni, na smučeh so mimo naše hiše hodili v župnijo Šentrupert in celo Mokronog, včasih so se ustavili, se malo pohecali z menoj, mi dali kak­šen bonbon.

Pozneje, ko sem se jim pridružil, sem spoznal, kako pametni so bili, saj so od nas kandidatov zahtevali, da delamo izpite tudi na državni gimnaziji, če kdo ne bo več čutil, da je na pravi poti, da ne bi pristal na cesti.

Zakaj pa mislite, da se mladi danes ne odločajo več za duhovniški poklic?

Več stvari je. Hrup današnjega sveta je premočan in mnogi ne zaslišijo tega notranjega Božjega klica. Blišč potrošništva je tako močan, da zaslepi mnogim mladim vid, da bi videli in pogledali prek te navidezne sreče in zadovoljstva. Družbeni veter ali klima sta nasprotna krščanski veri, predvsem katoliški. Če ga kdo od duhovnikov ali redovnikov kaj polomi, je za dalj časa pribit na sramotilni steber, da bodo ja vsi videli in vedeli, kakšni so tile »farji«. Kdor se vendarle odloči za ta poklic, mora biti res poklican in močan. Tudi družine so majhne in starši se bojijo, da bi »naš slučajno šel za duhovni poklic«, tudi finančno naš poklic ni donosen in živimo od dobrote vernikov. Drugo je imetje župnije. In glavni vzrok je v premalo globoki veri naših družin, naših vernikov, morda tudi nas duhovnikov. Veste, Bog je vztrajen v klicanju. Cerkev je vesoljna.

Koliko so mladi radovedni glede vere, Boga?

Seveda jih to vprašanje tudi muči. Radi bi pa imeli kar vse lepo na dlani. Povem jim, naj kot kristijani študirajo Sveto pismo, in če bodo imeli vsaj nekaj zanimanja, se jim bo počasi, a vztrajno odkrivala ta skrivnost. Jezus je rekel: Kdor išče, ta najde, kdor trka, se mu bo odprlo.

Vedeti moramo, da je vera dar. Do tega daru se pride z vzgojo vernih staršev in drugih članov družine, z osebnim iskanjem, prek verne župnijske skupnosti ali po nenad­nem Božjem posegu. Poznamo tudi take nenadne spreobrnjence. Treba je imeti odprto srce za skrivnost nadnaravnega.

Na cvetno nedeljo je papež Frančišek nagovoril mlade z besedami: »Na vas je, da povzdignete glas in da ne molčite.«

V Rimu se je te dni 300 mladih pripravljalo na škofovsko sinodo o mladini, ki bo jeseni. Najbrž je papež zato to poudaril. Lahko bi rekli, da danes tudi zaradi družbenih omrežij mladina vedno bolj živi v osami, celo prostovoljno. To je odtujevanje drug od drugega, zapiranje vase in zasužnjevanje.

Papež najbrž želi s tem vabilom spodbuditi mlade k večji angažiranosti, tudi v Cerkvi. Včasih je veljalo, da morajo biti mladi tiho, danes pa morajo povzdigniti svoj glas, morajo iskati svoje mesto in pravice. Drugi vidik pa je ta, da mladi, ki so angažirani v svetu, ne bodo bežali stran od njega in se ne bodo zapirali v svoj navidezni svet. Morajo po­iskati v svetu perspektive zase in za druge.

Kaj pa vi prejemate od mladih?

Zelo veliko. Tega se niti ne zavedam. Seveda moraš kdaj pa kdaj računati tudi na kakšno presenečenje. Ampak če jih imaš rad, če oni to vedo, sem prepričan, da ti iz hudobije nihče od njih ne bo nalašč nič ušpičil.

Zelo veliko sem se naučil in se še učim od njih. Nisem jih »božal«, če se kdo ni primerno obnašal, ga je bilo treba tudi okregati. Ljubezen je namreč tudi, ko se zahteva red, disciplina, samo mladostnik mora vedeti, da mu res želim dobro. Saj je tudi don Bosko, naš ustanovitelj, od fantov še kako zahteval disciplino. Kakšnega je poslal tudi domov.

Ljubezen in disciplina sta ključna v vzgoji, a mnogi strokovnjaki ugotavljajo, da sodobni starši pešajo prav v doslednosti, strogosti.

To opažajo vsi, tudi v šoli. Prva stvar je, da starši po novem sistemu služb v srcu čutijo, da premalo dajo otrokom, ker jih ves dan ne vidijo, in občutek krivde popravljajo s popuščanjem pri vzgoji. Včasih so iz služb hodili ob dveh in takrat so tudi otroci prišli iz šole. Zdaj pa so otroci še nekaj ur sami doma. Kaj mislite, da delajo, mislite, da se učijo? Seveda ne, za računalniki so, tam pa je vse, kar jim pade na pamet. Po drugi strani te nove tehnologije ljudi odtujujejo.

Zdaj imajo starši na voljo najraz­ličnejše strokovnjake za reševanje problemov. A ključna je še vedno družina. Tudi v šoli lahko začutimo, kadar je doma kaj narobe. Zaznamo žalost, nervozo, otrok reče: »Toliko se trudim, da bi se ati in mami pobotala, pa ne vem, ali mi bo uspelo.« Otroci nase vzamejo to odgovornost, čeprav niso nič krivi. Ko bi se starši le zavedali, koliko notranjih bolečin jim povzročajo … Čeprav ne gre za obsojanje …

Včasih otroci svoja čustva tudi prikrijejo.

Ja, skrijejo jih, potem pa to enkrat butne na plano. Zato se danes, tudi v Cerkvi, tako poudarja pomen družine. V družini se dogajajo glavni vzgojni procesi. Otroci opazujejo svoje starše in prevzemajo njihove vrednote. Družina je najpomembnejša in razbijati družino v nekem smislu pomeni načenjati narod. Kaj pomeni blaginja, če ljudje v sebi niso srečni?

Zdi se, da včasih postavljamo v ospredje napačne stvari.

Ja, zaznavamo pomanjkanje vred­not. Ena takšnih je pomanjkanje poštenosti. Še pokojni profesor Trstenjak je ves čas poudarjal: Slovenec je poštenjak! Kje je zdaj ta poštenjak? Kje je iskrenost? Res je, da imamo Slovenci še vedno čut za tistega, ki se znajde v stiski. Lahko pa bi imela tega čuta še več tudi država. Vedno si namreč predstav­ljam, kako težko mora biti ljudem prosjačiti, ker je treba preživeti družino …

Še na eno tako vrednoto bi opozoril. To je vsestranska odgovornost, ko se lahko na nekoga res v polnosti zaneseš. Ko bo zaživela med nami vsaj še ta vrednota, bomo lahko rekli, da tod prebivajo pošteni, odgovorni in srečni ljudje.

Začnimo to uresničevati že ob iskrenih voščilih za velikonočne praznike.