Človek in virus – prijatelja za požret
Umetnica Pei-Ying Lin je od spolnih igračk za rastline prišla do kuharske knjige za kuhanje z virusi.
Odpri galerijo
Človek je po mnenju Pei-ying Lin lahko tudi krotitelj virusov. FOTO: Pei-ying Lin
Ko so ta teden sporočili dobitnike nagrade starts, s katero evropska komisija spodbuja inovativno sodelovanje med znanostjo, tehnologijo in umetnostmi, sem v razdelku častnih omemb zagledal ime tajvanske umetnice Pei-Ying Lin.
Pred leti je sodelovala na ljubljanskem bienalu industrijskega oblikovanja z utopičnim projektom spolnih igrač za rastline. Potem jo je zaneslo k hrani in virusom. Izdala je tudi kuharsko knjigo Virofilija, projekt raziskuje različne možnosti človekovega srečevanja z virusi v risu prehranske kulture.
Leta 1986 rojena umetnica, oblikovalka in programerka je na Nacionalni univerzi Tsinghua na Tajvanu diplomirala iz ved o življenju ter računalniških ved in kulturnih študij, magistrirala pa je iz oblikovalskih interakcij na Kraljevem kolidžu za umetnost in arhitekturo Univerze v Cambridgeu. Zanima jo predvsem spajanje znanosti in človeške družbe z umetniškimi prijemi.
Nekaj časa je vodila bioumetniško skupnost na Tajvanu, trenutno pa živi v Eindhovnu in raziskuje različne kulturne perspektive na elemente, ki gradijo individualno percepcijo sveta, kar je slišati precej neoprijemljivo, nekaj povsem drugega pa so njeni umetniški projekti.
Častno omembo si je prislužila že na festivalu Ars Electronica pred petimi leti, bila je tudi med prvimi tajvanskimi umetniki, ki so prejeli rezidenčno bivanje v okviru programa Accelerate@CERN.
V raziskovalnem interdisciplinarnem projektu PSX Consultancy na 24. ljubljanskem oblikovalskem bienalu leta 2015, ki ga je razvila v okviru teme Oblikovanje življenja, je s Špelo Petrič, Dimitriem Stamatisom in Jasmino Weiss predstavila utopični projekt spolnih igrač za rastline kot pomoči pri njihovem problematičnem naravnem razmnoževanju, ki je na koncu pristal v stalni zbirki MAO: za različne rastlinske vrste so zasnovali dodatke, ki naj izboljšali naravne reproduktivne procese vsakokratne »stranke«.
Umetniki so bili igrivo prostodušni: »Z drugimi besedami, delamo spolne igračke za rastline. Ker rastlinske stranke o svojih potrebah molčijo, smo se pri iskanju dodatkov, katerih namen bi bil razumljiv in ki bi spodbujali k razmišljanju, zanašali na znanstveno vednost o rastlinski biologiji ter oblikovalske metodologije.«
Letošnjo častno omembo na Ars Electronica si je prislužila s projektoma Tame is to Tame in Virophilia, prvi je konceptualni ples med ljudmi in virusi, ki raziskuje možnosti njihovega sobivanja, »krotitve« (noro)virusov pa se je lotila eksperimentalno, tako da so se sodelujoči, povabljeni, da postanejo krotitelji virusov, okužili z blago obliko virusa.
V okviru drugega projekta, Virofilije (gre za kuharsko knjigo, instalacije z videoposnetki in obedovalne performanse), se je umetnica spraševala o nadaljnjem soodnosu med človekom in virusom v risu prehranjevanja, ob tem je nastala tudi kuharska knjiga, ki naj bi izšla leta 2068 oziroma bi bila namenjena za to leto in bi razgrinjala razvoj kuharskih postopkov z uporabo virusov, kar naj bi poglobilo človekove senzorične izkušnje pri prehranjevanju.
Zadeve, ki jih predlaga čudaška kuharska knjiga, se v času pandemije berejo več kot drastično. Tako imenovana ekosistemska kuhinja vabi k obedovanju vse, ki so zmožni presnavljati, mikrobe, živali, ljudi in – viruse, moto tega kuhanja je »nihče ne bo spregledan, vsi bodo vključeni«, najvišji cilj ekosistemskega kuharja pa je zadovoljiti in zabavati vse udeležene, pri čemer ni pomembno, koga bodo pojedli, češ da je užitek ob hrani mogoče doseči zgolj s pazljivim ravnovesjem med faktorjema smrtnosti in preživetja.
Virofilija je po avtoričinem mnenju kuharska knjiga za dvaindvajseto stoletje, ko naj bi s pridom uporabljali viruse v vsakdanjem življenju. Virusi, tako patogeni kot nepatogeni, človeške celice uporabljajo kot razmnoževalne tovarne, ker se sami od sebe pač ne zmorejo reproducirati, po številu nas prekašajo, pravi avtorica, zato je edino smiselno, da se jih naučimo krotiti, saj smo odvisni drugi od drugih.
Kako je to videti v receptih? Ne najbolj prijetno: eden od receptov, ki je »recept in ritual«, zahteva uporabo oslabljenega Epstein-Barrovega virusa, ki povzroča infekcijsko mononukleozo in se običajno prenaša s poljubljanjem, za okužbo z njim pa smo dovzetni skoraj vsi, a le okrog četrtina zboli za mononukleozo.
Z virusom naj bi izboljšali postopek pridobivanja tradicionalnega japonskega sakeja, postopek traja teden dni, začne pa se, da prvi dan skuhamo dve skodelici riža in jima dodamo virus.
Žlico riža damo v usta, temeljito prežvečimo in izpljunemo v drugo posodo. Postopek ponavljamo, dokler ne porabimo in s slino obdelamo vsega riža. Posodo pokrijemo s prtičkom iz tkanine in za pet dni postavimo v temen, hladen prostor. Po kakem dnevu se bo v posodi začelo peniti, opazen bo rahlo alkoholičen vonj. Sedmi dan povabimo goste in si nazdravimo s tekočino, ki je nastala v posodi.
To vince, kakor ga imenuje avtorica, bo v mišicah sprožilo občutek mravljinčenja in nekaj bolečin, vendar brez panike, virus bo aktiven le dvanajst ur. To ni nič v primerjavi z receptom za tunov sašimi, ki kliče po uporabi električnega masažnega aparata, katerega elektrodi si prilepimo eno nad popek in drugo pod njega in ob vsakem grižljaju dobimo postrežene še blage elektrošoke.
Pred leti je sodelovala na ljubljanskem bienalu industrijskega oblikovanja z utopičnim projektom spolnih igrač za rastline. Potem jo je zaneslo k hrani in virusom. Izdala je tudi kuharsko knjigo Virofilija, projekt raziskuje različne možnosti človekovega srečevanja z virusi v risu prehranske kulture.
Različni pogledi na dojemanje sveta
Pei-ying Lin FOTO: Tom Mesic
Nekaj časa je vodila bioumetniško skupnost na Tajvanu, trenutno pa živi v Eindhovnu in raziskuje različne kulturne perspektive na elemente, ki gradijo individualno percepcijo sveta, kar je slišati precej neoprijemljivo, nekaj povsem drugega pa so njeni umetniški projekti.
Častno omembo si je prislužila že na festivalu Ars Electronica pred petimi leti, bila je tudi med prvimi tajvanskimi umetniki, ki so prejeli rezidenčno bivanje v okviru programa Accelerate@CERN.
Spolne igrače za rastline
V raziskovalnem interdisciplinarnem projektu PSX Consultancy na 24. ljubljanskem oblikovalskem bienalu leta 2015, ki ga je razvila v okviru teme Oblikovanje življenja, je s Špelo Petrič, Dimitriem Stamatisom in Jasmino Weiss predstavila utopični projekt spolnih igrač za rastline kot pomoči pri njihovem problematičnem naravnem razmnoževanju, ki je na koncu pristal v stalni zbirki MAO: za različne rastlinske vrste so zasnovali dodatke, ki naj izboljšali naravne reproduktivne procese vsakokratne »stranke«.
Umetniki so bili igrivo prostodušni: »Z drugimi besedami, delamo spolne igračke za rastline. Ker rastlinske stranke o svojih potrebah molčijo, smo se pri iskanju dodatkov, katerih namen bi bil razumljiv in ki bi spodbujali k razmišljanju, zanašali na znanstveno vednost o rastlinski biologiji ter oblikovalske metodologije.«
Kuharska knjiga Virofilija ponuja čudaške recepte. FOTO: Pei-ying LinAlternativni pogled na nevidnega sovražnika
Kuharska knjiga Virofilija ponuja čudaške recepte. FOTO: Pei-ying Lin
Letošnjo častno omembo na Ars Electronica si je prislužila s projektoma Tame is to Tame in Virophilia, prvi je konceptualni ples med ljudmi in virusi, ki raziskuje možnosti njihovega sobivanja, »krotitve« (noro)virusov pa se je lotila eksperimentalno, tako da so se sodelujoči, povabljeni, da postanejo krotitelji virusov, okužili z blago obliko virusa.
V okviru drugega projekta, Virofilije (gre za kuharsko knjigo, instalacije z videoposnetki in obedovalne performanse), se je umetnica spraševala o nadaljnjem soodnosu med človekom in virusom v risu prehranjevanja, ob tem je nastala tudi kuharska knjiga, ki naj bi izšla leta 2068 oziroma bi bila namenjena za to leto in bi razgrinjala razvoj kuharskih postopkov z uporabo virusov, kar naj bi poglobilo človekove senzorične izkušnje pri prehranjevanju.
Virofilija ponuja nenavadne recepte, na primer ognjeno račjo juho z ingverjem. FOTO: Pei-ying Lin
Zadeve, ki jih predlaga čudaška kuharska knjiga, se v času pandemije berejo več kot drastično. Tako imenovana ekosistemska kuhinja vabi k obedovanju vse, ki so zmožni presnavljati, mikrobe, živali, ljudi in – viruse, moto tega kuhanja je »nihče ne bo spregledan, vsi bodo vključeni«, najvišji cilj ekosistemskega kuharja pa je zadovoljiti in zabavati vse udeležene, pri čemer ni pomembno, koga bodo pojedli, češ da je užitek ob hrani mogoče doseči zgolj s pazljivim ravnovesjem med faktorjema smrtnosti in preživetja.
Virofilija je po avtoričinem mnenju kuharska knjiga za dvaindvajseto stoletje, ko naj bi s pridom uporabljali viruse v vsakdanjem življenju. Virusi, tako patogeni kot nepatogeni, človeške celice uporabljajo kot razmnoževalne tovarne, ker se sami od sebe pač ne zmorejo reproducirati, po številu nas prekašajo, pravi avtorica, zato je edino smiselno, da se jih naučimo krotiti, saj smo odvisni drugi od drugih.
Kuharska knjiga Virofilija ponuja precej čudaške recepte. FOTO: Pei-ying Lin
Ne počnite tega doma
Kako je to videti v receptih? Ne najbolj prijetno: eden od receptov, ki je »recept in ritual«, zahteva uporabo oslabljenega Epstein-Barrovega virusa, ki povzroča infekcijsko mononukleozo in se običajno prenaša s poljubljanjem, za okužbo z njim pa smo dovzetni skoraj vsi, a le okrog četrtina zboli za mononukleozo.
Z virusom naj bi izboljšali postopek pridobivanja tradicionalnega japonskega sakeja, postopek traja teden dni, začne pa se, da prvi dan skuhamo dve skodelici riža in jima dodamo virus.
Žlico riža damo v usta, temeljito prežvečimo in izpljunemo v drugo posodo. Postopek ponavljamo, dokler ne porabimo in s slino obdelamo vsega riža. Posodo pokrijemo s prtičkom iz tkanine in za pet dni postavimo v temen, hladen prostor. Po kakem dnevu se bo v posodi začelo peniti, opazen bo rahlo alkoholičen vonj. Sedmi dan povabimo goste in si nazdravimo s tekočino, ki je nastala v posodi.
To vince, kakor ga imenuje avtorica, bo v mišicah sprožilo občutek mravljinčenja in nekaj bolečin, vendar brez panike, virus bo aktiven le dvanajst ur. To ni nič v primerjavi z receptom za tunov sašimi, ki kliče po uporabi električnega masažnega aparata, katerega elektrodi si prilepimo eno nad popek in drugo pod njega in ob vsakem grižljaju dobimo postrežene še blage elektrošoke.
