Dam si cvek, čeprav se trudim za pet

Kaj je narobe z mano, sprašuje mama, žena, uslužbenka ..., ki se v življenju trudi in trudi, pa se ji zdi, da ji nič ne gre od rok.
Objavljeno
09. april 2018 10.55
Mojca Stonič
Mojca Stonič

Sem v zgodnjih štiridesetih, mama dveh otrok (sedem in devet let), polno zaposlena, pri delu sem razmeroma uspešna. Problem imam s tem, da čeprav se v celoti zavedam svoje nepopolnosti in napak, ki jih imam (številni prijatelji in bližnji me pogosto oštejejo, da se premalo cenim, da sem preveč samokritična ipd.), paradoksalno, težim k popolnosti v vsem, kar počnem. Želim biti dobra mama, dobra partnerka, dobra prijateljica, dobra uslužbenka ... Ker je tempo prehiter, obveznosti pa vedno preveč, ne zvozim, vsaj ne tako, kot bi si želela, ker je vedno kakšno od področij, kjer se mi ne uspe odrezati, kot si želim, in to ne glede, da vedno poskušam dati vse od sebe. Moja frustracija je še toliko večja, ko se mi zdi, da nisem uspešna na področjih, ki so zame najbolj pomembna, na primer pri materinstvu. Zdi se mi, da otroka že od majhnega navajam k samostojnosti, redu, da moramo vsi nekaj prispevati tako z opravili kot svojim razpoloženjem, da se imamo skupaj kot družina lepo, a vedno znova se konča s prepirom z otrokom/-a, ker osnovne stvari že spet niso opravljene, ker se eden ali drugi v javnosti kdaj obnaša nemogoče in podobno. Včasih preživimo skupaj res lep dan, z veliko pogovorov, prijetnih doživetij, a ko je treba zvečer spat ali opraviti kakšno lažjo obveznost, vse traja in traja, zato nazadnje izgubim živce, začnem očitati, pridigati ... Potem to v sebi premlevam in mi je še huje, dam si cvek, čeprav se trudim za pet in potrebujem veliko časa, da se pomirim. Podobno je v službi: vsako kritiko ali pripombo na svoje delo, četudi je dobronamerna, zelo težko prežvečim. Premlevam, zakaj tako, kako bi se morala zagovarjati, skratka, v glavi odigravam neke namišljene dialoge s to osebo in spet potrebujem veliko časa, da se pomirim. Podobno je po k sreči redkih prepirih z možem ali kom drugim ... Skratka, nekatere stvari, ob katerih drugi preprosto zamahnejo z roko, me zelo prizadenejo, mi polnijo glavo po več ur, preprosto ne znam prek tega hitreje in učinkoviteje. Kaj je »narobe« z mano? Hvala za odgovor. Alenka

Kakor sem razbrala iz vašega opisa težav, ste že sami prišli do sklepa, da je težava pri vas. Nenehen boj, da ste dobri, popolni, najboljši, vas bo utrudil. Temu rečem začarani krog, ki ga težko prekinemo, ker je v nas globoko zasidrano prepričanje, da nismo dobri, ne glede na to, kaj in koliko naredimo. Vedno bi bilo lahko še bolje, hitreje. Kritike pa zelo prizadenejo.

V sebi imate nekaj, kar vas žene »bodi popolna«, »nikoli nisi dovolj dobra«, imate premalo samozavesti, v vas se razrašča strah, ali boste zmogli, ali bo vse v redu. Vse to se je zgradilo v vašem otroštvu, odraščanju in vam v kritičnih situacijah »nagaja«. Vaši bližnji imajo prav, ko vam pravijo, da ste preveč kritični do sebe.

Vaši strahovi, da niste dovolj dobri, da ste nesamozavestni in negotovi pri svojih odločitvah, so verjetno posledica tega, da ste dobili v odraščanju premalo pohval vaših avtoritet (staršev, babic, dedkov, učiteljev ...), odvisno, kdo je imel na vas najmočnejši vpliv. Morda ste bili pohvaljeni le, če ste kaj dobrega naredili za druge, niso vas vzgajali, da poskrbite zase, ampak daste prednost drugim. Mogoče ste imeli občutek, da niste dosegli pričakovanj avtoritet, morda so vas večkrat primerjali z drugimi, na primer »zakaj pa ti ne moreš biti taka kot sestra, soseda, sošolka«. Morda ste bili deležni več kritik kot pohval in ste se nezavedno trudili biti sprejeti, vendar tega nikoli dočakali ... Vse to so lahko razlogi, ki pripeljejo do takšnih težav.

Zato se vam zatika tudi pri vzgoji. Težave, ki jih opisujete, so rešljive, vendar same po sebi ne bodo izginile. Lahko se bodo samo še stopnjevale. Zelo smiselno je, da si poiščete pomoč za spremembo vzorcev, zmogli jo boste s psihoterapijo. Prej ko se odločite za spremembo, lažje vam bo, postali boste bolj suverena, samozavestna oseba, ki je kritike sodelavcev ne bodo več zamajale, in tudi vzgoja ne bo več tako velik izziv kot zdaj.

Najprej se zavedajte, da vam ni treba biti popolni, ker nihče ni popoln! Idealna mama ali oče ne obstaja! Vzgoja je zelo naporen in dolgotrajen proces, ki se nikoli ne konča, in v njem je težko pričakovati popolnost. Pomembno pa je, da kot starši ne delamo velikih napak, ki bi vplivale na razvoj otrokove osebnosti. To pa lahko zagotovimo, če smo kot starši suvereni in zadovoljni sami s seboj.

Moje stališče je vedno, da so starši vzor otroku, kar pomeni, da bo otrok prevzel njihovo obnašanje. Zato je toliko bolj pomembno, da so starši pri vzgoji suvereni, sami s seboj pomirjeni, da jih ni strah in da vedo, kaj delajo.

Pravilno je, da otroka navajate na samostojnost, da sodelujeta pri domačih opravilih in pospravljata za seboj, saj je res prva in najbolj pomembna naloga staršev, da vzgojijo otroka v samostojno in avtonomno osebnost. S tem ju pripravljate na življenje, ki ju čaka, ko bosta odšla na svojo pot.

Če smo se z otrokom že večkrat pogovarjali, kako se obnaša na javnih krajih, in smo mu bili seveda za vzor, pri neprimernem obnašanju ostanemo mirni in mu ne namenjamo posebne pozornosti, če to situacija dopušča. Zelo pomembno je, da starša vedno reagirata enako, usklajeno.

Otroci želijo z neprimernim vedenjem na javnem mestu večkrat kaj izsiliti, npr. v trgovini, ker vedo, da je starše sram in popustijo ter kupijo želeno igračko ali čokolado. V takem primeru otroku jasno povemo, samo enkrat, da ne bo dobil, kar si je zamislil, in njegovo neprimerno obnašanje ignoriramo.

Večerno pospravljanje, umivanje in podobna opravila, vse to zahteva potrpljenje. Če želite, da vaša otroka usvojita večerno rutino, morate vztrajati v enakem tempu vsak dan, dokler ne bo to postalo popolnoma vsakdanje, brez prepira in prerekanja.

Po (elektronski) pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev ; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.