Dedek, vnuk – in maček

Doma imamo starega mačka. Za nameček je dolgodlak. Ker se je nehal umivati, s krtačenjem pa umivanja nikakor ne moremo nadomestiti, se mu v dlaki delajo grdi vozli. Poleg tega svoj kožuh namaka v mačjo hrano, ki tudi sveža pošteno zaudarja. Posledično občasno smrdi tudi Maks. Vsako leto ga peljemo k veterinarju, da ga obrije na nulo. Potem je videti kot velika podgana, otroci in odrasli na naši ulici si ga ogledujejo kot cirkuško atrakcijo, a z novo frizuro je veliko bolj živahen in vesel.

S to operacijo vedno odlašamo, ne zato, ker je svinjsko draga (za ta denar dobi ženska vsaj tri striženja z barvanjem vred v elitnih ljubljanskih salonih), ampak ker zahteva omamljanje, ki je pri njegovih letih in zdravstvenem stanju lahko nevarno.

Mačkovo staranje ima tudi druge zabavne posledice. Ta teden sem bila besna kot ris, ker mi je po le sedmih letih za kavčem začelo spuščati talno gretje. To je pomenilo, da bo treba dvigniti parket in da bo dnevna soba spet gradbišče, čeprav imam še vedno psihične posledice od prejšnjih gradbenih del.

Mojster je bil že naročen, ko smo ugotovili, da ima voda, ki izteka iz talnega gretja, vonj po Maksovem lulanju. Čiščenje ni bilo prijetno, a nedvomno veliko cenejše kot mojstrov obisk, res pa je, da nikoli nisem sanjala o domu, v katerem je mačji vece v neposredni bližini kavča.

Naš velikanski maček, ki je z nami že 18 let, je postal tudi drugače naporen. Njegovo mijavkanje je zdaj zoprno, zavija kot kombinacija volka in sove, in sosedje mi včasih povejo, da jih je zjutraj zbudil. Ko mu daš hrano, je bodisi ne poje bodisi poje vse, potem pa pred skledico tuli, kot bi ga dajali iz kože. Zdi se, da pozabi, da je pravkar jedel.

Nikjer nima obstanka. Ko je v hiši, sili na vrt, na vrtu pa tuli v luno, čeprav je ni na obzorju. Večino časa samo sedi in zre nekam v prazno, a še vedno se nadvse rad čohlja in zvečer še vedno rad skoči na posteljo, čeprav je razvil izredno neprijetno navado. Če preveč padem v knjigo in ga ne začnem nemudoma božati, mi porine kremplje naravnost v obraz, a v njegovo obrambo moram povedati, da me prvič opozori s kremplji v roko. Ni videti, da bi trpel, tudi veterinar pravi tako, in kljub njegovim vedno novim čudaštvom držim pesti, da bo še dolgo z nami.

Ravno zato me je zadnjič prizadela izjava devetletnega sina, ki je pod vtisom kakca v novem mačjem stranišču ob kavču začel vpiti, zakaj Maksa preprosto ne zapremo v klet in mu trikrat na dan dajemo hrano.

Razžalostilo me je, kako nesočutnega otroka imam, potem pa sem začela razmišljati, da mogoče ni vsega kriva moja vzgoja, ampak duh časa, v katerem živimo, ki nas uči, da je treba vse, kar ne deluje več popolno, zavreči in zamenjati, pa naj gre za stvari, živali ali za ljudi.

Potem sva s sinom sedla na kavč in povedala sem mu svojo najljubšo pravljico, Tolstojevo Dedek in vnuček. Ded se je tako postaral, da mu je pri jedi teklo iz ust, zato je moral sam jesti za pečjo. Nekoč je razbil skodelico in snaha je kričala nanj, da bo odslej jedel iz lesene. Vnuk, ki je vse to opazoval, se je nekega dne na tleh igral z deščicami. Ko sta ga starša vprašala, kaj dela, je odvrnil: »Leseno skledo delam, očka, da bom dajal tebi in mami jesti iz nje, ko bosta stara.« Mama in oče sta deda s solznimi očmi povabila nazaj k mizi.

Gandiju pripisujejo misel, da se veličina naroda meri po tem, kako ravna z najšibkejšimi člani. Povsem enako velja za vsakega od nas.