Dejanja skrajnežev ne poznajo (državnih) meja

Zaradi desetletja globalne vojne proti njej je upehana teroristična mreža Al Kaida dobila ustrezno naslednico. Več kot ustrezno. Vendar Islamska država, organizacija, ki je zasedla velik del Sirije in Iraka, ni samo ena od številnih terorističnih skupin. O njej in nevarnosti zaradi nje smo se pogovarjali s strokovnjakom za varnostna vprašanja, predvsem za terorizem, predsednikom sveta Inštituta za korporativne varnostne študije ICS, dr. Denisom Čaleto.

Islamska država (IS) je nov fenomen. Ustvarila je neke vrste samopreskrbo z denarjem in celo vzpostavlja temelje države, ki jo je poimenovala islamski kalifat. Ker zelo spretno izrablja internet in medije, je v svoje vrste privabila veliko ljudi iz zahodnih držav. Med njimi sta vsaj dva iz Slovenije.

Združene države Amerike in pisana koalicija voljnih so prejšnji teden začele bombardirati položaje IS in drugih terorističnih skupin v Iraku, ta teden pa še v Siriji. Ni nekoliko nenavadno, da so se teroristov lotili z bombniki in vodenimi raketami?

Vsekakor je dejstvo, da terorizma ne moremo premagati ne z letali ne s težkim topništvom. Celotno akcijo je treba pogledati širše, tudi v luči notranjepolitičnih razmer v Združenih državah. Ob umiku vojakov iz Iraka se je predsednik Barack Obama zavezal, da tja ne bo več pošiljal kopenskih enot. Zato za zdaj vse poteka z letalskimi napadi in raketami. Vendar se nobena vojna ne dobi, ne da bi šli vojaki na teren. Verjetno so letalski napadi samo prva faza aktivnosti za uničenje IS.

Sprašujem predvsem zato, ker se teroristov po navadi ne lotevajo kot vojske, s frontalnimi napadi. Zdi se, da IS ni več navadna teroristična organizacija, ampak precej močna gverilska vojska.

IS je fenomen, kot ga do zdaj ni bilo. Že iz imena je jasno, da je prerasla klasično teroristično obliko: obvladuje velik del ozemlja, je zelo dobro oborožena in finančno zelo dobro podprta. Finančni viri prihajajo od prodaje nafte, ki jo načrpajo iz zasedenih naftnih virov, na črnem trgu, ob svoji ekspanziji pa je zasegla tudi del sredstev iraške nacionalne banke. Denar uporablja za doseganje vojaških ciljev. Ob tem je zelo spretna pri uporabi množičnih medijev za novačenje borcev in simpatizerjev ter poveličevanje svojih dejanj.

Zakaj jih imajo še vedno za teroriste?

Mednarodno pravo je precej jasno pri tem, kaj so značilnosti gverilskih gibanj. Dejanja IS so večinoma teroristična, prav tako grožnje s povračilnimi terorističnimi ukrepi proti državam, ki sodelujejo v napadih. Zato jih vsekakor lahko imamo za teroristično tvorbo.

Uspehi IS so nekako potisnili v pozabo Al Kaido, ki so jo še pred nekaj leti predstavljali kot najnevarnejšo skrajno organizacijo. Je Al Kaidi pošla sapa in je vzpon IS posledica njenega upada?

Al Kaido je več kot desetletje vojne proti terorizmu gotovo izčrpalo. Prvo in drugo generacijo njenih pripadnikov so zdesetkali. Vendar je IS drugačna od Al Kaide. Predvsem zaradi že prej omenjene zasedbe ozemlja, na katerem zdaj vzpostavlja temelje delovanja države. Kaj takšnega Al Kaidi ni nikoli uspelo. Kjerkoli je delovala, je bila tujek ali gost, od Sudana do Afganistana. Poleg tega je bila Al Kaida finančno bolj omejena, odvisna od prispevkov in drugih nelegalnih sredstev. V nasprotju s tem ima IS neodvisne in stalne vire prihodkov. Poleg tega je IS še bolj skrajna. Kako daleč je šla v radikalizaciji, dokazuje tudi to, da se Al Kaida zaradi njihovih dejanj boji, da bo izgubila primat združevanja muslimanov pri izvajanju džihada proti zahodni civilizaciji in drugim nevernikom. Organizacija, zaradi katere se je začela globalna protiteroristična vojna, se počuti ogroženo!

Zakaj v zadnjih letalskih napadih v arabskem svetu – v Libiji ter zdaj v Iraku in Siriji – z zahodnimi državami sodelujejo tudi nekatere arabske države, kot so Katar, Saudska Arabija, Združeni arabski emirati in Jordanija?

Druge države v regiji se bojijo, da bi se radikalizem IS lahko razširil na njihova ozemlja. S tem je povezan tudi strah njihovih režimov pred izgubo oblasti. Zato nobena država v bližini noče, da bi IS obstala. Sam vzpon IS je posledica tega, da v Siriji in Iraku državna oblast ne deluje. To je bil osnovni pogoj za pohod IS. Moramo pa se zavedati, da terorizma ne bo mogoče izkoreniniti, če ljudje, predvsem mladi, ne bodo videli prihodnosti. Pot v siromaštvo prinaša samo več prostora za širjenje radikalizma in nadaljevanje medsektaškega nasilja v celotni regiji.

Islamska država je sunitska organizacija, v napadih nanjo sodelujejo sunitske države. Kje so tu šiiti, predvsem Iran?

Iran je še vedno izključen iz iskanja rešitev. Jasno je, da Bližnji vzhod ne bo več tak, kot smo ga poznali. Medsektaško nasilje vodi predvsem v vzpostavljanje etnično čistih ozemelj. Vprašanje časa in mehanizmov je, kako bo mednarodni skupnosti nastale razmere, posledice novega razmerja sil, uspelo spraviti v ustrezen okvir mednarodnega prava. Če bo mednarodna skupnost hotela hitreje umiriti dogajanje, bo morala v proces posredovanja in dogovarjanja pritegniti Iran. Tu bi rad omenil zadnjo resolucijo, ki so jo v varnostnem svetu Združenih narodov sprejeli v sredo zvečer. V njej so opredelili procese, s katerimi bi lahko preprečili finančno in drugo pomoč za radikalizacijo regije in prihod novih borcev.

So takšni letalski in raketni napadi, kot potekajo v Siriji in Iraku, legalni ali vsaj legitimni?

Že od začetka vojne proti terorizmu mednarodno pravo ne dohaja več razmer. Formalnopravno je takšno posredovanje nelegalno, saj ga z resolucijo ni neposredno omogočil varnostni svet Združenih narodov. Zagovorniki posredovanja se izgovarjajo, da je na podlagi ustanovne listine Združenih narodov mogoča samoobramba držav in da lahko torej iraška vlada tudi s pomočjo tujih partnerjev brani svojo ureditev. Zanimivo pri tem posredovanju je, da je prišel napad IS zelo prav režimu Bašarja Al Asada v Siriji. Vsa pozornost se je z njega preselila na IS, Asad pa je postal dejavnik v dogovorih in tako ohranja svoj status.

Kako velika grožnja za svetovni mir je v resnici IS?

Je grožnja za stabilnost in varnost v nekaterih državah, če bi v njih našla dovolj somišljenikov, ki bi v njeno podporo izvajali teroristična dejanja. Pred kratkim so tako v Alžiriji obglavili francoskega državljana, ker njegova država sodeluje v napadih na IS. Tveganju zaradi tovrstnega terorizma je zaradi geografske lege seveda najbolj izpostavljena Evropa.

V vrstah IS se domnevno bojuje veliko državljanov zahodnih držav. Koliko jih je in kdo so ti bojevniki svete vojne z zahoda?

Natančnih številk ni. Po nekaterih podatkih je iz Evropske unije v regiji več kot tri tisoč oseb. Velika večina je takih, ki imajo odhod za izpolnjevanje svoje svete verske dolžnosti. Del je konvertitov, torej tistih, ki so prevzeli islamsko vero. Njihove motive lahko iščemo predvsem v razkroju zahodne družbe in iskanju novih vrednot. Pri nekaterih posameznikih pa lahko govorimo tudi o izpolnjevanju osebnih želja, na primer avanturizma, naklonjenosti orožju in nasilju. Kot smo lahko videli, so prav borci iz tujine z izvajanjem grozodejstev v teh primerih zelo medijsko izpostavljeni. Za IS so ta sporočila podpore borcev iz zahodnih držav zelo pomembna in jih s pridom izkoriščajo za medijsko manipulacijo. Pri pridobivanju takšnih ljudi IS zelo spretno uporablja internet in medije.

Je pa kljub takšni spretnosti zelo čudno, da je nekdo, kot je zloglasni Džihad John – obglavljevalec dveh ameriških novinarjev in britanskega humanitarnega delavca –, ki je neopazno živel v Londonu, po prihodu v tako imenovani kalifat pripravljen rezati glave.

Če kdo živi neopazno, ne pomeni, da nima težav. Ne samo na osebnostni ravni, ampak tudi z vključevanjem v družbo. Različni strokovnjaki že dlje časa opozarjajo, da prva generacija migrantov ni bila nikoli problematična, težavni postajajo njihovi potomci, torej druga, tretja generacija. Zdijo se vključeni v družbo, vendar ni nujno tako. Pri iskanju svoje identitete in izražanju nezadovoljstva s stanjem v družbi lahko zelo hitro pristanejo v rokah radikalnih pridigarjev.

Kako borci iz tujine sploh pridejo do enot IS?

Največja težava vseh varnostnih organov v zahodnih državah je, kako odkriti ljudi, ki širijo skrajne ideje in zbirajo podpornike ter jim zagotavljajo prehod na krizna žarišča. Pri prehodih gotovo sodelujejo z organiziranimi kriminalnimi združbami, ki imajo utečene tihotapske poti za trgovino z ljudmi in mamili. Ko varnostni organi kakšno mrežo razbijejo, se hitro pojavi nova. Tako lahko odhod na krizna žarišča še vedno zagotovijo veliko ljudem. Zdaj vidimo, da bi nekatere države kaznovale odhod in sodelovanje v bojih na kriznih žariščih. V Franciji, Veliki Britaniji in drugih državah nameravajo tudi prepovedati potovanja za osebe, ki so jih varnostni organi jasno identificirali, da pomenijo tveganje za odhod na krizno žarišče. Se pravi, da bi tem posameznikom vzeli potne listine.

Večina naj bi jih prišla čez mejo med Turčijo in Sirijo. Zakaj Turčija ni dejavnejša pri varovanju meje?

Po moji oceni je osnovni vzrok, zakaj je Turčija precej pasivna pri aktivnostih proti IS nasploh, kurdsko vprašanje. Vseh dejavnosti proti IS se Turčija boji kot korakov v smeri ustanovitve kurdske države; potem bi se morala vprašanja Kurdov lotiti tudi znotraj svojih meja. Nadzor meje s Sirijo je povezan tudi z zmožnostmi, saj gre za zelo težko dostopno območje. Verjetno pa bi Turčija lahko storila več.

Se borci, tisti, ki pač preživijo, vrnejo v države, iz katerih so prišli?

Tudi z drugih kriznih žarišč so se borci iz tujine po nekaj časa vračali domov.

Verjetno je pomembnejše vprašanje, zakaj se vračajo.

Da. Vprašanje je, ali se vračajo s kakšno nalogo. Če se jih samo pet odstotkov vrne z nalogo izvajanja terorističnih ali kakšnih podpornih dejavnosti v državi, kjer so doma, se lahko pojavijo zelo velike težave.

Tudi v Bosni, kjer živi najsevernejša tradicionalna muslimanska skupnost, najbrž niso imuni proti radikalizaciji?

Ne, to dokazujejo tudi nedavne akcije varnostnih organov in aretacije skrajnežev. Že od konfliktov na ozemlju nekdanje Jugoslavije na to območje – ne samo v Bosno in Hercegovino, ampak tudi v Makedonijo, Sandžak, na Kosovo – prihajajo skrajne ideje. Vsako poslabšanje gospodarskih razmer, kakršno se dogaja zadnja leta, daje radikalizmu dodaten polet. Seveda pa se ne smemo slepiti, da so drugi deli Evrope imuni proti tem težavam, saj so skrajni pridigarji zelo dejavni tudi v drugih državah.

Koliko borcev z Balkana se bojuje v vrstah IS?

Težko je govoriti o številkah. Gotovo jih je kar nekaj. Balkanske države so problematične že zaradi slabega delovanja nacionalnovarnostnih organov, ki zaradi pomanjkanja finančnih in drugih virov teže izvajajo svoje naloge. Zato je lahko nadzor nad sumljivimi osebami in nezakonitimi prehodi čez meje pomanjkljiv.

Kaj pa Slovenija? Ali so tu skrajni muslimani?

Obstajajo nekatere skupine, ki so za svoje vzele zelo radikalne vahabistične ideje. Delujejo v Ljubljani in na Jesenicah. Po uradnih podatkih sta šli v Sirijo dve osebi. Pri hišnih preiskavah so pri eni od njiju našli tudi orožje. To dokazuje, da se je treba osebam, ki se vračajo s konfliktnih območij, resno posvetiti. Sicer pa sem prepričan, da je takih odhodov več. Slovenija je kot članica schengenskega območja verjetno tudi tranzitna država.

Kdo v Sloveniji spremlja tovrstne dejavnosti?

Prva je policija, pa tudi varnostno-obveščevalni službi (civilna Sova in vojaška obveščevalno-varnostna služba). Te morajo skrbeti tudi za mednarodno izmenjavo podatkov, saj se skrajneži danes gibljejo med državami in njihove dejavnosti ne poznajo meja. Izmenjava podatkov je ena ključnih zadev, s katerimi se poveča učinkovitost delovanja varnostnih organov. Moramo pa se zavedati, da živimo v demokratični družbi in da je velika dilema, kako povečati nadzor nad nekaterimi ljudmi, ki (še) niso storili nič nezakonitega, ne da bi posegali v njihove ustavno in zakonsko zajamčene človekove pravice.

Slovenija je spet nekako napol v koaliciji voljnih. Ali obstaja realna možnost, da bi jo zato pripadniki IS, njihovi simpatizerji ali pripadniki katere druge teroristične organizacije vzeli na muho?

Vsako pojavljanje na spisku sodelujočih prinese neko tveganje. Predstavniki IS so jasno zagrozili, da bodo proti vsem, ki sodelujejo v napadih nanje, ustrezno ukrepali. Slovenija se iz takšnih dejavnosti ne more izključiti in odgovornosti preložiti na druga ramena. Smo del mednarodne skupnosti in naša naloga je, da z vsemi ukrepi sodelujemo pri omejevanju radikalizacije, financiranja terorizma in odhodov borcev na krizna žarišča. Naša država se je zavezala varovanju človekovih pravic in kršitve teh, ki jih izvaja IS, so gotovo v nasprotju z našimi temeljnimi vrednotami. Po mojem je problematično samo to, kako smo prišli na spisek sodelujočih v vojni proti IS. O tem, na katerem spisku bomo, bi morala odločiti slovenska oblast.