Deska, ki pomeni življenje

Ni dneva, da ni na deski. In tako je že, odkar je kot 12-letni fantič prvič stopil nanjo. Zdaj že osem let dirja s svojim skejtom po največ­jih svetovnih pokalnih tekmah, a njegov čas šele prihaja. Kar je za večino mladih zabavna športna dejavnost, je za Timoteja Lampeta Ignjića poklic, ki ga bo verjetno vodil tudi na prihodnje olimpijske igre.

Kar je nastalo kot zabava kalifornijskih surferjev nekje v 50. letih prejšnjega stoletja, je zdaj množična dejavnost, s katero se po vsem svetu ukvarja več kot 15 milijonov aktivnih skejterjev. Približno osem milijonov jih prihaja iz Brazilije, kjer je skejtanje drugi najbolj priljubljen šport, takoj za nogometom. V ZDA se z z njim resneje ukvarja kakšne štiri milijone mladih.

Med približno tisočerico Slovencev, ki jim je skejt najboljši prijatelj, je mladi Ljubljančan edini, ki se je na deski s koleščki zapeljal v profesionalne vode. Od leta 2009 je nanizal vrsto lovorik v tej sicer mladi športni panogi, ki pa je bila lani že sprejeta v družino olimpijskih športov. Leta 2020 bodo entuziasti z vsega sveta prvič pognali svoje deske po olimpijskih poligonih v Tokiu. Med njimi bo zelo verjetno tudi zdaj 25-letni Timotej Lampe Ignjić, ki se je pravkar vrnil z zadnje tekme svetovnega pokala na Kitajskem, po kateri je letošnjo sezono končal kot peti na svetu.

Kakšen dan bo zdaj počival, nato gresta z dekletom na zasluženi dopust nekam na vzhod, je povedal po vrnitvi iz Kitajske mladi Ljubljančan, s katerim smo se dogovorili za pogovor v največjem ljubljanskem skejtparku. Nova tekmovalna sezona se začenja šele spomladi, a to ne pomeni, da bo skejt do začetka prihodnje sezone odložil kar v kot. Vsak dan stoji oziroma bolje skače na deski vsaj dve do kar štiri ure, poleg tega to preprosto napravo še vedno – občasno – uporablja kot prevozno sredstvo. Sicer ima avto – že od leta 2006 ga pri njegovi dejavnosti podpirajo sponzorji –, a vožnja z desko za 25-letnega Ljubljančana ostaja tudi prostočasna aktivnost.

Trnova pot do uspeha

Prav nič počasnejši nisi kot s kolesom, pravi; seveda, dodajmo, odvisno od tega, kdo vozi skejt in kdo kolo. Deščica, zlepljena iz več plasti trdnega javorjevega lesa, s štirimi kolesci je lahko pod nogami izkušenega skejterja resnično hitra kot blisk. Po ravnem jo potiska naprej, odrivajoč se z eno nogo od tal, ali pa jo z nihanjem telesa »pumpa«, kakor pravijo v žargonu, iz ovinka v ovinek. Po klancu navzdol pa postane pravi dirkalnik, ki drvi z več kot 100 kilometri na uro. Hitrostni rekord, 143 kilometrov na uro, so lani namerili Američanu Kylu Westernu, ki se je v posebnem kombinezonu stoje spustil po asfaltni cesti.

Timotej raje skače, kot poganja skejt. Že od malega je najbolj užival, se spominja, če je lahko od kod skočil. Njegova oprema so kratke hlače in čelada ter brezmejna predanost deski, ki ga spremlja, odkar mu je oče po uspešno končanem šolskem letu kupil prvo. Od takrat ni bilo dneva, da ne bi stal na njej, čeprav so starši sprva menili, da ga bo kmalu premamilo kaj novega. Od mladih nog se je namreč rad ukvarjal s telesnimi dejavnostmi. Obiskoval je treninge nogometa, košarke, tenisa; pozimi je smučal in deskal na snegu. Ko je skočil na skejt, se je ta iz igre nenadoma spremenil v šport, ki je začrtal njegovo življenjsko pot. Oče je prepoznal njegovo nagnjenost do deske s koleščki, na kateri je že kmalu tudi zmagoval na pionirskih tekmovanjih in izjemno užival. Začel ga je voziti na vsa pomembnejša evropska tekmovanja. »Bila je trnova pot do tega uspeha, a zdaj se je mogoče s tem preživljati,« pravi Timotej, ki je bil v zadnjem mesecu dni kar 13 dni na poti po vsej Evropi in Kanadi ter nazadnje še na Kitajskem.

Do Cankarja do skejtparkov

Ko je Timotej stopil na skejt, je bil ta že sestavni del urbanega življenja z urejenimi skejterskimi poligoni, v katerih je bilo mogoče v miru študirati nove atraktivne poteze, ki iz deske s koleščki napravijo magični leteči predmet. Generacija pred njim je skejt prinesla na slovensko urbano sceno v poznih 80. letih kot nekakšen generacijski upor institucionaliziranim športnim dejavnostim. Takratni mulci so prve skejte, ki so jih še tihotapili čez mejo, poganjali po soseščini prek cvetličnih korit, stopnic in ograj, klančin za invalide, čez obcestne robnike, skozi podhode in čez klopce. Bili so prva generacija, ki je iz urbanega okolja napravila svoj naravni habitat. Gradili so svoje lesene klančine, s katerih so lahko jemali zalet. Vsaka urbana priprava je postala dobrodošel poligon subkulture zviranja na leseni deski. Idealno zbirališče je postala široka ploščad pred Cankarjevim domom v Ljubljani.

Še danes je na Trgu republike mogoče videti skejterje, čeprav se je večina nove generacije že odrekla svobodi anarhičnega preskakovanja uličnih ovir in se preselila v urejene parke, kjer lepo v vrsti čakajo drug za drugim na svojih 10 sekund vožnje po namenskih lesenih klančninah. Na spletu je mogoče najti v Sloveniji slaba dva ducata skejt parkov; Ljubljana je edina, ki ima kar tri, najbolje urejen pa je novogoriški. Izmenično jih poleg skejterjev uporabljajo tudi drugi ljubitelji divje ježe na koleščkih, skejtom sorodnih športov: z rolerji, skiroji in kolesi BMX.

Kljub tej »institucionalizaciji« med športne dejavnosti, skejtanje še vedno daje človeku nekakšen občutek svobode, pravi Timotej, ko odpira cvileča vrata nekdanje skladiščne hale, v kateri so uredili edini pokriti skejtpark v Sloveniji. Najboljši slovenski skejter danes večino svojega časa prebije v šišenskem Urban Roofu, namenjenem rekreativni in športni dejavnosti. Trenira ob urah, ko na urniku ni tovrstnih vadb, in steza, ki so jo pravkar posesali, da kolesca ne bi zdrsevala na prahu, je pripravljena samo zanj. Preobuje si čevlje, ker so tisti, s katerimi hodi, morda blatni, kar za občutljivo desko ni dobro. Vrhnja stran, na kateri se stoji, je namreč prevlečena s plastjo finega brusnega papirja, ki pomaga deskarju, da se njegovi podplati bolje oprimejo.

Deska profesionalca je, čeprav na videz enaka vsem drugim, v finesah nekoliko boljša; in zato dražja. Ceneno je mogoče kupiti že od 20 evrov naprej, boljše pa stanejo od 100 do 150 evrov, a tudi takšne se pod podplati profesionalnega skejterja hitro izrabijo. Naš edini profesionalec mora v obdobju intenzivnih treningov zamenjati eno ali celo dve – na teden. Redkeje, na srečo le enkrat ali dvakrat na leto, mora menjati kolesca. Takrat mora poleg njih zamenjati tudi podvozje, zaradi česar začne deska zavijati nekoliko drugače in deskar potrebuje vsaj teden dni, da se navadi novih lastnosti.

Ekstremni šport

Laikom je deskanje videti kot zabavna igra, toda že najbolj nedolžen poskus, da stopite na desko, hitro prepriča, da gre za precej zapleteno usklajevanje telesne propriocepcije z desko, ki noče ostati na mestu. Ko poskusite nanjo stopiti oziroma prenesti težo, se nemudoma spodmakne in brez pomočnika, da jo fiksira, je zelo težko stopiti na to muhasto vozilce. Navdušenec nato potrebuje leta in leta, da uskladi svoje telo z zahtevami deske in ga nauči elementov, ob katerih gledalcem zastaja dih. Zaradi tega so festivali tovrstnih tekmovanj, ki jih ponavadi uvrščajo med ekstremne športe, tako privlačni za gledalce. V Franciji ali na Kitajskem jih obišče tudi do 30 tisoč ljudi.

Timotejeva specialnost je disciplina street park; skejterji tekmujejo še v treh drugih, a ta že z imenom nakazuje, da gre za simulacijo naravnega okolja. Na stezi, za katero ima tekmovalec dobro minuto časa, da jo prevozi, so razpostavljeni objekti, ki spominjajo na ulične elemente. Naloga deskarja je, da v tem času »obdela« čim več teh elementov in na njih pokaže čim več trikov.

Pri enem od osnovnih trikov, ki se imenuje flip, skejter skoči v zrak, pri tem zarotira desko za 360 stopinj in pristane na njeni vrhnji strani. Takšen element je mogoče napraviti, ko je spredaj običajna, leva noga ali pa z desno nogo spredaj, lahko se izvede pred skokom na ograjo ali stopnico ali po njem, lahko je vključen v druge trike in podobno, razlaga profesionalec, medtem ko v lesena tla poligona vijači železno ograjo, na kateri bo vadil.

Na tekmovanju skejter napravi kakšna dva ducata takšnih trikov zaporedoma, kar je zelo naporno. Skejtanje je namreč tako eksploziven kot vztrajnosten šport, zato potrebuje tekmovalec ogromno moči in hkrati kondicije. V uri intenzivnega treninga porabi tudi do 2500 kalorij, pove mladi Ljubljančan, ki poleg vsakodnevnega deskanja vsaj trikrat na teden odteče po Rožniku do 10 kilometrov, trening pa dopolnjuje še z gimnastično vadbo. Za povrhu je skejtanje tudi mentalno zelo zahtevna dejavnost; skejter potrebuje pri nenehnem skakanju, obračanju ali vrtenju veliko stopnjo koncentracije in zaupanja vase.

Ker so skoki – in to na deski, ki se nenehno spodmika – osnova tega športa, so med tekmovalci pogoste poškodbe gležnjev in kolen; tudi zato so starejši od 35 let med njimi zelo redki. Timotej Lampe Ignjić ima pred seboj, če mu bodo kot doslej prihranjene težave s poškodbami, še vsaj deset let aktivnega kreiranja svetovnega skejterskega vrha.