Dilema: Naj tvegam in ga vzamem pod streho ali ga naj zavrnem

Odraščala sem v prijetni, složni in ljubeči družini. Tri sestre smo pozneje, kakšna ironija, našle povsem neprimerne partnerje. Moj je bil alkoholik, babjek in delomrznež. Pa toliko je obetal, ko sva se spoznala! Je bila kriva njegova mama, ki je edinca pretirano razvajala?

Po enajstih letih, ko je brez moje vednosti prodal naše stanovanje nekemu znancu, in to za komaj kaj denarja, sva se ločila. Njegova mama mi vse do danes ni odpustila. Razum­ljivo, saj ga je spet dobila na grbo. Smolo pri izbiri partnerja je imela tudi hči. Navezala se je na skopuha.

Prišlo je tako daleč, da ji moram pomagati pri nakupu osnovnih življenjskih potrebščin za vnukinjo, ker se zdi zetu škoda denarja. Lani sem po dolgih letih samskosti spoznala kar prijetnega moškega, če seveda odpišem dve njegovi napaki, ki mi delata sive lase. Prva je, da nenehno govori o pokojni ženi.

Druga pa, da mi, če sva v družbi, zelo rad očita. Imam visoko izobrazbo, on le srednjo in to ga zelo boli. Kadar le more, mi pred občinstvom pove, kako nesposobni smo visoko izobraženi. To mi ni všeč, a na moje proteste odgovarja, da sem preveč občutljiva. Njegov sin se namerava v kratkem poročiti, rad bi mu odstopil stanovanje, sam pa se preselil k meni. Naj tvegam? Ema





Draga Ema, res ste se znašli na prelomnici, ki vam je ne zavidam. To, da ste odraščali v malodane idealni družini, pa kljub temu naredili toliko napak, ne le pri moških, nekako ne gre skupaj. Življenje ob bivšem možu je bilo ena sama pokora. Živel je prek meja svojih zmožnosti in brez slabe vesti je prodal tudi stanovanje, da ste čez noč ostali na cesti. Še dobro, da se je izkazala solidarnost sosedov, ko so vam ponudili streho nad glavo.

A pod enim samim pogojem: da se vselite brez moža. Hočeš nočeš, bili ste prisiljeni k ukrepanju! Še zmeraj ste ga ljubili, zato vas je bolelo, ko ste slišali, da si je hitro našel drugo. Če priznate ali ne – imeli ste pravo srečo, da se je vaša usoda tako razpletla! Kdo ve, v kakšni mizeriji bi se znašli, če se ga ne bi znebili!

Bivši je bil tudi zelo nenavaden oče. S sladkimi besedami je vrsto let držal v šahu eno od hčera. Celo kradla je zanj, pa ne le doma, tudi po trgovinah, ker jo je k temu napeljeval. Ko so jo pri tatvini ujeli, je krivdo zvalila na vas. Na srečo se je deklica odprla šolski psihologinji in ji zaupala, s kakšnimi besedami jo je oče pregovoril, da je postala tatica.

Po uspešni terapiji, ki ji je pomagala, da je odrasla v prijetno dekle, se je, v želji, da se na daleč izogne moškim, kakršen je oče, navezala na človeka, ki je bil njegovo nasprotje. Kljub zajetnemu bančnemu računu je (bil) velik skopuh. Brez vas, ki ste pogosto poskrbeli celo za golo preživetje, bi hčerki in vnukinji trda predla. Če je vse res, se Molierov Skopuh skrije pred vašim zetom!

A v življenju je tako, da človek ne živi samo od kruha. Srečali ste gospoda, ki je sprva veliko obetal. Sprejeli sta ga tudi hčerki, zdelo se vam je, da ste končno začeli živeti svoje sanje. Razbremenil vas je tudi finančno, saj je sam predlagal, da si delita stroške. Poleg tega je odličen kuhar. Kar nekaj mesecev sta se imela zelo lepo. Bili ste presrečni. Prvi šok ste doživeli na jadranju, kamor vas je povabila nekdanja sodelavka.

Pod palubo se je nekaj odlomilo, vaš gospod je težavo nemudoma rešil v zadovoljstvo vseh. Bili ste ponosni nanj, a le do trenutka, ko mu je ušlo, da bi bili šolani lahko malo bolj praktični in za fizična dela malo manj zabiti. Mislili ste, da se boste udrli v tla. Pozneje, ko sta bila sama, vas je potolažil, da ne smete biti tako občutljivi, češ da se je samo šalil. Odpustili ste mu. Zgodba se je čez kakšen teden ponovila, a tudi to bi požrli, saj ste za praktične stvari res precej nerodni in ste za večino del vedno potrebovali obrtnika, če se ne bi norčevanje vedno bolj stopnjevalo.

Približno ob tem času vas je začel moriti z zgodbami o pokojni ženi. Ko sta se spoznala, vam je o njej natresel le nekaj splošnih podatkov: da je bila pridna, zvesta, poštena, delovna, da sta se imela rada, da jo pogreša in podobno. Nenadoma ste o njej poslušali vsak dan. Izvedeli ste, da je obvladala vsa fizična hišna dela, da ga je naučila kuhanja (prej ste mislili, da ga je mama), da je lepo vzgojila sinova, češ vi pa svojih hčera ne. Edino, pri čemer ste bili v prednosti, je bilo ljubljenje. Na tem področju se pokojna žena ni izkazala.

Ko vam je bilo najbolj hudo, ste se tolažili, da bo že kako, a ker pridig o njeni popolnosti ni bilo konec, je začela plahneti tudi vaša ljubezen. Potem se je gospod čez noč spremenil. Kot otrok ste se razveselili, saj ste bili prepričani, da so mu vaše solze prišle do živega. Kako ste se zmotili! Peljal vas je na večerjo in vam predlagal, da se k vam preseli za stalno, ker želi prepustiti stanovanje sinu.

Ponudba vas je razočarala in globoko ranila. Po vseh ponižanjih niste bili več pripravljeni na takšno možnost. Ko nas enkrat piči kača, se bojimo tudi zvite vrvi! V stiski ste sedli za mizo, mi napisali pismo, hkrati pa ste prosili za nasvet prijateljice, s katerimi se družite od otroštva in vas dobro poznajo. Odločitev ne bo lahka. Na eni strani tehtnice je njegova širokosrčnost, obljuba, da ob njem ne boste nikoli osamljeni, na drugi strani pa nemogoče pripombe na račun izobražencev, da o ponavljajočih se štorijah o pokojni ženi ne govorim.

Ker nisem v vaših čevljih, lahko vajino razmerje ocenjujem le od daleč in neobremenjeno. Moj nasvet je preprost: ne dovolite, da se preseli k vam! Ohranite stike na tak­šni ravni, kot jih imata zdaj. S tem boste kolikor toliko poskrbeli za svoj notranji mir in svobodo, ki je ob takem človeku zlata vredna. Lahko pa zaživita skupaj. Potem bo le vprašanje časa, kdaj vas bo s svojim maltretiranjem spravil na rob obupa. Ko bo imel v rokah korenček in palico, bo lahko počel, kar ga bo volja.