Dišeča sanjska služba z dobro energijo

Mateja Jerovšek je pridobila naziv sladoledne mojstrice in odvetniško pisarno zamenjala za sladolednico.

Objavljeno
11. julij 2016 17.01
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Ko je svoje delo odvetnice in za mnoge sanjsko službo pravne svetovalke v enem večjih slovenskih podjetij zamenjala za delo v majhni delavnici in trgovinici sladoleda, njeni domači sprva niso bili ravno navdušeni. Toda Mateja Jerovšek je verjela v svojo idejo in leta 2010 na znameniti bolonjski šoli Carpigiani Gelato University pridobila naziv maestra gelatiere, sladoledna mojstrica.

V sladolednici na ljubljanskem Dvornem trgu 1 se dogaja vse. »Na teh skromnih triintridesetih kvad­ratnih metrih si izmišljujem in pripravljam recepte. Tukaj tudi režemo sadje, pasteriziramo mleko, topimo čokolado in ustvarjamo sladoled, ki ga z veseljem kar naravnost iz sladolednega stroja 'še vročega' ponudimo strankam,« mi z veseljem pove, ko se srečava v Gelaterii Romantika. »Septembra bo sladolednica dopolnila dve leti. V gelaterio mi ni nikoli težko priti. V delu namreč resnično uživam. Človek si ne bi mogel želeti lepšega! Vse je po higienskih standardih, toda tu pri nas ni klasične kuhinje. Ni vroče in ne smrdi. Pri nas vedno vse diši po čokoladi, sadju, dišavnicah in začimbah,« mi pove Mateja, medtem ko pripravlja legendarni sladoledni stroj, ki ima v delavnici poseben prostor, da bo vanj vlila mešanico za jagodni sorbet.

»Takole za steklom lahko ljudje, ki k nam pridejo po sladoled, opazujejo postopek izdelave te imenitne slaščice, ki je vedno sveže priprav­ljena,« pove in razloži, da se gelato razlikuje od običajnega sladoleda, kot ga poznamo pri nas in ki je ameriški »ice cream«. »Gelato je bolj gost, kremast in kompakten. Vsebuje manj sladkorja, v njem je manj vpihnjenega zraka in le kak­šnih deset odstotkov maščobe, ki je iz sveže sladke smetane.« Vsak dan je v Romantiki na voljo med petnajst in dvajset ročno izdelanih vrst kremastega gelata in osvežilnih sorbetov, ki so ustvarjeni po tradicionalnih recepturah italijanskih mojstrov. »Poleg klasičnih sladoledov – čokolade in vanilje –, ki so obvezen del naše ponudbe, si zelo rada izmišljujem nove kombinacije okusov in se z njimi poigravam. Na voljo so denimo ananas z baziliko, jabolko z ingverjem, čokolada s čilijem, pa višnje in cimetov sladoled,« nekaj vrst na hitro in s strastjo našteje gostobesedna sogovornica, ki pravi, da so bili najdrznejši okusi, ki jih je ustvarila, 72-odstotna čokolada z ocvirki in lešniki s šparglji.


Sladoledna mojstrica je pri ustvarjanju okusov drzna. Ena izmed njenih kreacij je čokoladni sladoled z ocvirki. Foto: Mankica Kranjec

Vedno je na meniju tudi gelato s potico. »Včasih ga pripravimo iz makove, včasih iz orehove potice. Ker pa pehtran zelo lepo raste, je trenutno na meniju sladoled iz pehtranove potice,« razloži. V recepte rada vpeljuje lokalne slovenske specialitete: »Sadne sorbete rada obogatim z zelišči in zelen­javo. V kombiniranju okusov se poigram z rožmarinom, žajbljem, meto, rukolo, kumarami, rdečo peso, včasih tudi poprom, čilijem in tabaskom ... Sladoled s prekmurskim bučnim oljem in bučnicami ni v Romantiki nobena posebnost več, niti sorbet iz butičnega slovenskega piva. Je pa te dni posebnost sivkin gelato, saj je sivka končno dočakala svojo prvo žetev.« Mateja zagotavlja, da v svojih sladkih mojstrovinah vedno uporablja le najboljše sestavine: »Sladoledi, ki jih ustvarjamo, ne vsebujejo dodanih arom, barvil, niti naravnih ne. Kakor ne nobenih konzervansov in sadnih, mlečnih ali drugih predpripravljenih osnov. Vse sestavine skrbno izbiram in podpiram predvsem lokalne pridelovalce. Sezonsko sveže sadje, zelišča in zelenjavo kupujemo na domačijah od Istre do Prekmurja, medtem ko divjeraslo jagodičevje, zlasti gozd­ne borovnice in robide, naberemo kar sami.«

Ven iz odvetniške pisarne

Slovenci imamo radi sladoled. »Veliko ponudbe imamo v Ljubljani. In to je dobro. Ljudje začenjajo prepoznavati kakovostne proizvajalce, so zahtevnejši in iti na sladoled vse bolj postaja stvar navade,« je prepričana Mateja Jerovšek, ki je enajst let delala kot pravnica oziroma odvetnica, nato pa to kariero zamenjala za popolnoma drugačno. Doma sprva niso bili navdušeni, drugače pa je bilo z nečakoma. V sladolednico jo prideta obiskat vsaj dvakrat na teden. »Po njunem imam sanjski poklic!« se nasmehne. »Nisem vedela, kaj je tisto, kar si želim v življenju početi, čutila pa sem, da si želim opravljati delo, ki bo povezano z dinamiko in ustvarjanjem. Želela sem si službo, polno dobre energije in v kateri bi predvsem uživala,« na kratko opiše začetek svoje sladoledne zgodbe. »Spomnim se, da mi je sestra nekoč malce za šalo omenila, da je videla novinarski prispevek na BBC, v katerem so povedali, da je odpreti sladolednico dobra poslovna ideja. Resda sem vedno rada kuhala in oboževala italijanski sladoled, toda o sladolednici nisem razmišljala in na idejo kmalu pozabila.«

Pa se je zgodilo, da je bila zaradi športne nesreče pol leta poškodovana. »Med okrevanjem sem na spletu našla sladoledno šolo v Bologni in se nanjo še isto leto vpisala,« pripoveduje Jerovškova. Na mednarodnem sladolednem tečaju je spoznala ljudi z vsega sveta. »Tam smo bili Evropejci, Avstralci, Američani, pa Japonci, Kitajci, Kanadčani in Južnoameričani ... Ob koncu tega izobraževanja sem vedela, da želim odpreti sladoled­nico. Na začetku me je bilo strah, a hkrati sem verjela, da mi bo uspelo, saj je bila moja strast zelo močna,« še razloži mojstrica. Njena potovanja na različne konce sveta so seveda vedno povezana z obiski tujih gelaterij: »Večkrat se mi zgodi, da me prijatelji pobarajo za nasvet, kam na sladoled, mesta namreč rada spoznavam tako, da poiščem gelaterije, okušam lokalne sladolede, se tako vedno tudi kaj novega naučim ali dobim kakšno zanimivo idejo.«