Dišeči raj in poslovna priložnost, tudi za Slovence

Ko se je Ljiljana Petrović, slovita menedžerka Tošeta Proeskega, tragično preminulega makedonskega pevca, pred desetimi leti odločila vrniti v očetovo rojstno vas Tamnjanico na jugu Srbije, je bil vse naokoli krš. Na videz nerodovitna pobočja je v naslednjih letih iztrgala naravi in jih spremenila v donosno plantažo zdravilnih zelišč.
Fotografija: Pobočja ob vznožju Suhe planine so te dni obarvana nežno rumeno. Smilj, rastlino nesmrtnosti, gojijo na sto hektarih in iz njega pridelujejo eterično olje. Foto: Milena Zupanič
Odpri galerijo
Pobočja ob vznožju Suhe planine so te dni obarvana nežno rumeno. Smilj, rastlino nesmrtnosti, gojijo na sto hektarih in iz njega pridelujejo eterično olje. Foto: Milena Zupanič

Ko se je Ljiljana Petrović, slovita menedžerka Tošeta Proeskega, tragično preminulega makedonskega pevca, pred desetimi leti odločila vrniti v očetovo rojstno vas Tamnjanico na jugu Srbije, je bil vse naokoli krš. Na videz nerodovitna pobočja je v naslednjih letih iztrgala naravi in jih spremenila v donosno plantažo zdravilnih zelišč. Na 215 hektarih bo letos skupaj z zadružniki pridelala blizu 800 litrov eteričnih olj in vse bodo izvozili. Ko smo bili tam, so želi kamilice, naslednji dan smilj, rastlino nesmrtnosti. Dišalo je po »božji mani«.

Pravo razkošje je hoditi med cvetočimi zelišči, ki se razprostirajo, do koder ti sega pogled, in dišijo. Najbolj vrtnice, a te so v času našega obiska plantaže že odcvetele. Menda se daleč najlepši vonj širi ob spravilu melise, seveda tudi sivke in – kakor smo se prepričali – kamilic. Največ – kar 100 hektarov – je zasajenih s smil­jem. Pobočja ob vznožju Suhe planine, kjer leži posestvo, je te dni cvetoči smilj obarval nežno rumeno.
 

Večno življenje na pobočju Suhe planine


Za laški smilj, znan tudi kot immortelle, nesmrtnica, velja, da prinaša večno življenje. To seveda le pogojno, a se mi je kljub temu zdelo, da so vsi, ki sem jih na plantaži srečala, nenavadno mladostni. Morda zaradi 530 metrov nadmorske višine ali prelepih pogledov na blaga pobočja okoliških hribov, čez katere se vidi vse do bližnje meje med Srbijo in Bolgarijo. Kakorkoli že, znanstveno dokazano je, da smilj kožo obnavlja in pospešuje celjenje, zato ga v medicini uporabljajo pri vseh vrstah poškodb kože, kožnih alergijah, luskavici, dermatitisu, nepogrešljiv je pri opeklinah, pomagal pa naj bi tudi pri astmi, težavah z jetri, glavobolu, odpravljal migreno, krče, bolečine v mišicah in koži vračal mladostno svežino, zaradi česar je koristen v kozmetiki. Hoditi po neskončnih hektarih, obraslih s smiljem, je svojevrsten užitek. Liljana Petrović je dejansko tukaj, v revnem okolju južne Srbije, napravila raj na zemlji. A ne samo raj, gre tudi za dober posel. Od kod ideja?

Ljiljana Petrović, solastnica in idejna vodja poslovanja plantaže zelišč, ki je naravi iztrgala 215 hektarov zaraslih zemljišč in jih spremenila v rodovitno posestvo. »Nič nočem zaslužiti na račun drugega,« pravi. Foto: Milena Zupanič
Ljiljana Petrović, solastnica in idejna vodja poslovanja plantaže zelišč, ki je naravi iztrgala 215 hektarov zaraslih zemljišč in jih spremenila v rodovitno posestvo. »Nič nočem zaslužiti na račun drugega,« pravi. Foto: Milena Zupanič


»Po osebni tragediji sem prišla na očetnjavo, vikend na zemlji mojega deda v Tamnjanici. Vse je bilo divje, poraslo z grmovjem. Razmišljala sem, kaj bi lahko tukaj uspevalo. Iskala sem nekaj preprostega, zato se nisem odločila za vinograd. Zdel se mi je vse preveč zahteven. Odločila sem se za zelišča. Začela sem kupovati zemljo od sosedov,« pripoveduje Ljiljana.

Tamnjanica je majhna vas, v kateri živi komaj kakšnih sto (po večini starejših) ljudi. Ime je dobila po veliki turški bitki okoli leta 1440, v kateri je vas zgorela, ostal pa je duh po tamjanu, lepo dišeči beli smoli, ki jo tukaj prižigajo ob cerkvenem obredu za priprošnje. Gremo v Tamnjan, so vedno rekli vaščani, in tako se je za novo naselje prijelo ime, ki je ostalo vse do danes, pripoveduje sogovornica. Prav na območju nekdanje požgane vasi se zdaj razprostirajo zeliščna polja in – spet – diši. Če je lepota povezana s poslom, toliko bolje.
 

Zemljo kupila od 700 kmetov


»Od vsega začetka sem vedela, kaj hočem. Od kakšnih 700 ljudi sem kupila zemljo, majhne kose, ki sem jih počasi združevala. Tako sem pridobila prvih 30 hektarov in jih zasadila z zelišči. Že kmalu sem videla, da brez lastne destilarne ne bo nič, saj je treba rastline čim prej predelati in iz njih pridobiti eterično olje. Prvih šest ali sedem let sem bila sama. Da bi bila destilarna bolje izkoriščena, sem začela iskati kooperante,« pripoveduje. Zdaj obdeluje 215 hektarov skupaj s 30 kooperanti, med njimi je pet večjih. Tukaj je vse leto zaposlenih deset ljudi, še stotim daje zaslužek sezonsko delo. Model sodelovanja in poslovanja s kooperanti, ki ga je Ljiljana uvedla, je edinstven.

Gorazd Čuk, solastnik plantaže in podjetnik v svoji delovni sobi v Tamnjanici: »Prihaja čas zadrug, čas povezovanja ljudi. Samo tako lahko zmanjšamo stroške. S sodelovanjem smo močnejši in uspešnejši.« Foto: Milena Zupanič
Gorazd Čuk, solastnik plantaže in podjetnik v svoji delovni sobi v Tamnjanici: »Prihaja čas zadrug, čas povezovanja ljudi. Samo tako lahko zmanjšamo stroške. S sodelovanjem smo močnejši in uspešnejši.« Foto: Milena Zupanič


»Vsak je lastnik svojega kosa zemljišča in zasajenih rastlin. V času spravila zelišč in destilacije mora biti lastnik zraven, da se prepriča o količini pridelanega olja. Kot organizatorka posla ne odkupujem od njih ne rastlin ne olja. Ne ukvarjam se s preprodajo olja, da bi na njihov račun karkoli zaslužila. Tudi za destiliranje mi ne plačajo v denarju, saj bi to lahko bilo nepravično. Cena bi bila lahko previsoka, če olje pozneje ne bi šlo dobro v prodajo. Destiliranje mi 'plačajo' s 15 odstotki pridelanega olja. S svojim oljem pa na trgu gospodari vsak sam. Veliko mi je do tega, da smo v enakem položaju, enaki,« pove sogovornica, ki opravi levji delež menedžerskih poslov in poskrbi tudi za skupno odprodajo olja na tuje trge. V Srbiji industrije, ki bi potrebovala eterična olja, ni.

Zmogljivost destilarne je do 500 hektarov zelišč, torej bi lahko bilo posestvo še več kot dvakrat tolikšno. Sprejema nove kooperante? Seveda, se nasmeji Ljiljana. Veliko jih povprašuje, le malokdo se odloči. Zemljo je treba namreč odkupiti od ljudi, kar je dolgotrajen postopek, nato jo s stroji iztrgati naravi, jo kultivirati in, končno, tudi delati. Največ malih kooperantov je dejansko tistih, ki so na posestvu zaposleni in so sčasoma kupili nekaj zemlje. Eden takih, ki vidi v pridelavi zelišč in pridobivanju eteričnih olj poslovno priložnost in lepo prihodnost, je Gorazd Čuk iz Ljubljane.

Sezonski delavci se ob žetvi kamilice ne pritožujejo – diši kot v pravljici, ves dan so na zraku in zaslužijo 1,5 evra na uro. Kljub temu raje obirajo lističe vrtnic in vrtnice obrezujejo, povedo. Foto: Milena Zupanič
Sezonski delavci se ob žetvi kamilice ne pritožujejo – diši kot v pravljici, ves dan so na zraku in zaslužijo 1,5 evra na uro. Kljub temu raje obirajo lističe vrtnic in vrtnice obrezujejo, povedo. Foto: Milena Zupanič

 

Slovenski podjetnik, ki ustvarja nov svet v Srbiji


Gorazd Čuk je izkušen slovenski podjetnik - v poslovnem svetu je najbolj znan kot nekdanji tesni svetovalec Igorja Bavčarja - ki je s pomočjo Ljiljane kupil 54 hektarov zemlje ali kar 1200 parcel. »Nihče drug kot Ljiljana ne bi mogel pridobiti toliko zemljišč. Entuziastka je, tu ni nobene matematike. Imeti zemljo v tako velikem kosu je redkost. V smislu obdelovanja pa ni veliko. Zasadil sem že 34 hektarov, 20 jih še čaka. Imam vrtnice, kamilico, sivko, meto, šipek, borovnice,« je povedal, ko smo ga obiskali. Z zanosom in navdušenjem pripoveduje o svojem novem poslu. Tukaj, ob stiku Stare in Suhe planine, se vetrovi z Egejskega morja zavrtijo in – čeprav v hribih – ustvarijo odlične razmere za rast. Na okoliških pobočjih v naravi raste 133 rastlin, ki ne uspevajo nikjer drugje. Posajeno zelišče pa potrebuje nekaj let, da polno obrodi. Kar se je dobro prodajalo lani, ni nujno, da se bo tudi drugo leto. Sogovornik se zanima za trende v farmacevtski in kozmetični industriji, obiskuje specializirane sejme, načrtuje. Že dlje časa se je oziral, s katero kmetijsko panogo bi se v Srbiji ukvarjal. V zeliščni plantaži vidi vse polno poslovnih priložnosti.

»Posestvo daje možnosti za čebele, gojenje ovac, turizem, prodajo domačih pridelkov in izdelkov,« našteva. Vse, česar se dotakne, je donosno, pomislim, ko ga poslušam. Toda – vedno obstaja neki toda – srečal se je z veliko omejitvijo: v Srbiji primanjkuje delovne sile. Ugotavlja, da tukajšnji prebivalci niso navdušeni za delo na zemlji. Ali izhaja to iz zgodovine, ko so bili Srbi predvsem vojščaki raznih vojska, ali iz sedanjega utripa, ki vleče mlade v mestni način življenja in ni moderno biti »na kmetih«, lahko samo ugibava. Dejstvo pa je, da je težko pridobiti ljudi za zaposlitev na plantaži, pa čeprav je vse polno brezposelnih. Išče rejca ovac, tudi iz Slovenije bi bil dobrodošel, pravi. »Če se meni ljubi pripeljati 800 kilometrov daleč v službo, ne vem, zakaj kdo drug ne bi prišel iz sosednje vasi,« bolj ko ne retorično sprašuje.

Gorazd Čuk gosti v »slovenski hiši« na plantaži zelišč v Tamnjanici izbrane evropske slikarje v slikarski koloniji Pigmalion. Foto: Milena Zupanič
Gorazd Čuk gosti v »slovenski hiši« na plantaži zelišč v Tamnjanici izbrane evropske slikarje v slikarski koloniji Pigmalion. Foto: Milena Zupanič

 

Slikarji iz Evrope v »slovenski hiši«


Iz Ljubljane v južno Srbijo pride vsak drugi teden in ostane teden dni. Uživa v druženju z ljudmi. S kmetijstvom je združil svojo veliko ljubezen – slikarstvo, pove. V svojo »slovensko hišo« – zgradil je tako, kot so značilne za Slovenijo, ne za južno Srbijo – povabi nekajkrat na leto slikarje iz vse Evrope. Pravzaprav jih izbere selektor. Letos je to Reinhard Schmidt iz Nemčije. Pri Gorazdu Čuku so teden dni nastanjeni, v ateljeju ustvarjajo.

»Tukaj je prelepo. Srbija je slovanska dežela, zato je za mene še posebno zanimiva. Pokrajina me navdihuje,« strne vtise po prvem dnevu Nikolai Lagoida, ruski slikar, ki živi v Nemčiji. »Že nekajkrat sem bil v južni Srbiji, a vedno le na kratko, nikoli več dni skupaj. Po ne vem koliko letih so me danes zjutraj prebudili ptice in petelini. To je prekrasno. Tu je tudi boljša hrana, lepa narava. Moj način slikanja zahteva mnogo časa, zato sem sliko, ki jo bom dal gostitelju, prinesel s sabo,« pove Draga Ilić di Vogo, slikar iz Beograda. Poleg njiju so ob našem obisku v likovni koloniji Pig­malion, kakor se imenuje enotedensko ustvarjanje v Tamnjanici, še Peter van Oostzane iz Nizozemske ter Dunja Jung in Tamara Rakić iz Srbije. Za udeležbo v koloniji se vsak »odkupi« z enim lastnim umetniškim delom. Letos bo vključenih 40 slikarjev, vsi skupaj bodo nastopili na skupni razstavi, povezala jih bo monografija Pigmalion. Gorazd Čuk je mojster povezovanja na videz nepovezljivih stvari in ljudi.

»Ustvaril sem si kotiček, v katerem uživam, ki pa mi bo prinesel tudi lep del pokojnine. A moj glavni izziv je, da bi prebudil tukajšnje ljudi. Če bi začeli pridelovati ekološko hrano in jo skupaj prodajati brez ali zgolj z enim posrednikom, bi štel, da sem uspešen. Prihaja čas zadrug. Čas povezovanja ljudi. Samo tako lahko zmanjšamo stroške. S sodelovanjem smo močnejši in uspešnejši,« sklene sogovornik, ki vidi v ekološko pridelani hrani veliko prihodnost in poslovno priložnost. Ekološka je tudi vsa pridelava na posestvu, z izjemo borovnic – te so posajene v tla, v katerih ne bi zmogle zrasti brez pomoči kemije. Medtem ko se pomenkujeva v njegovi delovni sobi, so poželi že vse kamilice. Čas je, da obiščem destilarno.

Na 100 milimetrov visokem stolpcu zeliščne vode (hidrolata) se izloči zgolj milimeter eteričnega olja, pokaže Verica Papić, tehnologinja, ki skrbi za destilacijo zelišč. Foto: Milena Zupanič
Na 100 milimetrov visokem stolpcu zeliščne vode (hidrolata) se izloči zgolj milimeter eteričnega olja, pokaže Verica Papić, tehnologinja, ki skrbi za destilacijo zelišč. Foto: Milena Zupanič

 

Tona in pol kamilic za liter eteričnega olja


Ugotovim, da sem se motila, ko sem mislila, da najlepše diši sredi zeliščnih polj. Opojnost vonja kamilice, ki napolni ogromen prostor destilarne, je neizmerna. »Dišim še nekaj dni in vsakokrat drugače,« pove Verica Papić, tehnologinja za predelavo zelišč v eterična olja, ki skrbi za destilacijo. Seveda, če destilirajo sivko, po sivki, če smilj, po smilju. Jo pomlajuje? Zase težko reče. A Ljiljanin oče, ki se že deset let ukvarja s temi rastlinami, je star 87 in je zelo mladosten, zaupa.

Danes so v velikanske posode naložili tono in pol kamilic. Čez dobro uro bo na drugi strani, v kleti, iz nje priteklo manj kot liter eteričnega olja. Največ, sedem do deset litrov olja priteče iz tone sivke. Iz tone smilja pridobijo 1,5 litra, iz tone melise pa zgolj štiri decilitre olja. Posebno destilarno imajo za destiliranje vrtničnih lističev: tri do pet ton lističev je potrebnih za liter (oziroma kilogram) vrtničnega olja. Nič čudnega, da so vsa eterična olja draga. Dobro je tudi, da takšna, stoodstotna, sploh niso za uporabo, ampak jih je treba dodobra razredčiti. V kremi ali parfumu je le odstotek olja, pa vendar diši in ima zdravilni učinek, pove Verica. In še: »Vreme je bilo letos ugodno, v času cvetenja sončno, olje je odlično.«

Preberite še:

Komentarji: