Ditka: Nekateri ljudje so si namenjeni, da se srečajo

»Vedno, ko sem bila v stiski, sem si pomagala s pisanjem pesmi,« pravi kantavtorica, skladateljica, pevka in kitaristka iz Slovenj Gradca, ki je nase prvič opozorila pred 15 leti. Ena njenih priljubljenih pesmi je Ne bodi kot drugi, kar zveni tudi kot njen osebni moto. Ditka z novim albumom, prvim v angleščini, zaključuje obdobje, v katerem so se skladbe porajale tudi iz bolečine.

V petnajstih letih, odkar ste na glasbeni sceni, ste posneli šest studijskih albumov avtorskih skladb in uglasbljeno poezijo slovenskih pesnikov, od Kajuha, Toneta in Marka Pavčka, Kajetana Koviča, Cirila Zlobca do Ferija Lainščka, s katerim sta se v ustvarjanju tesno povezala. Na novem albumu Fly Higher prepevate v angleščini. Kaj vas je spodbudilo k spremembi, želite, da vam prisluhnejo tudi zunaj Slovenije?

Pred 15 leti sem na slovenske radijske postaje poslala pesem So Fine, ki jo je zame napisal oče. To je avtorska pesem v angleškem jeziku, a je nastala brez posebnega namena. Nikoli namreč nisem načrtovala, da bom postala poklicna glasbenica. Odzivi nanjo so bili zelo lepi, uvrstila se je tudi na zgoščenko Vala 202 Imamo dobro glasbo.

Pred kratkim se je vrnila iz Velike Britanije, ki jo vedno pritegne s prijetno melanholijo. FOTO: Črt Piksi

Že kot otrok sem poslušala večinoma angleško govoreče glasbene izvajalce in ti so v meni pustili pečat. Ko sem v najstniških letih začela pisati svoje pesmi, so nastajale v angleščini. Kmalu po tem, ko sem pesem So Fine poslala v svet, se je rodila ideja o glasbenem opremljanju poezije slovenskih pesnikov. Ravno pesem Ne bodi kot drugi, ki smo jo ustvarjali s Ferijem Lainščkom, je vse obrnila v drugo smer. Kljub temu sem vsa ta leta pisala pesmi v angleščini, le redko pa sem katero posnela, da so jo lahko slišali drugi. A skladbi Silence in Cold Heart sta bili zelo dobro sprejeti. Ob moji 15-letnici je čas, da te pesmi spravimo v novo življenje, jim dodamo aranžmaje in izdamo na albumu.

Torej bodo poslušalci prisluhnili pesmim, ki jih je napisala nekoliko mlajša Ditka?

Ja, tudi, pesmi so namreč nastajale skozi leta, večina izmed njih v nekem drugem življenjskem obdobju, nekatere so stare že okoli osem let. Zdaj je čas, da sklenem to obdobje in grem naprej. Skladbe so v resnici zelo osebne zgodbe in izraz osebnostne rasti. Čakala sem na pravi trenutek, da bom tudi sama dovolj zrela, da jih lahko dam na plan.

Od fakultete, zadnjih deset let, sem izkusila številne življenjske situacije, negotovost, žalovanje, spopadala sem se z raznimi frustracijami. Vedno, ko sem bila v stiski, sem si pomagala s pisanjem pesmi in veliko jih je nastalo v tem obdobju.

Vendar se vaša ljubezen do glasbe ni prebudila zaradi bolečine, ampak ste z njo odraščali.

Glasba je v meni že od otroštva. Moj oče Gorazd [Čepin] je profesionalni glasbenik, zato sem bila od malega vpeta v ta svet in imela dostop do dobre glasbe. Oče je imel takrat tudi trgovino s cedeji, tako da sem lahko poslušala veliko kvalitetne glasbe, skušala sem igrati na inštrumente, zapeti na mikrofon. Pri sedmih letih so me vpisali v glasbeno šolo, kjer sem se učila igrati klasično kitaro. Pri devetih sem napisala svojo prvo pesem v slovenščini, pri enajstih sem izdala svoj prvi album z otroškimi skladbami. Oče me je vedno podpiral, pisal zame in me spodbujal, da začnem pisati tudi sama. Zdaj ustvarjava skupaj.

Glede na povedano to najbrž ni klasičen odnos med očetom in hčerjo.

Najin odnos je res poseben. Brez njega si svoje kariere ne predstavljam. On je bil tisti, ki je klical radijske postaje, ko je izšla moja prva pesem, in se začel dogovarjati za nastope, pravzaprav je prevzel vlogo menedžerja. Vse se je zgodilo nekako naravno. Še vedno je avtor večine aranžmajev mojih pesmi, nekaj jih uglasbi, večino pa jaz, je moj producent, skupaj snemava. Včasih pa, tako kot danes, pride z mano kot moralna podpora ali voznik. Je tudi član mojega benda.

Imava poslovni odnos, pa tudi zelo dober odnos kot hčerka in oče, saj sva si karakterno podobna. Ko pridejo težki trenutki, lažje razumeva drug drugega, saj sva oba zelo občutljiva in se naju stvari hitro dotaknejo. To je mogoče slaba stran, ker vse dojemaš zelo čustveno, in včasih ni preprosto. Seveda se kdaj tudi ne strinjava, ampak se znava pogovoriti, tako da dobro delujeva.

Ste našli recept, kako se zavarovati pred preveliko senzibilnostjo?

Biti hiperobčutljiv je dar in breme hkrati, saj svet dojemaš bolj intenzivno. To sem začutila že kot deklica. Stara sem bila sedem ali osem let, ko sem poslušala poročila o neki vojni. Zelo se me je dotaknilo in občutila sem anksioznost. Že takrat sem si rekla, da ne bom več poslušala negativnih novic. Zaščitim se tako, da skušam poskrbeti za svoj notranji svet, kar pa ne pomeni, da ignoriram zunanjega. Jasno mi je, kaj se dogaja, ampak zelo pomembno je tudi, da imam svoj mehurček, v katerem se zaščitim. Izjemno mi pomaga glasba, veliko se ukvarjam tudi z duhovnostjo, delom na sebi, meditacijami, dihalnimi tehnikami in čuječnostjo, prisotnostjo v trenutku. Z leti sem spoznala, da je dobro, da se redno »prizemljujem«. Vedno se vse začne pri posamezniku. Dober posameznik prispeva k boljši družbi, pozitivna kolektivna zavest pa lahko spreminja svet. Verjamem v to in tako skušam živeti.

Domnevam, da na vaše koncerte pridejo ljudje, ki razmišljajo podobno kot vi in cenijo iskrenost.

Vedno bolj ugotavljam, da moja glasba ni narejena za široke množice. Ljudje, ki pridejo na moje koncerte, so res dobri ljudje, intelektualci, umetniki, ljudje z odprtim srcem. Z marsikom smo z leti spletli posebno vez, lahko rečem prijateljstvo, in ostajamo povezani, tudi ko ni koncertov. Zelo sem vesela, da moje glasbe ne doživljajo le kot zabavo, ampak ob njej začutijo nekaj več, nekaj, kar ima tudi vsebino.

Zelo pomemben človek na vaši poti je Feri Lainšček. Kako sta se našla Korošica in Prekmurec? Sta takoj začutila globljo vez?

Res je bilo tako. Včasih mislim, da so si nekateri ljudje namenjeni, da se srečajo, in s Ferijem je bilo tako. Združila naju je pesem Ne bodi kot drugi. Oče jo je uglasbil na pobudo moje mame Jelke in Feriju sva poslala demo posnetek. Takrat se še nismo poznali, a se je takoj odzval. V e-sporočilo je napisal: »Po mojem skromnem mnenju je to najlepša uglasbitev in interpretacija te pesmi.« Kmalu zatem smo se srečali v živo, ko je bil gost na literarnem večeru pri nas na Koroškem, jaz pa sem kot glasbena gostja zapela to pesem. Feri, oče in jaz smo se v trenutku razumeli in ugotovili, da imamo podoben pogled na svet.

Ker si je želela pomagati ljudem, se je izobrazbila za delovno terapevtko, potem pa je pretehtala ljubezen do glasbe. FOTO: Črt Piksi

Feri je velik optimist, ljubezen mu pomeni vse in najprej smo se ujeli kot ljudje, v vrednotah. Takrat je Feri dejal, da lahko, če začutim, uglasbim katerokoli njegovo pesem, ki jo želim. Zame je bila to še dodatna motivacija. Brala sem vse več njegove poezije in rojevale so se nove uglasbitve. Najprej sem bila jaz gostja na njegovih literarnih večerih, potem pa se je to obrnilo v glasbeno-literarne koncerte, na katerih jaz igram uglasbitve njegovih pesmi, on pa nastopi kot gost. Je zelo pomemben človek, ne samo na moji karierni poti, ampak tudi v mojem življenju. Od njega sem se veliko naučila.

Datum premierne predstavitve albuma se hitro bliža. Kakšen večer pripravljate?

V pesmih na novem albumu pripoveduje o doživljanju notranjega in zunanjega sveta, o izgubi, iskanju življenjskega poslanstva in celjenju zlomljenega srca. FOTO: Črt Piksi

V SiTi Teatru v Ljubljani bom 22. novembra predstavila svoj prvi album v angleškem jeziku. Iz širokega nabora pesmi, ki sem jih napisala, sem jih izbrala enajst. Želela sem, da se v tematiki na neki način povezujejo. To so pesmi, ki pripovedujejo o mojem doživljanju notranjega in zunanjega sveta, osebnostni rasti, spoprijemanjem z različnimi frustracijami, ki jih doživljamo v življenju, kot so izgube, iskanje življenjskega poslanstva, celjenje zlomljenega srca. To so predvsem moje avtorske zgodbe. Sem avtorica besedil in glasbe, aranžmaje pa sta ustvarila moj oče Gorazd in naš kitarist Jan Lužnik. Ob sebi sem želela imeti ljudi, ki jim zaupam. To bo res enkraten koncert, ne vem, kdaj ga bomo ponovili, saj se zavedam, da je to neka druga zgodba. Zaenkrat še tipam, koliko mojih stalnih poslušalcev bo šlo z mano tudi v to smer. V meni domuje že zelo dolgo, za javnost pa bo nekaj novega. Moja glasbena podoba sicer ni tako zelo drugačna, kot so je bili vajeni, čeprav smo album ustvarjali z mislijo na velike odre. Žanrsko se bolj dotakne rocka in countryja rocka, zvrsti, ki sta mi zelo blizu. Morda ne zveni tako intimno kot poezija, čeprav so besedila zelo osebna. Vsekakor bo nekaj novega.

Ste povabili kakšnega gosta?

Razmišljala sem o tem, na koncu pa sem se odločila, da bo na odru zasedba, ki je album tudi posnela. Slišati bo inštrumente, ki so klasični v moji zasedbi – klaviature, električno in akustično kitaro, bobne, bas kitaro. Na albumu bo lepo zazvenelo tudi večglasno petje, za katero je aranžmaje skrbno napisal moj oče in vokale tudi odpel. Poleg njega sta svoj glas prispevala še Jan Lužnik in odlična vokalistka Sara Lamprečnik, ki se je pridružila kot gostja.

Koncert bo podprt z vizualnimi in posebnimi zvočnimi zgodbami. Nočem preveč povedati, ker bi rada, da ostane tudi kakšno presenečenje. Res upam, da nam ga bo uspelo izvesti tako, kot sem si zamislila, ker zelo vizualiziram stvari in želim, da se temu približamo.

Pravite, da ste Fly Higher ustvarjali z mislijo na velike odre. Marsikateri slovenski izvajalec sanja, da bo napolnil Halo Tivoli, morda celo Stožice. Kaj pa vi?

Tivoli in Stožice v resnici nikoli nista bila na mojem seznamu, saj še vedno zelo rada koncertiram v manjših dvoranah, v bolj intimnem okolju. Tudi ta angleški projekt želim predstaviti v intimnem krogu, čeprav ima potencial za velike festivale. Zato sem tudi izbrala SiTi Teater. Mislim, da takšno okolje domuje v meni veliko bolj kot ogromne dvorane, saj daje možnost, da glasbi v miru prisluhnemo.

Na napovedniku novega albuma na instagramu vas vidimo s svinčnikom v roki in zvezkom pred sabo. Se večkrat načrtno umaknete iz digitalnega sveta?

Če sem čisto odkrita, je bil digitalni svet zame na neki točki kariere velika frustracija. Vem, da moram biti v njem prisotna, saj je tudi to del mojega poklica. Če le gre, pa rada vse izklopim in grem v svoj svet. Zelo potrebujem odmik. Prizor, ki ste ga videli, je iz novega videospota. Tako so videti moji ustvarjalni trenutki. Sama sem s kitaro in beležko, vedno je ob meni moj kuža. Zame so trenutki, ko sem sama s sabo in lahko v verzih izrazim svoje občutke, zelo dragoceni.

Tivoli in Stožice nikoli nista bila na njenem seznamu, saj še vedno zelo rada koncertira v manjših dvoranah, v bolj intimnem okolju. FOTO: Črt Piksi

Glasba je bila očitno močnejša od vsega. Če namreč ne bi bili Ditka s kitaro na odru, bi se kot Edita Čepin posvečali delovni terapiji. Vsaj tako ste načrtovali, kajne?

Drži, sem diplomirana delovna terapevtka. Želela sem si študirati za poklic, v katerem bi lahko pomagala ljudem. Moja želja je bila medicina ali psihologija, potem pa me je pritegnila delovna terapija. Mogoče se je tako zgodilo tudi zato, ker sem veliko časa preživela s sestrično, ki ima cerebralno paralizo. Prek nje sem spoznala, kako lepi so ti poklici. Po študiju sem opravila še specializacijo za delo z otroki z nevrološko motnjo. Mislila sem, da bo to moja pot, potem pa se je obrnilo drugače. Ravno takrat, ko sem končala študij, je prihajalo vse več povpraševanja po nastopih. S tem sem se namreč ukvarjala še kot študentka. Nameravala sem si vzeti kakšno leto, da bi videla, kako bo, potem pa se je moja glasbena pot kar širila. Zdaj sem že sedmo leto samozaposlena v kulturi in živim od svoje avtorske glasbe. Tako rekoč vse delo opravljava z mojim očetom. Včasih pomislim, da ne bi bilo nič narobe tudi, če bi glasba ostala samo hobi.

Bi radi prodrli tudi na tuji trg?

Opažam, da smo Slovenci za jezik zelo občutljivi, in to spoštujem. Slovenska glasba, torej glasba v slovenščini, je na prvem mestu in s tem je vse v redu. Imam pa občutek, da potrebujem malo širši svet, da lahko predstavim angleški del svoje zgodbe. Delam majhne korake, skušam se povezovati z različnimi ljudmi v tujini, od skladateljev, producentov ... Nekajkrat sem tudi že koncertirala čez mejo, zmagala sem na največjem festivalu za kantavtorje v Bolgariji. Svoje pesmi redno pošiljam na različna skladateljska tekmovanja, ki potekajo na spletu, in vedno sem prišla najmanj v polfinale, če ne finale. Tako iščem in tipam. Pomembno je tudi povezovanje z glasbeniki iz tujine, ki jih spoznaš prav na takšnih festivalih. Nikakor pa se ne zgodi čez noč, da objaviš komad in postaneš zvezda.

Del letošnjega poletja ste preživeli na Škotskem. Ste se šli ogrevat za koncert?

Velika Britanija in Irska me že od nekdaj zelo privlačita. Pritegne me jezik, vedno pa me navdušita tudi narava in arhitektura, tiste njihove kamnite hiške. Vse deluje preprosto in naravno. Ko pridem na otočje, me vselej zajame prijeten občutek melanholije. Vedno znova me vleče tja.