Do kam nese 1,4 milijarde?

V tednu, katerega konec držite v rokah, je v Blatnem dolu spet močno odmeval 1,4 milijarde evrov vreden projekt. A enkrat za spremembo ni šlo za sežigalnico evrov, znano kot Teš 6, ampak za misijo Evropske vesoljske agencije, znano kot Rosetta. Prvič v zgodovini človeštva je vesoljsko plovilo pristalo na kometu. Sonda Philae je do noči s petka na soboto pošiljala neprecenljive podatke o 4,5 milijarde let starem kamnu in s tem o nastanku našega osončja.

Vzrok, da je Philae po desetletnem potovanju do kometa P67 podatke oddajala zgolj tri dni, tiči v dejstvu, da se je pristanek končal v senci enega od klifov na štiri kilometre dolgem kometu, zaradi česar sončne celice na sondi ne dobijo dovolj svetlobe za polnjenje baterij.

In ravno sondine sončne celice so najboljši kandidat za kasnejši komercialni uspeh sicer striktno znanstvene misije. Nizozemsko podjetje, ki je bilo odgovorno za razvoj in izdelavo sončnih celic, je moralo rešiti problem majhne jakosti sončne svetlobe, ki doseže komet, in (posledično) zelo nizkih temperatur, v katerih morajo celice to svetlobo zbirati. Da se bodo te inovacije prej ali slej znašle v sončnih celicah, ki jih na Zemlji uporabljamo v komercialne namene, je bolj ali manj jasno. Manj jasno je, kaj – če sploh kaj – bo od tega imela Slovenija.

Da naša država ni del misije Rosetta, je skorajda opravičljivo, saj so vesoljsko plovilo izstrelili točno dva meseca pred našim vstopom v Evropsko unijo. Resnici na ljubo članstvi v Evropski vesoljski agenciji (ESA) in EU nista neposredno povezani. A mnogo manj opravičljivo dejstvo je, da Slovenija še vedno ni polnopravna članica ESA, očitnim prednostim članstva navkljub.

Slovenija je edini resen korak v smeri članstva storila v začetku leta 2010, ko je takratni minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Gregor Golobič podpisal sporazum, ki nam je zagotovil status sodelujoče države. In čeprav je popolnoma prvi sporazum o sodelovanju podpisala njegova predhodnica Mojca Kucler Dolinar, je prav Golobičev podpis omogočil sodelovanje slovenskih znanstvenikov, raziskovalcev in študentov pri posameznih projektih ESA.

A tam se je vse skupaj tudi ustavilo. Status sodelujoče države v resnici zgolj zagotavlja, da bo ESA zagotovila državi sodelovanje pri projektih v višini 90 odstotkov slovenskega prispevka v proračun agencije. Ta je letos znašal okrog 1,3 milijona evrov ali manj kot tisočinko vrednosti misije Rosetta. Kar je bolje kot nič, a dobrodošlemu prvemu niso sledili drugi, prav tako nujni koraki.

Članstvo bi slovenskim podjetjem in znanstvenim ustanovam omogočilo sodelovanje na razpisih agencije, ki samo letos razpolaga s proračunom, težkim 4,1 milijarde evrov. Ob vsesplošnem uspehu Rosette se bo ta vsota verjetno še povečala. Politiki se pač radi slikajo z dragimi igračkami. Vprašanje prioritet pa je, ali so to oklepna ali vesoljska vozila. Ali pa morda kakšna termoelektrarna.

Vsaj od izbruha krize govorimo, da slovensko gospodarstvo pestita premajhna produktivnost in dodana vrednost. Že ves čas imamo tako rekoč pred nosom organizacije, kot je ESA, ki so namenjene povezovanju vrhunskega znanja in njegovega prelivanja v industrijo. A se zaradi partikularnih interesov in osebnih povezav, ki pogosto presegajo politične delitve, doma serijsko odločamo za metanje velikanskih vsot denarja v projekte, ki dodane vrednost ne ustvarjajo, ampak jo porabljajo. Teš 6, eden glavnih nasprotnikov katere je (bil) prav Golobič, je lep primer tega.

Povedano drugače: za 1,4 milijarde evrov lahko na komet parkiramo vesoljsko plovilo. Ali pa zgradimo kurilnico premoga vprašljive uporabnosti. Da bi znali ločiti med enim in drugim, se bodo upravljavci te države morali najprej naučiti, da tisto, kar je dobro za njih, ni nujno vedno tudi dobro za državo.

A zdi se, da je lažje uspešno pristati na pol milijarde kilometrov oddaljenem kometu, kot se v Sloveniji dogovoriti za razvojne prioritete.