Do katere starosti je še smiselno podaljševati delovno dobo?

Nedelovih sedem o pokojninski reformi. Komu je namenjen ves ta razvoj?

Objavljeno
02. april 2016 19.56
Ljubljana 01.07.2010 - Jure Apih.foto:Blaž Samec/DELO
R. N.
R. N.

Jure Apih, publicist:

V vsej zgodovini človeštva do industrijske revolucije in Bismarcka so ljudje pač delali, dokler je šlo, ko so obnemogli, so jim mlajši zagotovili preužitek, če so lahko, če pa ni bilo hrane za vse, so jih pač odnesli na goro. Danes so pokojnine državljanska pravica, dolžina delovne doba pa instrument političnega preigravanja. Sistem, ki je zgrajen na kontroverzah med tistimi, ki polnijo, in onimi, ki praznimo pokojninsko blagajno, med svojo na videz kapitalsko in vse bolj socialno naravo, in ki enači delovno dobo fizičnih, rutinskih in ustvarjalnih umskih »delavcev«, se ne more iziti. Birokrati, teoretiki in politiki mu ne bodo kos. Železnega kanclerja pa nimamo.

N'toko, glasbenik in kolumnist:

Ko so si ljudje v prejšnjem stoletju zamišljali, kako bomo živeli leta 2016, so si zagotovo predstavljali leteče avtomobile, pravljična lebdeča mesta ... Predvsem pa so upravičeno verjeli, da bo hiter razvoj tehnologije prinesel svet brezdelja, kjer bo avtomatizacija osvobodila ljudi od duhomornih opravil in jim omogočila resničen duševni razvoj. Najvplivnejši ekonomist tega obdobja Maynard Keynes jim je napovedoval 15-urni delovni teden. Kaj bi si torej mislili o tem, da se leta 2016, v najbogatejšem in tehnološko naprednem obdobju človeške zgodovine, naše države ukvarjajo z vprašanjem, kako iz starčkov iztisniti še nekaj let dela? Verjetno bi se vprašali: »Kam izgine ves ta denar? Komu je namenjen ta razvoj?« Škoda, da se tega ne vprašamo tudi mi.

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša:

Vprašanje je seveda narobe zastav­ljeno, saj z vidika prenekaterega posameznika oz. delavca podaljševanje delovne dobe v vse višjo starost ni vzdržno in zato ni humano. Vsi namreč vemo, da se delovna doba podaljšuje zaradi vzdržnosti pokojninske blagajne. Če gledamo samo in zgolj na to, je logika lahko tudi takšna, da delovno dobo podaljšujemo, dokler posameznik ne umre. Želeli pa bi si, da bi proti koncu živ­ljenja vendarle lahko uživali še nekaj časa v bolj brezskrbnih trenutkih – da bi uživali to, kar smo ustvarili v 40 ali več letih garanja. Kje je meja, ne vem. Za nekatere, ki so fizično garali, je meja, ko telo še prenese napore, verjetno nižja kot za tiste, ki so delali bolj intelektualna dela.

Dragan Petrovec, kriminolog:

Poklici se močno razlikujejo. Nekdo je povsem zgaran po 30 letih. Beneficirani poklici (rudarji, vojaki ipd.) so včasih šli kmalu v zasluženi pokoj, večinoma z enako pokojnino, kot je bila plača. Drugi živijo za poklic, ki ga čutijo kot poslanstvo. Opravljajo ga kot užitek, dokler so pri močeh. Pianist Rubinstein je imel zadnji koncert pri 89 letih. Mnogi raziskovalci dobijo po uradni upokojitvi možnost nadaljevati delo, kar je lahko v obojestransko korist. Morda bi idejo univerzalnega temeljnega dohodka lahko prenesli tudi na pokojnine in bi se ljudje sami odločali, ko bi imeli zagotovljeno dostojno življenje na stara leta. Zdaj pa tudi s skromno pokojnino marsikdo pomaga še brezposelnim mladim.

Dušan Jovanović, režiser:

Josipu Brozu Titu so morali nogo odsekati, da je nehal hoditi v službo. Sam od sebe ne bi nehal do bridkega konca. Saj je tudi bilo predvideno, da bo dosmrtni predsednik SFRJ. In je bil. Svoj delovni staž je preživel med nami – vsa leta smo delali z ramo ob rami! Robert Mugabe je najstarejši predsednik države na svetu. Rojen je bil leta 1924 in še je živ! In ne samo to – še vedno je predsednik Zimbabveja. Tako je to. V demokracijah je vek službovanja bistveno krajši. Barack Obama ima rok, ko bo hočeš nočeš moral izpraz­niti Ovalno pisarno. Mi, profesorji, moramo v pokoj, ko dopolnimo 70 let. Če jih dočakamo, nas čaka skrom­na pokojninica.

Svetlana Slapšak, redna profesorica:

Ni smiselno, dokler ni sistematičnega in množičnega zaposlovanja. Večina mladih nikoli ne bo dočakala pokojnine. Če mladim ne damo dela in zaslužka ter jih silimo v revščino in če tudi starim ne damo živeti z njihovimi pokojninami in jih silimo v revščino, je to blizu opredelitvi genocida kot zatrtja celih generacij. Ostali bodo samo privilegirani, ki bodo živeli od suženjskega dela. Rešitev je UTD in s tem zavrnitev pokojninske politike EU, humanizacija družbe namesto nacifikacije, demilitarizacija, demokracija namesto partitokracije ter osvoboditev od zablode, da kapitalizem prinaša karkoli dobrega.

Karel Geržan, duhovnik:

Če govorimo v legaliziranih nesmislih, s katerimi gospodarstvo in politika na številnih področjih »nategujeta« ljudi (in pri tem razlaga svoje »natege« kot edine mogoče rešitve), potem »nategnimo« še delovno dobo vse tja do groba. Ja, od kod pa bodo sicer črpali socialno pomoč za armado mladih brezposelnih, ki zaradi nas, izmozganih ta starih, ne morejo do službe in s tem do ekonomskega temelja, na katerem bi se lahko uresničili v svojem samostojnem/dostojnem življenju. Podaljševanje delovne dobe za kovanje dobička (in to z manipulativno logiko) je zgrešena poteza! O, blaženi Fran Milčinski, pošlji iz nebes navdih kakšnemu pisatelju, da se loti nadaljevanja pisanja Butalcev, saj mu ravnanje družbeno (ne)odgovornih ponuja snovi za pisanje v preobilju.