Do konca je verjela v človeštvo

V sredo zvečer je inštitut, ki nosi njeno ime, potrdil, da je pri 91 letih v Kaliforniji, kjer je bila v okviru predavateljske turneje, umrla britanska primatologinja in okoljevarstvenica Jane Goodall. S svojim delom je v začetku 60. let prejšnjega stoletja spremenila naš pogled na šimpanze in živali sploh. Spodbujala nas je, naj na bitja okoli nas gledamo s sočutnimi očmi, in nas učila, da je veličina človeka tudi v tem, kako nežno stopa po svetu.

Jane Goodall ni bila le znanstvenica, ki je na tisoče deklet po vsem svetu opogumila, da so si upale sanjati velike sanje, bila je globalna ikona, ki je že zelo zgodaj spoznala, da lahko s pomočjo medijev popularizira znanost in pomaga ohraniti tisto, kar ji je največ pomenilo, afriško divjino in vsa bitja v njej.

Nikoli ni izgubila vere, da se lahko človeštvo spremeni in neha žagati vejo, na kateri sedi, ter uničevati edini dom, ki ga ima. Na vprašanje, kaj jo tudi v visoki starosti žene naprej, je odgovarjala: »Ljudje si zagotovo želijo prihodnost tudi za svoje otroke.«

Pustolovka na tovorni ladji

Že kot deklica, ki je odraščala v Bournemouthu na obali južne Anglije, je oboževala Tarzana, dr. Doolittla in malo plišasto opico, ki jo je poimenovala Jubilee. Vedno je govorila, da je za njene znanstvene ugotovitve in mednarodni sloves zaslužna kombinacija otroške ljubezni do živali in Afrike ter njene radovednosti in pustolovske narave.

Joe Biden jo je januarja letos odlikoval z najvišjim ameriškim odlikovanjem, predsedniško medaljo svobode. FOTO: Ken Cedeno/Reuters

Leta 1956, ko je končala šolo za tajnice in v Londonu zamenjala nekaj služb, delala je tudi kot natakarica, je dobila pismo prijateljice z vabilom na družinsko farmo v Kenijo. Mladenka ni omahovala, rezervirala je vozovnico na tovorni ladji in na svoj 23. rojstni dan prispela v Nairobi. Kmalu je spoznala tamkajšnjo britansko skupnost, katere del je bil tudi paleontolog, antropolog in arheolog dr. Louis Leakey. Začela je delati kot njegova tajnica in asistentka in pogosto ji je pripovedoval, da bi rad poslal raziskovalca na jezero Tanganika, da bi preučeval skupino šimpanzov, ki živi tam. Naposled sta sklenila, da bo ta raziskovalec kar ona sama.

V spremstvu matere Vanne je 14. julija 1960 prispela v narodni park Gombe. Tri mesece kasneje je opazovala odraslega samca šimpanza, ki ga je poimenovala David Greybeard. »Čepel je ob termitnjaku in videla sem, kako je previdno potisnil dolgo travno steblo v luknjo v kupu. Čez trenutek ga je izvlekel in z usti nekaj pobral z njegovega konca. Bilo je očitno, da je travno steblo uporabljal kot orodje,« je zapisala.

Pismo prijateljice iz Kenije je spremenilo tok njenega življenja. FOTO: Profimedia

Dr. Leakey je njeno odkritje komentiral z znamenitimi besedami: »Zdaj moramo na novo definirati 'orodje', na novo definirati 'človeka' ali pa sprejeti šimpanze kot ljudi.« Pomembnost njenega odkritja so uvideli tudi na univerzi Cambridge, kjer so jo zaradi njenega prispevka k znanosti leta 1961 sprejeli v svoj doktorski program, čeprav ni imela diplome. Doktorirala je štiri leta kasneje.

Leta 1963 je v reviji National Geographic popisala svoja opažanja o vedenju šimpanzov, o tem, kako si dvorijo, kako vzgajajo mladiče, izbirajo voditelje in se socializirajo. Članek je požel ogromno pozornosti. Evolucijski biolog in zgodovinar znanosti Stephen Jay Gould je menil, da je njeno delo s šimpanzi »eden največjih znanstvenih dosežkov zahodnega sveta«. Imela je 29 let.

Postala je ena najbolj prepoznavnih znanstvenic 20. stoletja, hkrati pa je orala ledino za vse ženske, ki so prihajale za njo. FOTO: Profimedia

Prvič se je poročila z nizozemskim fotografom, baronom Hugom van Lawickom in imela z njim edinega otroka Huga Erica Louisa van Lawicka, ki mu je dala vzdevek Grub.

Vedno je razumela, da mora ljudem o svojih odkritjih pripovedovati sama. Njeni članki in knjige so vse prej kot suhoparni. V njih je polno opisov nevarnosti, s katerimi se je srečevala v Vzhodni Afriki, od malarije do krokodilov in smrtonosnih orjaških stonog.

Zgled za generacije znanstvenic

Svetovno slavo pa ji je prinesla televizija. Decembra 1965 so na CBS News v najbolj gledanem terminu predvajali dokumentarec o njenem delu. To je bila prva v dolgem nizu oddaj o šimpanzih iz Gombeja in pogumni ženski, ki je slikovito opisovala njihovo življenje. Postala je ena najbolj prepoznavnih znanstvenic 20. stoletja, hkrati pa je orala ledino za vse ženske, ki so prihajale za njo.

Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je manj posvečala opazovanju šimpanzov in veliko več časa namenila prizadevanju za njihovo zaščito in zaščito njihovega izginjajočega habitata. Nasprotovala je lovu na prostoživeče šimpanze za razstavljanje v živalskih vrtovih ali za medicinske raziskave. Potovala je po svetu in širila upanje, da bo svet prepoznal pomen ohranjanja svojih naravnih virov.

Delala je do konca in pred leti za BBC razkrila, da že od leta 1986 ni več kot treh tednov preživela v isti postelji. FOTO: Profimedia

Leta 1974 se je ločila in kmalu zatem poročila z Derekom Brycesom, direktorjem tanzanijskih naravnih parkov. Leta 1980 je umrl za rakom in to obdobje je opisala kot najtežje v svojem življenju. Že leta 1977 je ustanovila Jane Goodall Institute; zrasel je v eno največjih neprofitnih globalnih raziskovalnih in naravovarstvenih organizacij na svetu s pisarnami v 35 državah.

V čast njenemu delu je tanzanijska vlada leta 1978 rezervat Gombe razglasila za narodni park. Inštitut dr. Jane Goodall ima tam še vedno raziskovalno postajo, ki privablja študente in znanstvenike z vsega sveta.

Jane Goodall je vse do smrti nenehno potovala, predavala in ozaveščala ljudi. Delala je do konca in pred leti za BBC razkrila, da že od leta 1986 ni več kot treh tednov preživela v isti postelji.

»Tragično je, da smo v času, ko vse potrebujemo na prvi bojni črti, ki se bori za življenje na Zemlji, izgubili veliko junakinjo,« je ob njeni smrti povedal naravoslovec Chris Packham. Jane Goodall nam zapušča tole misel: »Tvoje ravnanje povzroča spremembe, zato se moraš odločiti, kakšne spremembe bi rad povzročil.«