Dobro čuvana skrivnost

Na najnižji točki slovenskega morja pred Piranom leži grebenček, natančneje piramida, ki ji pravijo tudi podvodni Triglav, za kar ima med drugim zasluge novinar in urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin.

Objavljeno
16. september 2018 11.00
Posodobljeno
20. september 2018 15.39
Rekord Mojce Haberman je 61 metrov. FOTO: www.inhaleblue.com
Helena Kocmur
Helena Kocmur
Mlada potapljačica Mojca Haberman je pred dnevi izpolnila cilj, ki si ga je zadala, in osvojila dva Triglava – gorskega in podvodnega. A zgodba ima starejše in globlje ozadje, saj govori tudi o nikoli uresničeni želji legendarnega biologa in potapljača Uga Fonde, da bi v Piranskem zalivu postavili umetni greben, na katerem bi se lahko razbohotilo morsko življenje.

Zgodba o potopljenem Triglavu ali betonski, približno dve toni in pol težki protitankovski piramidi, ki je nekoč ustavljala prodor tankov jugoslovanske armade, zdaj pa označuje najnižjo točko slovenskega dela Jadrana, se je začela pred dobrimi 18 leti. Peščica potapljaških zanesenjakov potapljaškega kluba Orka, katerega član je bil tudi Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, je sklenila, da bi bilo treba počastiti 90. obletnico rojstva legendarnega raziskovalca oceanov Jacquesa Cousteauja. V tistem času, razlaga Žerdin, je srečal potapljaško legendo in biologa Uga Fondo, ki je razmišljal, da bi na dnu slovenskega morja, ki je pretežno sestavljeno iz mulja, zgradili umetni greben. Zanj je napravil že načrt in maketo, nam pritrdi Lean Fonda, Ugov sin in tudi sam potapljač, ki je pred 18 leti sodeloval pri potopu podvodnega Triglava. Umetni morski grebeni, razlaga Fonda, v svetu niso redkost, saj so jih zgradili že v marsikateri državi ali pa so denimo na morsko dno potopili kar stare ladje, prej sicer temeljito pripravljene in očiščene, da bi obogatili podvodni živelj.


Zgodba ima starejše in globlje ozadje, saj govori tudi o nikoli uresničeni želji legendarnega biologa in potapljača Uga Fonde, da bi v Piranskem zalivu postavili umetni greben.

 



Vendar Ugu Fondi ni uspelo uresničiti velike želje, saj za to nikjer ni bilo ne strokovne ne politične podpore. Po približnih izračunih bi greben stal kakšnih 400.000 evrov, zagotovo bi zanj pridobili tudi evropska sredstva, a očetova prizadevanja so bila zaman, razlaga sin Lean. S tem, je prepričan, smo zamudili priložnost, ne le za večji razvoj potapljaštva, saj bi greben z bogatim podvodnim svetom pritegnil marsikaterega ljubitelja tega športa, ampak bi se v naše morje vrnile ribe, ki jih je čedalje manj.

image
Potop do podvodnega Triglava FOTO: Marko Jamnik


Izkušnje kažejo, da se v takšne grebene vrnejo celo vrste, ki so že povsem izginile, veliko več je tudi mladic, saj so v strukturah grebenov boljše možnosti za razmnoževanje. Podobne učinke marsikje dosežejo s potopljenimi ladjami, pred New Yorkom pa so, denimo, potopili kar vlake, ki so jih prej temeljito očistili, in kmalu so bili polni življenja. Za potapljače je to pravi podvodni raj, pravi Lean Fonda.
 

Od šale do eksperimenta


Da na takšnih grebenih ali drugih predmetih raznih oblik najdejo zatočišče morske rastline in živali, ki se v mulju težko ohranijo, dokazuje tudi podvodni Triglav, saj se je na njem »že v nekaj mesecih razbohotilo življenje in ga povsem prekrilo«, pravi Ali Žerdin. Z njim je prekrita tudi medeninasta ploščica, na kateri je vgravirana globina najgloblje točke: 38,4 metra.

Sedem let po potopu jo je bilo namreč treba znova poiskati, da bi natančno določili njene koordinate, kar je bil spet svojevrsten podvig, in ko so se do nje spustili, je bila preraščena z morskim življem, razlaga Žerdin. Avantura je postala majhen eksperiment »ob dobri volji takratnega obrambnega ministra Francija Demšarja, ki nam je leta 2000 dal betonsko piramido, arhivirano na letališču Portorož, in takratnega direktorja piranskega Komunalnega podjetja Roberta Časarja, ki nam je dal na posodo piranski pomol. Piramida je visoka kakšen meter in pol, tehta dobri dve toni, tako da smo potrebovali težko mašinerijo, da smo jo prepeljali in spustili v morje,« se spominja Žerdin.

image
Podvodni Triglav je na koordinatah N 45 31 974, E 13 33 700. FOTO: www.inhaleblue.com


Do najnižje točke, ki so jo izmerili s sonarjem, pa so jo premaknili s tremi velikanskimi baloni, da se je dvignila. Tako so jo s čolnom zvlekli do točke, vse skupaj pritrdili na škripec in počasi spuščali iz balonov zrak, da se je piramida potopila. Postopek je načrtoval potapljaški maček Ugo Fonda, ki je imel zelo veliko znanja in izkušenj, tako da mu »upravljanje 2,5-tonske gmote ni delalo težav«, razlaga Žerdin, čigar naloga je bila predvsem koordinacijske in organizacijske narave. »Ugo Fonda je piramido sicer označil z bojo, a ta je nekam izginila, tako da je bilo treba piramido znova poiskati, da bi natančno določili njeno lokacijo. Zdaj ni njen položaj z ničimer označen, poiskati jo je treba s sonarjem, s katerim se izmeri najnižja točka slovenskega Jadrana, ali po koordinatah N 45 31 974, E 13 33 700.
 

Dva Triglava v enem dnevu


Mlada potapljačica Mojca Haberman je za podvodni Triglav, ki je star toliko kot ona sama, torej ravno polnoleten, izvedela šele pred kratkim; ne nazadnje je bil, se pošali Ali Žerdin, »dobro čuvana skrivnost«. Pred dvema letoma, ko se je v Egiptu potopila na 45 metrov globine, ji je oče povedal, da je nekje slišal za podvodni Triglav, kamor bi se bilo tudi lepo enkrat spustiti. Mlado potapljačico je namig takoj pritegnil, nadgradila pa ga je še z idejo, da bi v enem dnevu dosegla kar dva Triglava – najprej gorskega, nato še podvodnega.

image
Mojca Haberman pred podvigom FOTO: www.inhaleblue.com


Tega podviga se je lotila pred nekaj dnevi, tudi zato, da bi ljudem predstavila potapljanje na vdih, ki pri nas ni tako zelo poznana športna panoga. Nanj se ji niti ni bilo treba kaj posebej pripravljati, saj je vse poletje preživela na Pagu, kjer so imeli potapljaške priprave. Mojca se tri leta intenzivno ukvarja s potapljanjem na vdih, zaradi česar se je iz rodne Vuzenice tudi preselila v Ljubljano, natančneje v dijaški dom na Viču. Ravnokar je začela obiskovati četrti letnik gimnazije Vič, potapljanje pa trenira v bazenu na Kodeljevem in na fakulteti za šport. Vzpona na gorski Triglav se je bala skoraj malce bolj kot potopa, a posebnega urjenja za to ni potrebovala, saj se za kaj takega le preveč ukvarja s športom.
 

Triglav pred Rtom Madona



Nekaj posebnega je, ko si pod vodo, sam s sabo, popolnoma koncentriran in ne misliš na nič drugega.

Mojca
Haberman



Navsezgodaj zjutraj se je tako prejšnjo nedeljo s Kredarice skupaj z očetom Primožem, podporniki in trenerjem potapljanja Tadejem Černošem, vodjo šole Inhale Blue, povzpela na najvišji vrh Slovenije, 2864 metrov visoki Triglav, ki pa je bil brez znamenitega Aljaževega stolpa – ta se bo čez teden ali dva v prenovljeni podobi vrnil na svoje mesto – videti kar malce zapuščen in prazen. Sledil je spust v dolino in vožnja do Pirana, pozno popoldne, okrog 18. ure, pa še potop na vdih do najnižje točke slovenskega morja – slabih 40 metrov v globino. Čeprav je na ploščici zapisano, da je najnižja točka slovenskega morja 38,4 metra globoko, se je Mojca potopila 37 metrov, razliko je odnesla oseka.

image
Ekipa Mojce Haberman (druga z leve) na vrhu Triglava brez Aljaževega stolpa. FOTO: Anže Čokl


Mojca je prva znana oseba, ki je v enem dnevu osvojila oba Triglava, kar pa zanjo, pravi, ni bilo posebej naporno. Spust do betonske piramide in vrnitev na površje sta trajala skupaj minuto in 28 sekund, kar pomeni, da je v Mojčinih pljučih ostalo še kar nekaj zraka. Mlada potapljačica je namreč brez vdiha zdržala tudi že pet minut in 38 sekund. Čeprav se je že potopila globlje, spust do podvodnega Triglava, ki je od Rta Madona v Piranu oddaljen dobrih tristo metrov, ni bil mačji kašelj. Spodaj je bilo precej temneje, kot je bila vajena, pa tudi nekoliko bolj motna voda, verjetno zaradi mulja. Običajno se potaplja tudi na lokacijah, kjer je morje globlje, tako da se z monoplavutjo spusti do posebnega platoja, ki ga po vrvi spustijo do zaželene globine. Tu pa se je bilo treba potopiti do dna, zaradi česar se je bala, da bi kam udarila z glavo. »Običajno dosežem potopljeni 'krožnik', spodaj pa je še velika modrina. Zato sem se zdaj izjemoma potapljala z roko naprej, da sem lahko zatipala dno.«

Potapljanje na vdih je njena velika ljubezen, saj je »nekaj posebnega, ko si pod vodo, sam s sabo, popolnoma koncentriran in ne misliš na nič drugega«. Preden se je z njim začela ukvarjati resneje, je »tako kot vsi otroci šnorkljala za školjkami«, njen osebni rekord potopa na vdih pa je 61 metrov. Dosegla ga je v egiptovskem Dahabu, medtem ko se je naša podvodna junakinja Alenka Artnik letos z monoplavutjo potopila na rekordnih 105 metrov. »Upam, da ji bom nekoč konkurentka,« nam zaupa Mojca, ki je dogodek z obema Triglavoma, ki mu pravi projekt Triglav 2902 m, vzela bolj za šalo, saj ima pred seboj veliko večje izzive: doseči želi svetovni rekord v prostem potapljanju na vdih.

Takšnega podviga Mojca sicer ne priporoča ljudem, ki nimajo izkušenj s potapljanjem, saj je treba zanj prej veliko vaditi. Sama se odlično počuti tudi še 57 metrov pod gladino, marsikomu pa bi to že lahko povzročalo težave.