Dogovor je, kršitve tudi

Prava uporaba kemikalij kot orožja se je začela v 20. stoletju, v jarkih prve svetovne vojne.

Objavljeno
21. april 2018 14.00
Posodobljeno
20. april 2018 16.16
Američani, Britanci in Francozi so kot kazen za domnevni napad sirskega režima na upornike s kemičnim orožjem nad vojsko Bašarja al Asada poslali rakete (na fotografiji izstrelitev ene od njih z ameriškega rušilca USS Monterey).
Inšpektorji organizacije za prepoved kemičnega orožja se te dni trudijo, da bi vsaj začeli preiskavo v Dumi, predmestju sirskega glavnega mesta Damask, kjer je domnevno režimska vojska 7. aprila uporabila kemično orožje proti upornikom. Mrtvih je bilo več kot 40 ljudi. Čeprav potrditve uporabe bojnih strupov še ni, so Francija, Velika Britanija in Združene Države Amerike prejšnji petek z več kot sto raketami napadle kraje, kjer naj bi sirska vojska izdelovala in shranjevala te strupe; napadalci menijo, da so bili napadi uspeh, oblast Bašarja al Asada pa trdi, da niso povzročili omembe vredne škode.

Nobenega dvoma sicer ni, da so med več kot sedem let trajajočo vojno v Siriji, ki se še ni končala, že večkrat uporabili različne kemikalije v vojaške namene. To so menda počele tako Asadove sile kot razni uporniki, tudi zdaj že bolj ali manj odpisana Islamska država, vendar njihovo uporabo vsi zanikajo in valijo odgovornost drug na drugega.

Rdeča črta

Najbolj smrtonosni so bili napadi na južna predmestja Damaska pod nadzorom upornikov, ki naj bi jih bila izvedla sirska vojska. V njih je 21. avgusta 2013 zaradi uporabe živčnega strupa sarin umrlo približno 850 ljudi. To niso bili prvi napadi z bojnimi strupi v vojni, je pa takratni ameriški predsednik Barack Obama že leto prej zatrdil, da je njihova uporaba rdeča črta, ki je režim v vojni ne sme prestopiti. Uporaba se je po Obamovih grožnjah nadaljevala, čeprav je predsednik ZDA svojo vojsko septembra 2013 pooblastil za napade na sirsko vojsko.

Asadov režim se je potem zavezal, da bo uničil zaloge kemičnega orožja, vendar tega očitno ni storil. Američan pa niso kazali nekega posebnega interesa za posredovanje. Morda predvsem zato, ker je Asad imel in še vedno ima trdno podporo ruskega predsednika Vladimirja Putina; ta je v Sirijo poslal tudi svojo vojsko, ki je potem predvsem z letalskimi napadi na upornike obrnila vojno srečo v prid režimu. Napad na cilje Asadovega režima bi lahko povzročil ruske žrtve, tega pa ni hotel nihče tvegati.

Asad, ki se je zdel še nedolgo tega pred padcem, je zdaj zaradi ruske pomoči najbolj trdno v sedlu od začetka vojne pred sedmimi leti. Težko je verjeti, da bi napadi, kot so jih Američani, Britanci in Francozi izvedli prejšnji teden, lahko spet dramatično spremenili tok vojne. Je pa jasno, da ima Obamov naslednik v Beli hiši Donald Trump precej bolj ohlapna merila za presojo, kdaj kdo prestopi rdečo črto.

Množična uporaba

Strupe so že stoletja uporabljali pri bojevanju; na primer kačjega ali rastlinske za zastrupljanje konic puščic. Prava uporaba kemikalij kot orožja pa se je začela v 20. stoletju, v prvi svetovni vojni.

Že več kot pol stoletja prej, med krimsko vojno, je sicer škotski znanstvenik in politik Lyon Playfair leta 1854 predlagal, da bi Britanci na ruske ladje streljali z granatami, v katere bi dali cianid. Vendar so njegov predlog zavrnili. Playfair je bil kar užaljen, saj je menil, da bi bila takšna smrt bistveno manj boleča kot na primer po poškodbah zaradi šrapnelov granat. Prepričan je bil, da bo sčasoma kemija »zmanjšala trpljenje bojujočih se«.

Njegovim idejam še nekaj časa ni kazalo najboljše, saj so s tako imenovanimi haaškimi konvencijami ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prepovedali uporabo strupov ali zastrupljenih orožij v vojni. Vse se je spremenilo v jarkih prve svetovne vojne.

image
Fotodokumentacija Dela Množična uporaba bojnih strupov med prvo svetovno vojno je poleg smrti povzročila številne poškodbe, med njimi slepoto.


Bojne strupe, solzivec, so prvi uporabili Francozi. Prvi pa so množično, s klorom, spomladi 1915 napadli Nemci. Najbolj smrtonosna strupa med prvo svetovno vojno sta bila poleg klora fosgen in iperit oziroma gorčični plin. Najprej so jih izpuščali kar iz jeklenk, kar je bila skrajno tvegana uporaba, saj je plin ob spremembi vetra zaneslo nazaj k tistim, ki so ga izpuščali. Potem so za »dostavo« strupov sovražnikom začeli uporabljati granate.

Bojni strupi sicer niso odločilno vplivali na izid vojne. Zaradi njih je po ocenah umrlo približno 100.000 vojakov – več kot polovica je bila Rusov –, 1,3 milijona so jih strupi na različne načine poškodovali. Vendar so bile grozljive poškodbe dovolj, da so svetovne sile leta 1925 podpisale ženevski protokol, s katerim so se zavezale, da ne bodo v bojevanju nikoli več uporabljale strupenih plinov.

Kršitve

Vendar marsikje že v obdobju med obema svetovnima vojnama, ki ga imajo mnogi samo za dvajsetletno premirje med največjima morijama v zgodovini, tega dogovora niso upoštevali. Že pred letom 1925 so iperit uporabili Britanci in Rdeča armada v ruski državljanski vojni po koncu spopadov v prvi svetovni vojni. V letu podpisa protokola je španska vojska z njim poskusila zatreti berberski upor proti njihovi kolonialni vladavini v današnjem Maroku.

Že po podpisu protokola so enako počeli Italijani med fašističnimi poskusi ustvarjanja kolonialnega imperija v Libiji in Etiopiji. Svoj kolonialni imperij je na azijski celini že pred drugo svetovno vojno ustvarjala tudi Japonska. Posebno brutalna je bila na območju Kitajske, kjer je v letih od 1938 do 1945 pogosto uporabljala iperit. Z njim so menda pobili približno 10.000 ljudi, vendar je število zaradi takratnega kaosa na tistem območju nezanesljivo.

Zanimivo je, da v drugi svetovni vojni po bojnih strupih skoraj niso posegali, čeprav so uporabili tako rekoč vse drugo, kar je ponujal vojni arzenal, z atomsko bombo ob koncu vojne vred. Z iperitom je septembra 1939 napredujoče nemške enote menda poskusila ustaviti poljska vojska, a ji ni kaj prida pomagalo. Nemci pa so po invaziji na Sovjetsko zvezo domnevno tako pobili več tisoč vojakov Rdeče armade, ki so se leta 1942 vkopali v rudniške rove v bližini mesta Kerč na Krimu.

Če si države na frontah niso pomagale z bojnimi strupi, pa to ne pomeni, da o tem niso resno razmišljale. Britanci so bili v času, ko jim je grozila nemška invazija, odločeni, da bodo napadalce na obalah otočja poskušali potolči na vse mogoče načine. Ker izkrcanja Nemcev ni bilo, so strupene zaloge ostale v skladiščih.

Neuporaba bojnih strupov na bojiščih ne pomeni, da v času druge svetovne vojne ljudje niso umirali zaradi namerne rabe kemikalij. Holokavst, kataklizmični pomor predvsem Judov, so nacisti izvedli tudi v plinskih celicah uničevalnih taborišč s pesticidom ciklon B in v manjši meri z ogljikovim monoksidom. Koliko ljudi so pobili s plini, ni natančno znano. Ocene se gibljejo od milijona do 1,6 milijona, kar je velik del od šestih milijonov žrtev holokavsta.

Po vojni

Množične uporabe bojnih strupov v drugi svetovni vojni torej ni bilo, njihov razvoj pa se je nadaljeval. V hladni vojni so do tedaj najbolj razširjene iperit, klor in fosgen zamenjali živčni strupi. Te so preizkusili tudi na bojiščih, v iraško-iranski vojni, ki je v letih od 1980 do 1988 vzela približno milijon življenj. Živčne bojne strupe je uporabljal predvsem Irak, ki je bil takrat pod diktatorjem Sadamom Huseinom zaveznik Združenih držav Amerike, saj se je bojeval proti njihovi sovražnici, novonastali islamski republiki Iranu. Huseinova vojska je menda z živčnimi strupi ubila približno 20.000 iranskih vojakov.

Najbolj znan napad s kemičnim orožjem iz tega obdobja, katerega žrtve niso vštete v prej omenjeno število, pa se je zgodil v mestu Halabdža na severu Iraka. Tam so večinski Kurdi proti koncu iraško-iranske vojne osvobodili svoje mesto Huseinove oblasti, vendar se iraški diktator s tem seveda ni sprijaznil. Po nekaj dneh topniškega obstreljevanja so letala iraške vojske na mesto vrgle bombe z bojnimi strupi. Šlo naj bi predvsem za živčne strupe, morda tudi iperit.

Posledice so bile strahotne. Umrlo je približno 5000 Kurdov, večinoma civilistov, še 8000 so jih strupi poškodovali in številni so imeli trajne posledice. Upor proti Huseinovi oblasti Kurdom ni uspel, ostali so pod peto tirana iz Bagdada.

V začetnem obdobju sovjetske okupacije Afganistana na prelomu iz 70. let v 80. leta prejšnjega stoletja je bojne strupe uporabljala tudi sovjetska vojska. Z njimi je ubila približno 3000 ljudi.

Ruski specialci so z neke vrste kemičnim orožjem rešili tudi krizo s talci leta 2002 v moskovskem gledališču. V prostore, kjer so čečenski teroristi zadrževali 800 talcev, so spustili plin, s katerim naj bi omamili teroriste in potem napadli. Vseh 42 teroristov so sicer res likvidirali, vendar je bila koncentracija plina očitno premočna, saj je umrlo tudi 120 talcev. Uporabili naj bi plinasto različico izjemno močnega sredstva proti bolečinam in za uspavanje fentanila, vendar ni povsem jasno, ali je šlo za to ali kakšno drugo, morda prepovedano snov.

Seveda tudi Američani pri rabi bojnih strupov niso brez greha. Kolikor je znano, niso uporabljali bojnih strupov, so pa v najbolj krvavem času vietnamske vojne, konec 60. let prejšnjega stoletja, zelo obilno uporabljali herbicid agent orange. Z milijoni litrov tega strupa so iz zraka škropili njive in pragozdove, da bi tako gverilcem odvzeli možnost preskrbe s hrano in predvsem kritje, ki jim ga je omogočala džungla. Čeprav se je posušilo za več kot Slovenijo in pol, 31.000 kvadratnih kilometrov, gozdov, končnega uspeha Američanom agent orange ni prinesel, saj so vojno izgubili.

Herbicid pa ni naredil samo škode rastju. Povzroča namreč tudi genetske spremembe pri ljudeh, zato so med štirimi milijoni Vietnamcev in ameriških vojakov, ki so prestali škropljenje z njim, odkrili med drugim veliko povečanje različnih vrst raka. Še danes pa se v Vietnamu zaradi uporabe tega strupa rojevajo grozljivo iznakaženi novo