»Dojenčica mi je življenje spremenila na najbolje«

Dolg in na trenutke naporen pogovor sva imela, a je bilo vredno. Izvedeli boste, zakaj uživa v opazovanju hroščev, zakaj z lepšo polovico ne plešeta in zakaj meni, da bi morali v življenju več praznovati.

Objavljeno
18. avgust 2019 10.30
Posodobljeno
23. avgust 2019 13.08
Lado Bizovičar, mojster nastopanja, ki je v zabavni industriji prehodil že dolgo pot. FOTO: Jože Suhadolnik
Veliko vode je preteklo, odkar je kot mulc z odvezanimi vezalkami na nacionalni televiziji izumil sproščenost pred kamerami. Marsikaj je že počel odtlej in vedno se nam zdi, da se v soju žarometov počuti kot riba v vodi. Z Jurijem Zrnecem sta z As ti tud not padu!? ustvarila prvo pravo urbano televizijsko razvedrilo pri nas, v zadnjih letih so ga gledalci posvojili kot najljubšega žiranta v šovih komercialne televizije, na gledaliških odrih pa niza uspešnice po tekočem traku.

Najnovejša v vrsti je Predstava za vsako priložnost, posvečena takim in drugačnim praznovanjem in bizarnostim, ki jih spremljajo. Kdor je imel z njim opravka kot sodelavec, zna povedati, da je izjemno zahteven, toda predvsem je zahteven do sebe. Hčerkica, ki bo kmalu dopolnila eno leto, ga je omehčala in mu spremenila življenje na najlepši mogoč način. Dolg in na trenutke naporen pogovor sva imela, a je bilo vredno. Izvedeli boste, zakaj uživa v opazovanju hroščev, zakaj z lepšo polovico ne plešeta in zakaj meni, da bi morali v življenju več praznovati.


Ujeli smo vas sredi vročinskega vala. Kako prenašate vročino in kako se hladite v teh pasjih dneh?


Namakam se v vsaki luži, na katero naletim. Kot zadihan pes sem. Pa težko pobegnem. Kjerkoli je všeč meni in mojim, so šle temperature v zadnjih letih v luft. Morda pa moram začeti hoditi na severna morja.

 

Je letošnji poletni dopust že za vami ali se ga še veselite?


Nikoli nimam DOPUSTA dopusta. Nisem v takšni profesiji, da bi lahko dopustoval. Da kam grem, se moram odločiti, da takrat ne bom smel in mogel ničesar delati, da bom samo zapravljal čas, ničesar ustvarjal. Vsakdo v svobodnem poklicu se zaveda vsakega dne, ko ne dela.


Vam je težko odklopiti, preklopiti na počitniško razpoloženje?


Kaj pa je počitniško razpoloženje? Nikoli samo in zgolj ne ležim in pijem pivo. Nikoli. Odklop od misli na delo pa je odvisen predvsem od sopotnikov in destinacije. Manj ko je signala, lažje je.

image
Lado Bizovičar v svojih delovnih prostorih. Foto: Jože Suhadolnik


O vas vemo, da ste navdušen popotnik, pa tudi, da ste po novem oče. Ali to vpliva na izbiro vaših počitniških destinacij ali ste mnenja, da lahko gre človek z dojenčkom skoraj kamorkoli, če le preveč ne komplicira?


Vsako potovanje je treba načrtovati skupaj z vsemi sopotniki. In tudi zelo zelo mladi sopotniki so enakopravni, ok, bolj enakopravni ... Včasih jih upoštevamo, čeprav sprejemajo odločitve, ne da bi kaj vedeli ali vsaj poguglali. Pač hočejo ostati na mestu in buljiti v hroščka, ki pleza, briga jih za trdnjavo iz leta 23, umetnino tega in tega ali frišne škampe na mizi.

Glede potovanj pa: se zmenimo, da ima od potovanj vsakdo od nas nekaj.

Mimogrede: hrošček je res ful bolj zanimiv od vsega zgoraj naštetega.


Obvezni del vsakega dopusta je tudi pakiranje. Matjaž Javšnik mi je nedavno rekel, da mu zadostujeta kreditna kartica in zobna ščetka. Kako ste s prtljago vi: ste »ziheraš«, ki je vedno pripravljen na vse, ali so vas številna potovanja izučila, da je nošenje odvečne prtljage nesmiselno in naporno početje?


Krajši ko je izlet, več prtljage je, a ni tako?


»Včasih grem na letališče in vprašam, kam leti prvi let, ki je na voljo. In izberem tistega. In potem na onem letališču naslednjega. In nekam pridem.«

Katera stvar ne sme manjkati v vašem nahrbtniku, kadar potujete na kakšno bolj eksotično destinacijo?


Potni list.


Kako izbirate popotniške cilje? Vas morda zanje navduši kakšen dokumentarec, film, stavite na priporočilo prijateljev, vas pritegne ime kakšnega mesta …?


Popotniški cilji padejo po navdihu, ki lahko izhaja iz vsega navedenega in še česa. Včasih grem na letališče in vprašam, kam leti prvi let, ki je na voljo. In izberem tistega. In potem na onem letališču naslednjega. In nekam pridem.


Katera država ali kraj je doslej na vas naredil največji vtis, kam bi se še radi vrnili in kam si še želite kmalu odpotovati?


Težko se spomnim dežele, v katero se nikoli ne bi vrnil.


Kako pogosto obiščete mamo, ki si je v Gani ustvarila drugi dom?


image
Lado Bizovičar Foto: Pop Tv
Kolikor mi dopuščata čas in lenoba. Vsekakor preredko, ampak to mi mama lahko očita tudi za obiske takrat, ko je v Sloveniji. In ni edina. Premnoge ljube mi ljudi vidim premalo.
 

Vas kdaj, ko vidite, kako lepo se ima tam, zamika, da bi se tudi sami preselili v Afriko?


Seveda, pogosto!


Si lahko predstavljate, da bi živeli kje drugje kot v Sloveniji?


Zlahka. Pa ne zato, ker bi bilo pri nas kaj narobe, ampak ker se je lepo vrniti domov že po izletu v Trst, kaj šele, ko se vračaš domov kot tujec, ki zdaj živi drugje. Vsi moji prijatelji, ki so si dom ustvarili v tujini, so mnogo boljši Slovenci kot mi, ta domači … Pa ne samo zavednejši, tudi realnejši in bolj razumevajoči in strpnejši in manj godrnjavi in jamravi. Slovenija je mega, pojma nimamo, kako zelo … Slovenci pa … smo manj mega.


Kako preživljate poletne konce tedna, kadar ti niso delovni?


Kakor čem! Saj v tem je ravno fora nedelavnih poletnih vikendov.


S predstavami ste prepotovali že dobršen kos domovine. Je v Sloveniji kakšen kraj, kamor se zelo radi vračate?


Ne. V veliki večini krajev, kjer nastopam, smo ob teh morebiti 1000 predstavah postali dobri znanci, celo frendi. In rad pridem spet na obisk! In pri teh obiskih ni izgovorov, da nimam cajta, tako kot pri drugih. Ker so zapisani na plakatih.


Ste kje na gostovanju doživeli res zanimiv sprejem, pozitiven ali negativen?


Nikoli nisem nikjer doživel ničesar negativnejšega od tega, da mi je spodrsnilo na štengah, pozitivni sprejemi pa so največkrat povezani s snidenjem starih frendov z različnih koncev Slovenije po letu ali več mesecih. Ob lokalnih suhih ali mokrih specialitetah.
 

Dobro poznate dobre slovenske gostilne? Zaupate preverjenim kuharjem ali raje preizkušate nove lokacije in se pustite presenetiti?


Imam svoje favorite od Kopra do Lendave. Vendar priporočila mojstrov užitkarjenja, kakršen je npr. Rifle, vedno rad vzamem zares.
Tako kot rad spremljam umetnike v gledališčih, na koncertih in v galerijah, rad spremljam tudi umetnike v kuhinjah.


Kako spretni ste za štedilnikom vi?


Nisem nesposoben.


»Klubski, majhni nastopi imajo največji čar … Pravijo nekateri, ki stadionskega, množičnega avditorija še niso izkusili.«

Ali nove recepte prinašate tudi s potovanj?


Nekoč sem jih zares prinašal, skupaj s kuhalno opremo, raznimi piskri in meči in lončenimi zadevami in eksotičnimi začimbami vred, vendar … Ne vem, še vino s Pelješca ali iz Črne gore nima doma enakega okusa kot ob Jadranskem morju, kaj šele karibske začimbne mešanice ali indijski masala čaj … Morda pa je okus močneje povezan z atmosfero, v kateri ga doživiš, kot s kemičnimi in biološkimi reakcijami brbončic.

Imam veliko kuharske navlake z vsega sveta, ki je nikoli ne bom uporabil. Vam jo podarim?


V najinem zadnjem pogovoru ste mi povedali, da vam je Predstava za vsako priložnost, ki si jo lahko v okviru Komedije pod zvezdami na Ljubljanskem gradu ogledamo 30. avgusta, dala razlog, da vsak dan nekaj praznujete.


In še vedno vztrajam! Praznujem vsak dan, dokaze hranita … kako že ... instagram in facebook @ladobizovicar! Tudi 30. avgusta bomo imeli slavje na Ljubljanskem gradu. Za konec poletja in začetek novih delovnih zmag bomo praznovanje še malo pojačali. Ste Predstavo za vsako priložnost že gledali?


Ne še ...


Potem pa morate priti. Da boste vedeli: v njej govorimo o vseh praznovanjih, slavjih, jubilejih, od rojstnega dne, do poroke, novoletnega praznovanja, božiča, valentinovega itd. In o njihovih značilnostih, ki so največkrat butaste in smešne. In pogosto vključimo kak nov praznik, nikoli pa na odru nisem sam. Poleg Jureta Godlerja ali Gašperja Konca imam pogosto družbo. Celo godbo na pihala smo že imeli. V glavnem: pridite. Super bo.

image
Lado v akciji na odru. Foto: osebni arhiv


Pridem! Od začetka leta, ko ste slovesno obljubili, da boste praznovali vsak dan, je minilo že kar nekaj časa, zato me zanima, ali se človek praznovanj lahko tudi preobje.


Letos sem praznoval že 217 praznikov. Nekatere slovesnosti, proslave, slavja, so bila izčrpljujoča in naporna, druga, tista intimnejša, pa prav prijetna in mirna.


Takrat ste mi zaupali tudi, da ste bili glede praznovanj včasih naravnost obupni in prijatelji so vaš rojstni dan praznovali brez vas. Je (bil) odpor do praznovanj pri vas morda povezan tudi s strahom pred staranjem ali preprosto niste marali evforije, ki velikokrat spremlja praznovanja?


Spontano se praznuje redko, organizacija dobrega praznovanja pa je časovno potratna in naporna. Raje nisem praznoval kot da bi praznoval napol ali bil zaradi tega crknjen. Ampak, moram priznati … Vsako zamujeno praznovanje je zamujena priložnost za druženje z najljubšimi. In za glasen smeh in petje in nasploh zabavo … Več bi morali praznovati, resno.


»Kar naenkrat izobrazba, medicina, znanje, knjige, umetnost, vedenje niso več krepost, ampak madež. Ne maramo dohtarjev, znanstvenikom se smejimo, učitelje ponižujemo, umetnike sovražimo ... Kot na Kitajskem v času kulturne revolucije.«

V predstavi se šalite iz marsičesa, med drugim iz praznikov, modnih novodobnih otroških imen in še bolj modnih najrazličnejših alergij. Glede na to, da kakšno neobičajno ime najdemo tudi pri podmladku slovenske estrade, me zanima, če je kakšno šalo v predstavi kdo od kolegov vzel (preveč) osebno?


Ne.


Na kaj ste (v prenesenem pomenu) alergični vi?


Na človeško neumnost. Tudi lastno.


image
»Vsako zamujeno praznovanje je zamujena priložnost za druženje z najljubšimi,« je prepričan Lado. Foto: Predstava za vsako priložnost
Nedavno sva se za Nedelo pogovarjala z Juretom Godlerjem in potarnal je, da je obupal nad ljudmi, saj so vedno bolj neumni. Nikoli več, je omenil, ne bomo dosegli znanja, ki smo ga imeli pred nekaj stoletji. Opažate tudi vi ta trend poneumljanja?


Uf. Res nočem biti negativen, ampak ljudje smo tako zelo leni, da smo nehali brati, raziskovati, dvomiti, pljuvamo vse, ki so od nas bolj razgledani ali celo bolj inteligentni. Kar naenkrat izobrazba, medicina, znanje, knjige, umetnost, vedenje niso več krepost, ampak madež. Ne maramo dohtarjev, znanstvenikom se smejimo, učitelje ponižujemo, umetnike sovražimo ... Kot na Kitajskem v času kulturne revolucije. Uf, kako sem zabluzil, hahaha … Da ne bo pomote, izobrazba je včasih povezana z nadutostjo, vendar najpogosteje ne.


Če se bo ta trend nadaljeval, in ni videti, da se ne bi, kaj nas čaka čez 20 let?


Najprej sežiganje na grmadi, potem pa človeštvo v kanalizacijo.


Kolikor vas poznam, v mislih vedno meljete nove ideje in pripravljate nove predstave. Se v Ladovem lončku že kuha kaj novega?


Te dni meljem predvsem, kako se lahko imajo moji najbližji kar najbolje, in lonček kuhaj kipi. Ni lepše kuhe …


V zadnjih letih vas kot žiranta spremljamo v oddajah Slovenija ima talent in Zvezde plešejo. Pop tv je nedavno presenetil z imeni novih žirantov v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Se kakšne spremembe obetajo tudi vam ali se jeseni vračate na male zaslone?


Jeseni grabim listje … ali iglice, odvisno, kam se bom parkiral. In potem se po listju valjam s svojimi. To so načrti za prihodnost. Potem pa s Predstavo za vsako priložnost spet na pot. Letos v še močnejši verziji.


Koliko časa sploh namenite gledanju televizije? Ste tudi vi oboževalec kakšne serije, o katerih se v zadnjem času govori, da so po kakovosti prehitele filme?


Serije so lahko fine, vendar na koncu vseh epizod vseh sezon vedno sledi konec, ki je beden. In ker se v letih spremljanja navlečeš zgodbe, likov, dogajanja, je razhod toliko bolj boleč kot po ogledu dveurnega filma. Zato je konec serije vedno beden. Zato se jim izogibam … Na žalost neuspešno. Mogoče je pa pri serijah pomembnejše potovanje kot cilj?


Lahko priporočite kakšno, ki vas je v zadnjem času navdušila?


Pa saj pravim, da me samo nervoznega delajo, hahaha, zdaj naj vam jih pa priporočam. Deklina zgodba, Američani, Oranžna je nova črna, Russian doll … Ful jih je …


V oddaji Zvezde plešejo ste pokazali, da še niste pozabili plesnih treningov in da še vedno obvladate, pa vendar ste takrat potarnali, da sploh niste v telesni formi. Ste začeli kaj načrtno delati na tem področju, je morda vozičkanje dobra aerobna vadba ali se še vedno, kot ste se takrat pošalili, spotite, ko lupite pomarančo?


Švicam rad, sploh iz pravih razlogov.


»Te dni meljem predvsem, kako se lahko imajo moji najbližji kar najbolje, in lonček kuhaj kipi. Ni lepše kuhe …«

Vam je nastop v oddaji vzbudil skomine, da bi se spet bolj posvetili plesu, in ali se kdaj zavrtita z vašo Anelo?


Hvala, ampak, ne, hvala.


Kako vam je življenje spremenila dojenčica?


Na bolje. Na mnogo bolje. Morda na najbolje.


Ljudem se še vedno kolca po oddajah, kot sta bili TLP in As ti tud not padu?! »Avtorske oddaje so kreativno velik izziv, so pa izjemno časovno zahtevne in izredno drage. Slišim vprašanja, zakaj ni več t. i. avtorskih oddaj. Izvoli, pridi in jo naredi!« ste mi dejali pred časom. Lahko vendarle upamo, da se še kdaj lotite česa podobnega Not padu?


Upanje umre zadnje.


Režirali ste Jonasovo monokomedijo, z Juretom Godlerjem ustvarjate Predstavo za vsako priložnost. Čigavo satirično oddajo pa raje spremljate, Ta teden z Juretom Godlerjem ali Kaj dogaja? Z Jonasom?


Spremljam oba. Redkeje na televiziji. Jureta zadnje čase tudi kot dramatika z njegovo novo knjigo Predsednikova norost. Dobro, dobro! Jonasa pa moram kaj obiskati te dni.

image
S prijateljem Jonasom Žnidaršičem na premieri Ladove najnovejše predstave Foto: Miro Majcen


Se vam je zdela zgodba Predsednikove norosti strašljivo znana?


Malo pa res.


Bi vas mikalo narediti predstavo še o katerem znanem Slovencu?


Predstava Jonas ni bila predstava o njem, ampak njegova predstava. Predstave pa so po navadi o ljudeh in pogoj, da so znani Slovenci, je nepomemben. Težko bi bil manj pomemben.


Vas še kdo tako fascinira, da bi o njem in njegovem življenju naredili predstavo?


Fascinirajo me mnogi, vendar ob njih ne razmišljam o predstavah.


Vedno poudarite, da ste danes tu, kjer ste, tudi zavoljo dobrih učiteljev, mentorjev, ki ste jih imeli. Kdaj razmišljate, da bi svoje bogato znanje predajali naprej, mlajšim generacijam, ki prihajajo?


Kadar me kdo kaj vpraša, z veseljem.


Se mladi obrnejo na vas po nasvet?


Ni pomembno, mladi, stari. Seveda se pogovarjamo.


Pred vami je nova sezona gostovanj s Predstavo za vsako priložnost, ki je pravo odrsko praznovanje z godbo, songi, triki in sodelovanjem z občinstvom. Kar vajeni smo že, da ustvarjate uspešnice po tekočem traku in da imajo vaše predstave po več kot 300 ponovitev. Pravzaprav od vas pričakujemo, bolje rečeno, zahtevamo smetano na torti, pa potem višnjo, pa potem ... Čutite zato kaj pritiska?


Zelo ste prijazni, vendar predstave ustvarjam s folkom, ki je glasbeno, komično ali igralsko boljši od mene, zato moram toliko bolj garati, da zadostim njegovim standardom. In zato so potem predstave res dobre, zabavne … in pritegnjene – evo, za to sem zadolžen jaz …, da nobena predstava ne mine brez ekscesov ali norosti s publiko. Pritisk … Jah, težko bi rekel, da ga ne čutim pred vsakim začetkom dela. Ampak to spada k sleherni novi domislici pred sleherno realizacijo.


Slovensko musko ste igrali s simfoniki in bendi, z Rifletom sta polnila Čakalnico, veliko delate z enim najboljših piscev komedij pri nas, Juretom Karasom, v Predstavi za vsako priložnost sodelujete z genialnima Gašperjem Koncem in Juretom Godlerjem. Je za dobro predstavo pomembno, da se s soustvarjalci predstav ujamete tudi po človeški plati?


Absolutno so sodelavci srce in ožilje takega organizma, kot je predstava.
In jaz imam srečo, da imam vedno najboljše, s katerimi lahko tudi samo sedim in klepečem o čemerkoli.
 


Kako izbirate sodelavce?


Žrebam jih, hahahaha, in sem srečne roke. No, v resnici jih srečam v pravem trenutku. Gašper Konec me je zagledal na bencinski pumpi, naslednji teden pa sva se srečala na koncertu in mi je takoj povedal, da sem videti kot podrtija. Potem je krasno odigral svoje dele, tako da sem ga že naslednji dan poklical. Godler je kot mlad fant, morda še srednješolec, uletel k meni v oddajo TLP na RTV Slovenija v rubriko 5 minut slave kot imitator. Skupaj s Tilnom Artačem sta prišla. Tam se je začela njegova uspešna zgodba s Sašem Hribarjem in zdaj sva tudi midva skupaj na odru. In tako naprej z mnogimi drugimi … Srečo imam.


Ko sva ravno pri Godlerju, v intervjuju sva se pogovarjala tudi o vas in povedal je, da rad dela z vami, čeprav ste zelo zahtevni. Ste bolj zahtevni do sebe ali do drugih?


Če bi bil zahtevnejši do drugih kot do sebe, bi bil navaden asshole … Se mi pa ne zdi, da sem ravno asshole.


Zdi se, da je vsaka vaša predstava večja, scenografsko razkošnejša in bogatejša od prejšnje. Imate tako visoke standarde vi ali se vam zdi, da publika od vas to pričakuje?


Spet sodelavci. Pač, sodelujem z mojstrico scenografije … najprej prijateljico! Rada me daje na domišljena prizorišča ... In jaz sem rad na domišljenih prizoriščih.


Z Jurijem Zrnecem sta šov As ti tud not padu odpeljala v Stožice. Bi vas mikalo pred tolikšno množico odigrati tudi kakšno predstavo?


Klubski, majhni nastopi imajo največji čar … Pravijo nekateri, ki stadionskega, množičnega avditorija še niso izkusili. Imajo pa stadionske komedije tudi svoje zahteve, ki jih ni lahko izpolniti. Tehnične, zvočne, organizacijske pa tudi igralske.


Tudi Jan Plestenjak mi je nekoč rekel, da tisti, ki hvalijo prednosti nastopanja v malih dvoranah, v velikih še nikoli niso nastopili.


Evo, očitno citiram zbrane misli Jana Plestenjaka. Mora biti res.


Tudi vi mislite, da je večje v šovbiznisu vedno boljše, ali je velikost prizorišča nepomemben dejavnik za ljudi na odru?


Zdaj lahko greva res v drobovje šovbiznisa, ampak stvar pri nastopanju bi lahko posplošili nekako tako, da so tudi miniaturni špili domišljeno intimni, ker so ekskluzivni in zato velikanski za peščico gledalcev.


Novo sezono boste začeli v pravljičnem ambientu Ljubljanskega gradu. Bo večer zato tudi kaj romantičen, priporočate, da ljudje boljšo polovico pripeljejo na zmenek na vašo predstavo?


Tudi to, zakaj ne? To je res priložnost za lep poletni večer v slogu velikih prestolnic. Sprehod po krasnem mestnem jedru, zgodnja romantična večerja, potem pa ogled predstave nad mestom.


Poletje je čarobno tudi zaradi dolgih in toplih večerov. Kako in s kom jih najraje preživljate?


Ne vem, ali je beseda »čarobno« tista, ki bi jo sam uporabil. Je pa res, da brenčanje rojev komarjev, zmedenih ptic in kričečih najstnic v temi kampa da neki poletni pečat večerom. Ali glasba iz sintesajzerja na hotelski terasi v daljavi. Ahh, summer nights.