»Dol me kličejo janez, tu sem pa čefur«

Goran Hrvaćanin in Dejan Krupić sta dva iz skupinice sedmih »naturaliziranih« Gorenjcev, ki so še rosno mladi vstopili na slovensko popkulturno sceno s klenim, prostaškim balkanskim primitivizmom. Šest let pozneje so, že skoraj odrasli, postali Gorenjski gaunarji in posneli celovečerni film o Slovencih Pr' Hostarju.

Uspešna predprodaja vstopnic za sedem premiernih projekcij, ki bodo od 17. do 26. oktobra v šestih slovenskih mestih, je pokazala, da so slovenski gledalci lačni komedij in dogodivščin Gaunarjev. Ti so svoje klene gorenjske značaje, zabeljene s sočnimi psovkami, razkrili že v štirih krajših epizodnih filmih na youtubu. Zadnjega izmed Hostarjev pa so že zasnovali kot tako imenovani trailer z namenom, da ga razširijo v televizijsko nadaljevanko. Ker so pogovori z eno izmed televizijskih hiš padli v vodo, Hostarjevi šegavi liki pa so vsekakor hoteli na svetlo, so se Goran, Dejan, Mario, Igor, Haris, Mateja in Aljoša pred dobrim letom odločili, da gredo v film.

Nekoč so imeli še ministrstvo za čefurske zadeve, tako so zapisali v naslovje svojih filmčkov, da so se gledalci pripravili na to, da bodo deležni zvrhane mere sočnega preklinjanja. Takrat so ti otroci priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik snemali filmčke o Carju in Caricah. To so bili liki njihovega sosedskega kulturnega miljeja, ki so ga v jeseniškem balkanskem talilnem kotu posrkali z materinim mlekom. Starši so jih vzgajali svoji tradiciji in kriterijem primerno, zunaj družine sta jih je v Slovence vzgajali šola in ulica. Vsak od teh procesov jih je oblikoval po svoje, ali kakor pravi Dejan Krupić, že vse življenje so bili nekje vmes med južnjaštvom in slovenstvom, počutili so se, kot da nikamor ne pripadajo; s tega položaja nekje vmes so lahko neobremenjeno opazovali tako eno kot drugo plat.

»Dol me kličejo janez, tu sem pa čefur,« sta občutenje velikega dela na Slovenskem in v Slovence rojenih vrstnikov prelila v rap komad, ki ga Goran in Dejan, prijatelja še iz srednje šole, zapojeta s skupino Drhall. Ne pripadati nikamor je bila sicer pozicijska prednost – v multikulturnem okolju Jesenic jo je spodbujala tudi dejanska enakopravnost vseh jezikov –, ki pa otrok prve generacije priseljencev ni obvarovala pred pikrimi stereotipnimi pripombami večinskega prebivalstva. Kljub breztežnostnemu prostoru, kakor to vmesnost poimenuje frontman skupine Goran Hrvaćanin, je bilo metanje vseh v isti koš, samo zato, ker imajo v priimku mehki ć, vsaj moteče. Po svoje so bili vsi ti mladi žrtve tipičnega etiketiranja večinskega življa. Odgovor skupine mladih Jeseničanov in Dejana, ki je Blejčan, no, Blejec, kakor si pravi sam, saj od rojstva živi na Bledu, je bilo ustvarjanje videoskečev. Njihov vstop na internet je sovpadel z vzponom facebooka in youtuba.

Trofazni humor

Na internetnem portalu so filmčki o stereotipiziranem južnjaku na kvadrat nemudoma postali uspešnica. Nastala je tudi cela serija filmčkov o generacijskem prepadu med očetom, ki vztraja pri tradicijah svoje »raje«, in sinom, ki mu družinska tradicionalnost že močno preseda. Gledanost je letela v nebo; najbolj pa so se skrajno mačističnemu Carju, ki v šuškasti trenerki in z obvezno torbico »pederušo« v polomljeni slovenščini preigrava arzenal stereotipnih for, smejali prav Slovenci.

A tudi drugi niso prav nič zaostajali. »V Carju so združeni vsi najslabši stereotipi o prišleku z juga; je skrajno primitiven, vulgaren, banalen, nasilen in mačističen v svojem obnašanju. Ta podoba lika, ki pljuva in se praska po jajcih, je tako pretirana, da postane karikutara naših lastnih predsodkov in kot takšna sprejemljiva za vse,« razlaga Hrvaćanin, ki je s podobo carja vodilna figura skupine. Pri Caricah, skečih z očkom in številnih drugih mu parira Mario Čulibrk, s katerim sta navduševala gledalce tudi v tv-oddaji Je bella cesta. »Naš humor je trofazni. Slovenec se smeji temu, da se delamo norca iz južnjaka, temu je smešno, kako smo ga prikazali, tretja faza pa je avtoironija, ki brez obremenjenosti s steretipnimi pogledi mazohistično prenaša pogled na človeška bitja, ki se pikajo med seboj in sama sebe.«

V minulih šestih letih so mulci z Jesenic posneli več kot 70 kratkih filmčkov in skupaj zbrali neverjetnih 30 milijonov ogledov ter postali internetne zvezde. Prerasli so Jesenice, ustanovili svojo produkcijo, niso pa se odpovedali preklinjanju in kmetavzarstvu. Bihaški naglas iz obdobja Carja in Caric so zamenjali za gorenjsko narečje, stereotipe o Balkancih pa za stereotipe o Slovencih in nastajati so začeli skeči o Hostarjih. Z glavnima ustvarjalcema, scenaristoma, producentoma in igralcema filma, ki je zrasel iz hostarskih prigod, smo se pogovarjali sredi Ljubljane – ki je edina izjema v sicer globalni slovenski vasi, pravita – o tem, kako je posneti film, ki so ga njihovi feni že željno pričakovali. Ker je Slovenija videti ena sama velika vas, so zelo kmečki tudi značaji v filmu, v katerem predvsem ne bo, obljubljata, manjkalo smeha.

»Ej'ga, kwa pa woč?« Foto Arhiv filma

O čem pravzaprav pripoveduje filmska zgodba?

Dejan: Zgodba je aktualna in tipična za trenutne razmere v Sloveniji. Govori o Hrvatih, ki hočejo kupiti hotel, osebje se temu upre in na koncu, no, boste videli v kinu. Film seveda ima svoje sporočilo, a nismo bili obremenjeni s kakšno prisilo, da moramo ustvarjati umetnost. No, tudi s sponzorji nismo imeli težav, saj jih nismo našli, ker so naše firme v glavnem prodane tujcem, teh pa ne zanima promocija s tvojim filmom. Zato smo lahko neobremenjeno snemali.

Goran: Gre za boj malega človeka proti pogoltni oblasti. Menimo, da zdaj potrebujemo prav takšen film, da bi se Slovenci prebudili in sami kaj ukrenili, ne pa le objokovali svoje usode. Hostarji se organizirajo in pokažejo zobe. Film je mešanica lahkotnega apela in smeha, ki po žanru spominja na legendarni film Maratonci tečejo častni krog. Komur je ta film všeč, uživa v prav vsakem kadru in stavku. V mladih letih smo se navdihovali, ob legendarnih tv-nanizankah, tudi pri jugoslovanski kinematografiji. V tistih filmih je čutiti veliko pristnosti, igralci so človeški in naravni, gledalec takoj dobi občutek, da jih pozna.

S svojimi skeči ste hitro pridobivali popularnost, a ste se s svojo ustvarjalnostjo lahko tudi sproti odzivali nanjo. Film pa se vendarle zdi velikanski preskok.

Goran: Preskok je res velik, a trenutek je bil pravi. Čakati na denar se ne splača, ker ga itak ne bo nikoli, leta pa tečejo. Hočem reči, da smo nenadoma vsi prekoračili 30 let in naš videz ni več deški, vizualno smo postali bolj zreli in mislim, da takšnega Hostarja čez pet let ne bi mogli več posneti, ker bi bili že prestari. Mularija se ne bi mogla poistovetiti s takšnimi »fotri«, rekli bi: 'Kaj ta stari prdec bluzi, saj to ni več naše.' Film je bil ogromen zalogaj predvsem zato, ker je bil proračun tako rekoč ničen in sva z Dejanom, čeprav tudi scenarista in igralca, prevzela na svoja ramena tudi vso logistiko. Nikomur ne svetujem, da bi ponovil naš model in posnel tak film v slabem mesecu, ker je za to treba vsaj leto dni.

Dejan: Celovečerec je za nas res čisto nova pošast. Vse, kar smo delali do te točke, je bila predvsem šola – pa še ne dovolj dolga – za film. Zdelo se nam je sicer, da je to povsem logičen naslednji korak. Ves čas smo pravzaprav želeli v to smer, toda pri 18 letih se nam je zdelo nemogoče, češ kaj naj jaz, preprost fantič z Bleda, delam na filmski akademiji. Kaj takšnega mi je bilo povsem nepredstavljivo, medtem ko smo bili računalnika vajeni, programov za urejanje videa smo se sami naučili nekako spotoma. Za film pa smo morali najeti tudi nekaj profesionalcev, od direktorja fotografije do asistentov kamere in maskerk.

Gotovo ste potrebovali tudi filmsko tehniko?

Goran: Res je in v glavnem smo si jo izposodili. Pomagalo nam je veliko ljudi, ki nas očitno cenijo; to pa verjetno tudi zato, ker se nismo prodali, da bi denimo za dober denar vodili kakšne narodnozabavne prireditve. Mislim, da je pomembno, da delaš to, k čemur te žene strast, in mi smo se vedno ravnali po tem. Morda je prav to pomagalo, da smo skoraj vso filmsko opremo dobili tako rekoč na lepe oči.

Dejan: Tudi jaz sem vedno stremel k temu, da na tem področju delamo, kar hočemo, ne pa, da bi delali nekaj, kar moramo. Tudi mene javne prireditve in različna vodenja niso zanimali. Samo enkrat sva šla vodit neko predstavitev na Bled, a sva takoj spoznala, da to ni to. Mislim, da je spoštovanje, ki se je pokazalo, ko smo iskali opremo, posledica te svobode, da lahko delamo, kar hočemo, medtem ko morajo drugi delati za preživetje.

Toda tudi sami niste nikoli uprizorili kakšnega javnega nastopa. Imate pred publiko morda tremo?

Goran: Pri meni gre bolj za občutek, da moj glas »v civilu« ni dober. Težko mi je obdržati pozornost oziroma barvo in intonacijo glasu dlje časa, kadar vem, da moram imeti glas umetno naravnan na neko atmosfero. Če se gledam v ogledalo, se z lahkoto pačim in karikiram samega sebe, težko pa mi je vzeti mikrofon v roke in izreči z neko pričakovano intonacijo: »Spoštovane gledalke, cenjeni gledalci.« Če vzameš vsako delo, da bi preživel, se tudi zelo hitro zabriše meja med tem, kaj želiš ljudem povedati kot ustvarjalec, in tem, kaj pripoveduješ, ko odpiraš denimo novo Hervisovo trgovino. S tem se razvrednotiš in ljudje, ki te vidijo na televiziji, rečejo: »Poglej ga, to je pa una rit.«

Dejan: Zase vem, da ne morem biti klovn na silo. Kot pravi Goran, držati se moramo nekega imidža – takšnih, ki se ga ne, je milijon – in dokler nimamo otrok, si to lahko privoščimo.

V čem se Pr' Hostarju razlikuje od drugih slovenskih filmov?

Goran: V njem prikažemo vse variante Janeza. Mislim, da gre sicer za prvi igrani film v gorenjskem narečju, če ne štejemo Kekca. Slovenski filmi so običajno trdi, brez prave dinamike, zdi se, kot da jih je za vedno začaral francoski črni val: nekdo kadi na balkonu, slišati je golobe in tenzija kot da se ustvarja sama od sebe. Midva sva hotela, da je naš film sproščen, da ni zatežen in da se ljudje zabavajo, čeprav ima tudi sporočilno vrednost.

Dejan: Kadri so zelo kratki. Režiser Luka Marcetić je delal z vizijo, da si gledalec ogleda film v enem dihu, na začetku vdihne in nato pozabi dihati do konca. Naša interna »fora« je, da bo film, če že ne smešen, pa vsaj najbolj dinamičen vseh časov. V njem ni nobene umetniške teže, nobenih predahov za gledalca, dogajanje leti od začetka do konca. Vsi igralci so naturščiki, vendar so vsi junaško odigrali svoje vloge. Ko jih gledam na platnu, jim verjamem.

Kakšni liki zastopajo vse te Janeze?

Goran: Najprej ga vsi po vrsti cukajo, hišnik nenehno drva žaga, receptor Dejan je sicer ves čas nasmejan, a vsakogar že v pozdravu nekam pošlje, Redžep je prišlek iz Bosne, ki se boji lastne sence, njegova filozofija je »samo čuti i radi«, Tatjana je tipična slovenska »ornk« baba, ki se doma podreja možu pijancu, na šihtu pa hoče biti glavna. Vsak lik ima svoj tipični stavek, »catch phrase«, s katerimi ga okarakteriziramo.

Dejan: Za šankom dela Jerč, ki ga igra Goran. Tudi on pošilja ljudi nekam tja kar iz prve roke. Vedeti morate, da pri tem scenariju oba izhajava še iz študentskih let, ko sva delala z ljudmi. Goran je šest let delal v Casinoju v Kranjski Gori, sam pa tudi delam v turizmu z ljudmi. To je včasih zelo težko, saj te lahko vsakdo obklada s kletvicami, ti pa moraš biti tiho. Vse te frustracije sva poskušala zdaj prenesti na film.

Nabor kletvic je, vsaj po Hostarjih na youtubu sodeč, kar šokanten?

Dejan: Ja, res so zamišljene kot šokfaktor. S tem smo šli čisto po svoje iz šablon slovenskih filmov. Poleg tega kletvice pomagajo k sproščanju.

Goran: Kletvice so najboljši ventil, da sprostiš čustva. Z eno kletvico poveš toliko, za kolikor bi v zborni slovenščini moral naklepati tri stavke. Namesto da rečeš: »Ni mi všeč tvoje obnašanje, zato raje odidi,« samo sikneš »spizdi, klošar«.

Proračun je bil, pravita, ničen, koliko pa je film res stal?

Dejan: V evrih malo, glede na vložek energije pa ogromno. Snemali smo v hotelu Pibernik, ki je naš sponzor in donator, ko je bil ta zaprt. Snemali smo po 12 ur na dan in film posneli v 25 dneh. Prvo verzijo je zmontiral Goran na dve uri in pet minut, nato smo jo skrajšali na uro in pol.

Goran: Govorimo o nekaj tisoč evrih, kar seveda ni način za ustvarjanje filmov in ga res ne priporočam nikomur. S tem denarjem smo plačali najete kadre: kamermana, snemalca zvoka, lučkarja in maskerke. Sam sem grobo verzijo filma montiral po 18 ur na dan, noben šiht ne bi trajal tako dolgo.

Kateri publiki ste najbližje?

Dejan: Mogoče je sicer, da so moški le bolj aktivni na spletu kot ženske, toda kakor kažeta facebook in youtube, so to moški med 15. in 45. letom.

Goran: Bo držalo; večkrat se je namreč zgodilo, kar me je potrlo, da je pristopila kakšna dobra ženska, da bi se skupaj fotografirali, nato pa rekla, kako bo njen fant vesel fotografije.

Občutek je, da resno jemljete svoje obveznosti do distributerjev?

Dejan: Seveda, radi se šalimo, a smo tudi odgovorni do svojih obveznosti.

Goran: Komedija je resna stvar.