Dr. Prešeren: Genij z napakami

Čeprav mislimo, da o tem velikem slovenskem pesniku že vse vemo, odrska dokumentarna drama avtorice in režiserke Nede R. Bric dokazuje, da to ni nujno res.

Objavljeno
08. februar 2020 08.00
Posodobljeno
11. februar 2020 09.44
Uvodni prizor z vsemi nastopajočimi, katerih besede kažejo, da pravzaprav nihče ne ve, kakšna je resnica o Prešernovem življenju. FOTO: Nada Žgank
Je še sploh kaj, česar ne vemo o Francetu Prešernu, bi se lahko vprašali spričo dejstva, da je bila lani 170. obletnica njegove smrti, letos bo 220. njegovega rojstva, ves ta čas pa za proslave, recitale, predstave, filme ... brskamo po virih, ki opisujejo življenje in bit tega velikega slovenskega poeta? A dokumentarna drama Dr. Prešeren, ki jo je napisala in jo na oder Prešernovega gledališča Kranj (PGK) postavlja Neda Rusjan Bric, ki se je na podoben način lotila že več zgodb znanih Slovencev, pesnika na sveže predstavlja skozi oči žensk, ki so ga obkrožale.

»Prvo, kar dojela med brskanjem po virih o Prešernu, je bilo, da je nemogoče prebrati vse, kar je zapisano o njem. Izhajala sem iz tega, da obstaja tisoče mnenj, v resnici ga pa nihče ne pozna oziroma ne ve, kakšna je bila resnica. Vsak ima neke svoje teorije, saj iz vsega zapisanega – virov, pričevanj, pisem, pesmi ... – lahko zgolj predvidevamo, kako je v resnici bilo, z izjemo tistega, kar je napisal sam, pa še to lahko interpretiramo na različne načine,« je o ugotovitvah ob delu, ki ji je vzelo dobro leto, povedala avtorica uprizoritve Dr. Prešeren Neda R. Bric, igralka Slovenskega mladinskega gledališča (SMG), režiserka, dramatičarka, tudi profesorica scenaristike na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici.



»Nisem strokovnjakinja na literarnem področju, me pa vedno zanima človek, osebnost z vsemi napakami, čustvi, z vsem ... In pogosto so stvari zelo pristranske: nekdo lahko nekoga zelo obožuje ali zelo sovraži, vemo pa, da je vsak človek kombinacija tako dobrega kot slabega.« Zelo pristranski, »pač od nekoga, ki ga je oboževal«, so tudi spomini njegove hčerke Ernestine, a so sogovornico med zbiranjem gradiva najbolj pritegnili, »zdeli so se mi dober vir za začetek predstave, saj je njegovo življenje v njih najbolj sistematično popisano. Tudi sicer pri svojem delu vedno težim k čim bolj osebnim virom. Najboljša po tej plati so pisma, pa njihova dela – če proučuješ pesnike in pisatelje –, iz tega veliko izveš, sploh če veš, kako je človek živel, kaj se mu je dogajalo, potem lahko popolnoma drugače razumeš, kar je pisal, slikal oziroma ustvarjal, vidiš, kako so se dogodki iz njegovega življenja zrcalili v njegovem delu.«

Pa vendarle, kakor poudari: »V predstavi je vse odprto, ne podajam nobenih zaključkov, samo odpiram jih, ker enoznačne resnice ni. To nakažem že v uvodnem prizoru, ko so na odru vsi liki na kupu, vsak o Prešernu razpreda po svoje in včasih si stvari celo popolnoma nasprotujejo. Gledalec sprevidi, da je vse skupaj prava zmešnjava, in to že, na primer, pri barvi las, kaj šele pri čem drugem! Je to sploh isti človek, o katerem se pogovarjamo?«

image
Vesna Pernarčič kot Ana Jelovšek in Blaž Setnikar kot mladi France Prešeren. FOTO: Nada Žgank


Ernestina (na odru jo, nedolžno in zaverovano upodablja Vesna Slapar) je bila pri opisovanju svojega očeta, ki ga je spoznala kot majhna deklica, ves čas zelo zaščitniška, »vendar že na samem začetku pove, da ji je vse, kar govori o njem, povedala mama, Ana Jelovšek. Ta je seveda prav tako govorila pristransko, marsikaj tudi slabega, in Ernestina jo pozneje na neki način obsodi, da očeta ni nikoli razumela. Ga je pa seveda idealizirala; otrok se skoraj vedno odloči za tistega, ki ga nima, ki ga najbolj potrebuje. On se je samo pojavil sem ter tja, ves dobrovoljen in prijazen – vsaj mislim si tako. A kdo sem jaz, da trdim, da je tako res, to je samo moja interpretacija!« se Neda Rusjan Bric vrača k osnovnemu sporočilu.


Ko spregovorijo ženske


Drugi pomemben vir je bilo zanjo pričevanje njegove najmlajše sestre Lenke. »Lenka je veliko pripovedovala tudi skozi besede starejše sestre Katre, ki je živela s Prešernom, zanj pravzaprav žrtvovala svojo mladost, življenje. Veliko Lenkinih besed sem tako položila Katri v usta (na odru jo odlično upodablja Darja Reichman, op. p.), s čimer pravzaprav nisem potvarjala dejstev. Ob teh izpovedih se mi je porodila zamisel, da bi Prešerna predstavila skozi oči, interpretacijo žensk, ki so ga obkrožale, bile tudi značajsko precej različne – sestri Katra in Lenka, mama, Ana Jelovšek, Julija Primic, Ernestina ... vsaka ima svojo različico in v predstavi pravzaprav razkrivam njih v odnosu do Prešerna, ob tem pa seveda tudi njega samega.«

Kakor pravi, se ji je med brskanjem po zgodovini razkril sistem takratnega časa, razmere, v katerih so živeli, odnos do žensk, z razumevanjem konteksta pa je seveda lažje razumeti tudi Prešerna in njegove poteze. »Bil je pač otrok svojega časa in takrat so bile ženske kot papirnati robčki – po uporabi jih zavržeš, poleg tega je veljalo, mlajša ko je, boljša je, saj so možnosti, da ima spolno prenosljive bolezni, manjše ... Ana, ki je bila menda neznansko lepa najstnica – temu s fotografij, ki jih imamo, težko verjamemo, saj je bila pri 38 letih videti stara in zgarana –, je imela zaradi tega nenehne težave, moški so jo ves čas nadlegovali, vendar je menda prav Prešeren preprečil njeno posilstvo, ko je prišel k dr. Crobatu, pri katerem je bila Ana varuška. In ker je bil galanten, v nasprotju z večino drugih moških se je z dekleti pogovarjal in jih ni jemal le kot objekt, verjamem, da se je vnela zanj.«


Krivični sistem


Kakor pravi, zdaj razume tudi, zakaj se ni nikoli poročil z Ano. »Kar šestkrat se je prijavil za advokaturo, a so ga vztrajno zavračali: tudi zaradi tega, ker je bil sporen, saj ga je takratna oblast imela za svobodomiselnega, zavzemal se je za slovenstvo, skratka, bil je oporečen v več točkah. A da se je sploh lahko prijavil za pravniško službo, je moral oddati potrdilo o moralni neoporečnosti, in če bi se poročil z žensko tako nizkega rodu, iz kakršnega je izhajala Ana, ne bi imel nikakršnih možnosti, da dobi službo. Ko je pri 16 letih prvič zanosila – sam je imel takrat že 38 let –, ji je obljubil, da bo skrbel zanje, poročila pa se bosta šele, ko bo dobil advokaturo. Te pač ni dobil.

Je bil pa tisti čas v Ljubljani vsak tretji otrok nezakonski, zato to ni veljalo za nič posebnega, medtem ko je slaba poroka pomenila, da si v to pogreznil vso svojo družino. Sta pa imela z Ano (igra jo Vesna Pernarčič, op. p.) živahno razmerje: čeprav nista nikoli živela skupaj, je redno prihajal k njej, bil je tudi izjemno ljubosumen, a najbolj ga je motilo, da so šli njuni otroci v rejo. Kljub neugodnim razmeram je bil namreč vesel vsakega rojstva, a mislim, da so Ano v to prisilili starši, da bi bila sramota manjša. Kakorkoli že, ne obsojam jih, pač pa, kot vedno, sistem.«

image
Iz predstave Dr. Prešeren avtorice in režiserke Nede Rusjan Bric v Prešernovem gledališču Kranj. Blaž Setnikar kot mladi Prešeren in Lara Fortuna (kot gostja) v vlogi Julije Primic. FOTO: Nada Žgank


S predstavo je režiserka želela pokazati tudi, kako so ženske živele takrat: »Čeprav še vedno nismo enakovredne moškim, je življenje žensk danes vesolja stran od tistega pred sto ali dvesto leti. Dolgo pot smo naredili od takrat, vendar to ni tako samoumevno: nekatere so še vedno brez pravic, tiste, ki jih imamo, pa jih lahko tudi izgubimo,« ob konservativnih gibanjih na Hrvaškem, v vzhodni Evropi in ponekod v Ameriki opozarja sogovornica.

»A v Prešernovem času so bile ženske dejansko ujetnice sistema, z Julijo vred, četudi je bila drugače kot Ana visokega stanu. O njej je res zelo malo virov, me je pa že od začetka zanimal fenomen, kako se je moralo počutiti 16-letno dekle, ko ji je začel Prešeren javno dvoriti. Da te nekdo izbere ne glede na tvoja čustva ... Najprej ji je mogoče celo godilo, a v tistem trenutku, ko je v časopisu objavil akrostih z njenim imenom, se je začela katastrofa. Kot bi nekdo danes zaročeno žensko označil za prodajalko ljubezni! To je bilo grozno za vso družino! In od pesnikove smrti naprej, torej še za časa njenega življenja, se je govorilo, kako ga ni marala, kako ga je grdo zavračala, in ta mit vztraja še danes ...

Julija se mi je od vseh 'Prešernovih' žensk zdela najbolj enigmatična, zato pravim, da je v tej predstavi najbolj moja, saj je najbolj izmišljena, medtem ko sem se pri drugih večinoma opirala na uradne vire,« je povedala avtorica iz Nove Gorice. In Julijin del predstave je tudi eden bolj pretresljivih, njen monolog z občasnim dialogom z mladim (Blaž Setnikar) in starim Prešernom (Peter Musevski), s Prešernovimi stihi na njihovih ustih ter na projekciji, ki preseva vse na odru ob temačni glasbeni spremljavi Damirja Avdića.


Vprašanj več kot odgovorov


»Vse skupaj bi se lahko drugače končalo, a tega okoliščine niso dopuščale,« razmišlja Neda Rusjan Bric. »Prešeren je vedel, da je naredil veliko napako, pozneje se je tudi opravičil, in to v nemščini. Spraševal se je namreč, ali ni morebiti užaljena tudi zaradi tega, ker ji je pesmi pisal v slovenščini. Je pa zanj zagotovo vedela, takrat je bil že kar znan. Bolj zanimivo je vprašanje, zakaj si je izbral prav njo? Ker je bila po bratovi smrti najbogatejše dekle v Ljubljani in so jo želeli imeti vsi?

Takrat je bil še poln samega sebe, vedel je, da je dober, dvomi so prišli šele pozneje. Ta ljubezen ga je ponesla, primerjal se je s Petrarco, ki je imel svojo muzo Lauro, a Julija naj bi bila, kakor piše v pesmi, veliko boljša od nje. In Ernestina trdi, da je le potreboval muzo in ni bil zaljubljen vanjo. Obstaja pa še ena povezava, saj je bila Ana vzgojena v Julijini hiši, vzgajali so jo za njeno služkinjo, a je bila malo preveč trmasta in živahna, zato je morala od hiše.

Kljub starostni razliki sta se družili in ugiba se, ali se ni Prešeren nalašč zapletel z Ano, da bi nagajal gospodovalni Julijini mami. Sprva namreč ni sanjal o nečem povsem nedosegljivem: Jožef von Scheuchenstuel, s katerim se je pozneje poročila Julija, je namreč obiskoval isto šolo kot Prešeren in prav tako imel advokaturo, a je prihajal iz bolj plemenite in predvsem bogate družine. In plemiški naziv je bil tisto, po čemer je poleg oplemenitenja družinskega bogastva hlepela Julijina mama.«

image
Dr. Prešeren (Peter Musevski) s prijateljema Andrejem Smoletom (Aljoša Ternovšek) in Matijem Čopom (Miha Rodman). FOTO: Nada Žgank


Vse to se na odru na samosvoj, a za Bričevo značilni način razgrinja pred gledalcem. Čeprav predstava ne teče kronološko, se vse štiri zgodbe žensk, v katere se vpletata tudi Prešernova najboljša prijatelja, Matija Čop (Miha Rodman) in Andrej Smole (Aljoša Ternovšek), skupaj z zadnjo, ki se dogaja in sklene v Kranju, lepo zložijo v celoto, ganejo in pretresejo. »Dokler je Prešeren živel, je prinesel kak denar, po njegovi smrti pa sta Ana in Ernestina šivali dan in noč, da sta lahko preživeli, in tako sta obe umrli slepi, zgarani, saj nista podedovali prav ničesar. Medtem ko so njegovi otroci umirali od lakote, se je zbiral denar za spomenik, njegov pogreb, pripravili so slavnostno prireditev, njegovo potomstvo pa gladko zamolčali, in to so nam še lep čas prikrivali tudi v šolah. Vsi vemo, da noben človek ni brezmadežen, kar se je pogosto poskušalo prikazati, prav tako pa ni prav, da se ga prikazuje kot babjeka, človeka z nezakonskimi otroki in pijanca.«


Vse je umrlo


Kakor je ugotovila med raziskovanjem, »je šlo vse k vragu šele, ko je šlo dejansko vse k vragu: drug za drugim sta umrla njegova najboljša prijatelja, onemogočali so ga vsepovsod, cenzurirali, zavračali pri advokaturi, otroci so bili v reji, umirali so, umrla je tudi mama, Julijo so mu poročili ... Vse, kar je štel za svoje, je umrlo ... Jasno je, da se je zapil šele proti koncu, prej so spili kakšnega, ko so se družili po kavarnah, sanjali o slovenstvu, snovali Kranjske čbelice ... – televizije in interneta pač ni bilo, je bilo pa po krčmah ogromno vohunov in nenehno jih je kdo tožaril.

A ko je bil mlad, je to prenašal mirno in je bil poln upanja, starejši Prešeren pa je bil oropan vsega, obupan, bolan. Ravno zato, da je ta razlika še bolj vidna, sta v predstavi dva Prešerna,« pojasnjuje režiserka, ki je na odru na podoben način že razgalila brata Rusjan, Simona Gregorčiča, Noro Gregor, Maxa Fabianija ... Vse te predstave so bile iz dveh delov: iz filma in iz dogajanja na odru, pri čemer na filmu teče sodobna, na odru pa zgodovinska zgodba, torej druga drugo pojasnjujeta. V predstavi Dr. Prešeren koncept ni tak, vendar videoozadje učinkovito prizore umešča v čas in kraj oz. dodatno pojasnjuje like na odru ter zagotavlja dinamiko.

image
Mladi (Blaž Setnikar) in stari Prešeren (Peter Musevski). FOTO: Nada Žgank


Vznemirljiva in unikatna predstava je vredna ogleda tudi za boljše poznavalce Prešerna in njegovega življenja. »Bil je človek z napakami, kot smo mi vsi, le da je bil genij na svojem področju, in prepričana sem, da mu, takemu, ni bilo prav lahko živeti. Bil je veliko pred svojim časom in je še danes, če preberemo samo Zdravljico. Tudi ob branju njegovih pisem je jasno, da je intenzivno razmišljal o slovenstvu, Slovanih, skupnem jeziku in sobivanju, da bi razumeli drug drugega, in to ne le v jeziku. Vse, kar je zapisal, je dejansko mislil. Žive naj vsi narodi – vsi! Tudi Nemci, čeprav so zatirali Slovane. Stalno je, skratka, razmišljal o tem, kar zdaj imamo, torej evropsko povezovanje. To gre sicer danes spet v neko drugo smer, a tisti, ki razmišljamo podobno, vemo, da je to edina mogoča pot: sobivanje, sodelovanje, dobri odnosi.«

image
Neda Rusjan Bric, igralka, režiserka, pisateljica in profesorica scenaristike na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici. FOTO: Nada Žgank
O Nedi R. Bric: Z odrov na motor

V SMG je zaposlena od leta 1995, dela kot igralka, dramatičarka in režiserka, igrala je tudi v več filmih in tv-nadaljevankah (Ekspres, ekspres, Stereotip, Rezervni deli, Sladke sanje, Ne bom več luzerka, Izbrisana …). V svojem prvem avtorskem projektu (2005) je tematizirala fenomen aleksandrink – »moja babica je bila aleksandrinka in imela sem njena in dedova pisma« –, magistrski študij režije pa je končala s predstavo Eda – zgodba bratov Rusjan.

Odtlej režira, večinoma le predstave po svojih scenarijih, med njimi Zrno soli, mednarodni projekt, ki je nastal v koprodukciji s PGK in Narodnim gledališčem Tuzla, in prav za vse svoje stvaritve je bila nagrajena (nagrada Franceta Bevka MO Nova Gorica, tantadruj, nagrada satir za posebne umetniške dosežke na festivalu SKUP na Ptuju ...). Dobila je tudi nagrado za igro – za vlogo M v predstavi SLA.

Zdaj igra v predstavi za otroke Škrat Kuzma dobi nagrado ter za odrasle Še ni naslova, je pa tudi vodja kandidature za Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici. Zaradi dela občasno živi v Ljubljani. Ima že odraslo hčer, slikarko, kadar je čas za odklop, pa sede na svoj motor. Z možem sta tako prepotovala že lep kos sveta, medtem ko je službeno gostovala v več kot 30 državah.