Dragocene umetnine, da ti zastane dih

Kraljeva palača Karađorđevićev na Dedinju v Beogradu, v kateri od leta 2001 domuje družina kronskega princa Aleksandra II., je občasno odprta tudi za javnost, vendar je vsak obisk strogo nadzorovan. Prinčev urad le izjemoma dovoli fotografiranje. V tej palači in bližnjem protokolarnem Belem dvoru so raznovrstne dragocene umetnine, kot so ikone, pohištvo, knjige in slike neprecenljive vrednosti. Med njimi sta tudi dve Rembrandtovi sliki.

Vse, kar si je mogoče ogledati v palači Karađorđevićev, je lepo ohranjeno, saj se je celo nemški generalni štab, ki je v dvoru imel sedež med drugo svetovno vojno, ni dotaknil. Niti maršal Tito, nekdanji vodja socialistične Jugoslavije, ni ničesar spreminjal.

{1}

Princ Aleksander z ženo Katherine. Foto: Albina Podbevšek

Pečat ruskih arhitektov

Kraljevi dvor je skrit med zelenjem 150 hektarov velikega posestva pod Avalo. Zgradili so ga na začetku dvajsetih let minulega stoletja v bizantinsko-ruskem slogu po zaslugi ruskih arhitektov. Princ Aleksander I. se je šolal na vojaški šoli v Sankt Peterburgu, kjer se je navdušil nad tamkajšnjimi palačami. Tako del kletnih prostorov s kričečimi barvami in ikonografijo spominja na dvorec Ivana Groznega. Zunanjost dvorca ni razkošna. Glavna zanimivost ob njem je Meštorovičev kip z naslovom Povjest Hrvata. Sosedje so to umetnino hoteli zase, a se Srbi niso vdali, češ da je v zameno za kip kralj Aleksander prispeval za obnovo Dioklecijanove palače v Splitu.

Kletni prostori. Foto: Albina Podbevšek

Pritličje palače je namenjeno protokolu, gornje nadstropje pa princu Aleksandru in ni javno dostopno. Tu je tudi knjižnica, ki je nekdaj štela 50.000 knjig. Med dragocenimi listinami velja za biser arhiva starodavni Kodex bizantinskega cesarja Justinijana.

Zlati strop

V avli te gledajo s stene čudovite kopije fresk iz znamenitih samostanov, kot sta Dečani in Sopočani. Od portretov Karađorđevićev so se ohranili le trije od triintridesetih. Od kraljice Marije, ki je bila sama slikarka in je imela atelje v posebni zgradbi, je ostal samo njen doprsni kip. Nekaj umetnin so zažgali vojaki Rdeče armade. Ti so pustili še spomin na stropu kapele, kjer so prestrelili Kristusovo srce in glavo.

Kralj Peter v mladosti. Foto: Albina Podbevšek

Pohištvo je raznovrstno, tudi v slogu francoskega kralja Louisa XV. Zanimiva je skrinja iz 16. stoletja, poslikana z motivi iz življenja Aleksandra Makedonskega. Tapiserija je renesančna, vmes so dragocene kitajske vaze, razni kipi in velikanski globus, okrašen z zodiakovimi znamenji.

Dnevni prostor z veliko modro preprogo. Foto: Albina Podbevšek

Zanimiv je strop v eni od soban, prekrit s 24-karatnim zlatom in podprt s stebri iz dragega kamenja oniks. Med zanimivostmi je tudi grb celjskih grofov, ki so bili povezani z Nemanjičevim plemstvom.Še ena podrobnost: palača na začetku ni imela kuhinje, ker je bil kralj Aleksander alergičen na njene vonjave. Zato so jo sezidali drugje in jo povezali s predorom. Monarh je bil dolgo bolan, saj se je na fronti med prvo svetovno vojno okužil s tifusom.

Titova kinodvorana

Maršal Tito ni nikoli živel v tem dvorcu, občasno pa je prihajal gledat predvsem kavbojske filme z Johnom Waynom v glavni vlogi. V kleti si je dal opremiti kinodvorano. Ker pa mu ni bila všeč tamkajšnja kapela, so jo namenili kar za ropotarnico. Pospravili so jo samo ob obisku nekdanjega etiopskega cesarja Haila Selassija in britanske kraljice Elizabete. Tako so freske v kapeli ostale cele, ikona iz 16. stoletja pa je shranjena v nacionalnem muzeju. Sliši se neverjetno, a je res, da dvorec ni utrpel nobene večje škode v drugi svetovni vojni, čeprav je tu bil sedež nemškega generalnega štaba. Nemci so celo popisali ves inventar, s seboj pa niso vzeli ničesar, kar je bilo za okupatorje precej nenavadno.