Član slikarske skupine Irwin, ki je v dobrih štirih desetletjih sodelovala na približno 800 razstavah, 200 je bilo samostojnih, v Slikarjevem dnevniku popisuje obdobje od leta 1984 do 1990, čas neskončne energije, želje po novem, čas, ko so ideje kar bruhale, problem je bil, ker je vedno zmanjkovalo časa in denarja. Dušan Mandić portretira tedanjo alternativo, metodologijo ustvarjanja in antagonizme, ki so irwinovce pripeljali do koncepta s še kako prodornimi učinki po vsem svetu. Da o Maleviču, Batiču, Knezu, Žižku in Lacanu, sejalcu ter skodelici kave ne govorimo.
Komentarji