Dva zlata cepina?! Pa že!

Septembra bo Luka Stražar prejel drugi zlati cepin, konec meseca pa se bo na Planini pod Golico vzel z izbranko Petro. Seveda tudi plezalko.

Objavljeno
25. avgust 2019 13.00
Posodobljeno
25. avgust 2019 14.34
Najprestižnejše priznanje – samo nasmeh je še bolj sladak. FOTO: Grega Kališnik
Leta 2012 je Luka Stražar prejel nagrado zlati cepin za prvenstveno smer v zahodni steni gore K7 z Nejcem Marčičem, septembra bo na Poljskem zgrabil že drugega, za lanski prvenstveni vzpon v severni steni Latoka I z Alešem Česnom in Britancem Tomom Livingstonom. O odnosu do zlatega cepina in zankah te najprestižnejše alpinistične nagrade, o razmerju med slavo in smrtjo, o povprečno petih dneh v gorah in dveh v dolini, da o poroki na planini ne natolcujemo.


Menda ste se pred kratkim vrnili z odprave.


Ja, s slovensko mladinsko alpinistično reprezentanco smo bili na območju Zanskar, v indijski Himalaji.


V kakšni vlogi ste bili?


Kot nekakšen star foter.


Star foter, pri koliko letih?


Pri tridesetih in zraven štirje mladi alpinisti, tam nekje od 19 do 22, 23 let. Dober mesec smo bili na odpravi, glavni cilj je bil 6515 metrov visoki Hagshu. Prišli smo 150, 200 višinskih metrov pod vrh, steno smo splezali, po lažjem terenu, vršnem grebenu, pa je bil sneg za moje pojme prenevaren.


Ste bili odgovorni za fante?


Formalnopravno ne, seveda pa čutiš odgovornost. Recimo kot starejši brat. Tudi sam sem bil na prvi odpravi pri 21 letih, Andrej Štremfelj je bil na Gašerbrumu star okoli 20 let, na Everestu 22 let. Nejc Zaplotnik je bil dve leti starejši. Govorim približno.


Starši vedo, kaj počnejo njihovi otroci?


Seveda.


Na večini svojih odprav ste bili z vrst­niki ali starejšimi. Ste bili kdaj v vlogi vajenca?


Ne, večinoma sem bil na odpravah s svojo generacijo. In tokratna je bila prva, pri kateri sem se počutil starejšega. Gotovo so bile situacije, v katerih sem jim s svojim stažem lahko svetoval, kar je bila tudi moja vloga na odpravi. Načeloma vedo, kaj delajo, imajo pa inherentne lastnosti, ki jih nosijo s seboj. Iluzija je, da bi bil alpinizem tako pomembna zadeva, da bi povozil družbo, družba je večja od alpinizma, ki se nanjo odziva.


Včasih se je zdelo, da je za alpiniste njihovo početje čez vse.


Ja, to je bila druga generacija. Danes se plezalci ne sprašujemo, kaj bi žrtvovali za alpinizem, ki mogoče ni več tako pomemben. Morda ga mi drugače dojemamo. Bistveno pa se mi zdi, da je varnost zdaj izrazito bolj povz­dignjena vrednota. Dejanja prek meja varnosti se zdijo pregrešna. Poskušamo si zapakirati, da bo vse varno, varno, varno.


Pa je zato manj smrti v gorah?


Dvomim, lahko se slepiš, a določenega deleža nevarnosti ne moreš izbrisati. Naše okolje je po definiciji nevarno.


Zakaj potem to počnete? Ker se ne morete zadržati?


Prijatelj je nekoč rekel, da je alpinizem za tiste, ki jim ni uspelo v nobenem drugem športu. No, če sprejmeš dejstvo, da boš nekje končal svoje življenje, te skoraj vsaka stvar lahko pelje v propad ... Res pa je delež nevarnosti v alpinizmu malo višji. A samo zato, da bi ga znižali, zgubiti življenje, ki ga živiš, za to, da bi ga le preživel ... Ni vredno. Seveda pa poskušam to početi varno, zaradi ljudi, ki jih imam rad.


Noseča partnerka bi vas zadržala doma? Za eno odpravo?


Zagotovo. In to je tudi razlika glede na prejšnje generacije.


Ste zaposleni? In kako se vaš konec tedna, vikend, razlikuje od delovnega tedna?


Sem espejevec, gorski vodnik, predvsem živim od tega, potem deloma od sponzorjev. Večinoma vodim v Sloveniji, malo tudi v tujini. Ne ločim vikenda od delovnega tedna, razlika zvodeni, so čisto druge krivulje. Odvisne od sezone, dela, pride odprava ...


Koliko dni na leto ste v hribih in koliko v dolini?


Plezanje – neplezanje v enem tednu: štiri proti tri. Prej je bilo pet dni plezanja proti dvema spodaj.


Pojdiva k nagradi zlati cepin. Enega ste nekoč že dobili.


Leta 2012 za vzpon v letu 2011, z vidika staža in razmišljanja o cepinu sem bil mulec. Takrat o nagradi nisem veliko razmišljal, o tem, kaj pomeni, vržen sem bil v vodo in sem moral plavati, brez vnaprejšnjih razmišljanj, priprav na zadevo, kako jo bom dojel.


Ampak potem ste kar plavali.


Delu mene je seveda godilo, vsi se imamo toliko radi, da nam pohvala prija. Kaj, koliko pa nagradi pustiš, da riše tvojo sliko, je odvisno od tebe. Lahko se hvali povsem prepustiš ... Upam, da se mi to ni zgodilo.


Kaj pa zdaj, ko boste prejeli nagrado z Alešem Česnom in Tomom Livingstonom? Britanec postavlja cepin pod vprašaj.


Sam zadeve ne bi postavljal tako črno-belo, pa nočem njemu oponirati ali zaradi te debate razdirati naveze. Pri zlatem cepinu je nekaj dobrega in nekaj slabega. Dejstvo je, da je posamezne vzpone težko primerjati, kakor sem slišal, pa se zadeva premika, ni več toliko potiskanja naprej, gladiatorstva, obrača se v neki praznik alpinizma. Če jim bo uspelo osmisliti dogodek brez nagrad, je treba kar razmisliti, pa da vse skupaj ohrani neko bistvo. Sicer lahko priredimo teden delavnic, workshopov.

image
Z navadnima cepinoma proti zlatemu. FOTO: Aleš Česen


Kaj vam pomeni drugi cepin? Bo kaj koristi? Dvakrat najprestižnejše priznanje, to je ...


Pa že! Verjetno ljudem okoli mene zlati cepin nekaj pomeni, pa sponzorjem, če oni meni nekaj dajo, jim jaz lahko nekaj vrnem. Vidim pa nekakšno dvojno zanko, če bi se šel izpostavljat kot Tom, pa postavljat neke visoke etične standarde ... Promovirati se mi tega ne ljubi, ker nočem biti tako javna oseba. Ker čeprav promoviraš ponižnost, jo promoviraš.


Lahko si samo tiho ...


In izbral sem to pot. Šel ga bom iskat, na Poljsko, in če bova šla s punco, se bova par dni imela fajn, to mi zadostuje. Z izpostavljanjem v medijih pa povoziš zadeve, zaradi katerih si nekoč sploh začel plezati.


Je za letos konec odprav?


Ja, predvsem pa se konec septembra s Petro poročiva.


Tudi ona pleza?


Ja, in leta 2017, kmalu po tistem, ko sva se spoznala, sva šla na odpravo na Aljasko, na Denali. To je bil dober test, mesec dni v dvoje v šotoru, če je slabo vreme, nimaš kam ... Če si greš na živce, se nimaš kam umakniti. Ampak je šlo skozi.


Kakšna vrsta plezarije vam najbolj ustreza?


Kolobarjenje med disciplinami. Kot vod­nik imam veliko turne smuke, pozimi je mešano plezanje, pa skalno. Visoke gore pa so v glavnem led-skala. Cepini, dereze ...


Vas zanimajo višine nad osem tisoč?


Gotovo. Brez kisika za začetek, alpska ponovitev kakšne smeri, ki je bila splezana v ekspedicijskem slogu, ali pa nova smer.


Sam ali ...?


V navezi raje, se mi zdi bolj smiselno, Aleš Česen mi je dal dobro misel, da se lahko greš alpinizem, če vržeš stran misel na življenje, a to gre bolj na kratki rok. Lahko marsikaj poskusiš na glavo, če gre, gre, če ne, pa ne. A v to smer ne bi šel. Smrt ali slava.


Kako ste sploh začeli plezati?


Začetek mojega plezanja ni odrezan, ampak razvlečen. Oče je bil alpinist in nas je mulce peljal v hribe, štiri otroke, tri fante in dekle. Mene je plezanje najbolj prijelo. Igrali smo košarko, a mlajša brata sta me močno prerasla. To je bil namig, da košarka ne bo zame. Plezanje pa me je pritegnilo.


Kaj je najlepše pri plezanju?


Fokus, to je aktivnost, ki od tebe zahteva, da se zbereš. In to stanje zbranosti, oprav­ljanje preprostih nalog s koncentracijo, to je prijetno. Danes imamo toliko šumov, telefonov, podob, tam priklopiš in delaš.


Priklopiš in izklopiš.


Ja, vse drugo.


Na kateri gori se bosta s Petro vzela?


Na Planini pod Golico.

Nekaj namigov za (pop)kulturo
Film: Življenje drugih (Das Leben der Anderen), režija Florian Henckel von Donnersmarck
Knjiga: Sapiens – kratka zgodovina človeštva, Yuval Noah Harari
Dokumentarec: Iskanje Rodrigueza (Searching for Sugarman), režija Malik Bendjellolul
TV-serija: Černobil