Edini radio za gluhe ta moment

Če ste sposobni improvizirati pogovor Gorana Dragića in soproge o njegovih spodnjicah ... potem bi lahko kandidirali za špikerja na Radiu Študent.
Objavljeno
09. februar 2018 18.13
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Ko sem kot študent po svetu rajžal, je bilo v prestolnici takole – bodisi za Radio Študent nisi vedel in tudi poz­neje nikoli slišal bodisi si poslušal edinole to postajo. Saj niti ne pomnim Študentu alternativnih postaj, morda Radio glas Ljubljane. Če so nekateri statusno samopotrditev utrjevali tako, da jim je vsem na očeh spod pazduhe padla prepognjena Mladina, je bilo z glasbo sorodno, RŠ je bil za del mladih študentski status(ni simbol). Res nimamo namena obujati leta 1968 in neposredne radijske posledice na naših tleh, morda le navržek, da se bliža pol stoletja teh prelom­nic, pa podrobnosti, čemu vsemu je oziroma, bolje, ni ta radio skozi čas služil. Podiranje tabujev, punk, JBTZ, na RŠ si poslušal muziko, ki je nisi mogel in je na valovih malone ne moreš nikjer drugod. RŠ se je zdel druga narava naravnemu toku dogodij, alter nativa. Tvorni del taljenja sistemskega jekla, soudeleženec očiščevanja in pomlajevanja.
Bili so

Koliko kaset je bilo napolnjenih z muziko z dveh frekvenc, 89,3 in 104,3, koliko komadov po desetih sekundah prekin­jenih s špikerjevo besedo, dvema, ki sta skvarili nedolžnost posnetega. Ampak to je bil del štosa. Ko zdaj pobaraš 50- do približno 60-letnike, od sedmih vsaj dva porečeta, da sta nekoč nekaj časa delala na RŠ. Veliko je urednikov, špikerjev, ki so se z leti izza mikrofona izstrelili v ozvezdja slovenske slave. Ja, bila je muzika, bili so špikerji, napovedovalci, pravijo, legendarni, Ivan Lotrič, Jonas Žnidaršič, Jure Longyka, sam pa kot daleč naj pomnim Srečka Kermavnerja – z glasom, radio stasa pač nima, in izrednim humorjem.

Ampak nekdanji alternativci, se zgodi, postanejo direktorji, plavalci z glavnim tokom, se prelevijo v tarče nekdanjih lastnih mladostniških napadov, so pa še tragičnejše okoliščine. Sam RŠ ne poslušam več, ker mu nese le do prvega tunela, skozi katerega se vsak dan iz Ljubljane vračam v svoj ruralni svet. Če se iskanje postaj morda ustavi na frekvenci 89,3, one druge nimajo več, se mi zdi, kot da je za mikrofoni vse enako. Ne zamrznjeno, ampak enake drže.

Nekdaj sem si predstavljal, da v določenem času na radiu dela en, največ trije špikerji. Pa vemo, mladost zabitost. Prejšnji teden se je moja nevednost postavila na glavo, v eni od stolpnic rožnodolinskega študentskega naselja sem se oglasil, ker so imeli avdicijo. Vsako leto jo imajo, za špikerje in tonske tehnike, ono soboto in nedeljo so bili na žaru bodoči napovedovalci, po podatkovnih hodnikih me je vodila 28-letna Pia Nikolič, vodja službe za napovedovalce, špikerka, pa v kulturni redakciji dela pa na satirični RTVŠ. Na RŠ je redno zaposlenih pet ljudi in, šok zame, »20 špikerjev je aktivnih, plus deset veteranov«, pa 150 do 200 honorarnih, notranjih in zunanjih sodelavcev.

Dvajset špikerjev? Ja, njihova pretočnost je zelo velika, zatorej vsakega januar­ja pripravijo avdicijo, »toliko je upada in potreb«. Poleg RTVS, pove Nikoličeva, imajo edino oni šolo za napovedovalce, »tako kakovostno, da naše vabijo drugam, na prireditve, sinhronizacije, snemanje reklam«. Na napovedovalska vrata je letos v dveh dneh potrkalo skoraj 60 kandidatov, »največ doslej 136«. To poslušam odprtih ust.

Kandidat(k)e čaka test poznavanja, najširše rečeno, »družbene situacije, poznavanje Radia Študent, komisija preveri glas, morebitne govorne napake, preverijo, ali kandidat govori resnico«, temu se reče legitimiteta izjavljanja, »pomembna je zmožnost improvizacije, odigravanja z različnimi glasovi«.

Hertza serca

Od vseh kandidatov (in kandidatk) se jih naprej preseje dvajset, ki potem »kakšen mesec prihajajo na hospitacije, dobivajo osnovne informacije o radiu, kaj je jingle, kako napoveš dežurno ekipo, kolikokrat na uro vpadeš, katere so vsebine, kateri bendi se najpogosteje pojavljajo«. Trenutku, ko se špiker oglasi v eter, pravijo vpad, ki naj ima dramaturški lok.

Desetletja se spodrivajo, a pri bistvenih zadevah kontinuiteta živi. Špiker je moral biti in naj bi vedno bil, no, na RŠ, »razgledan, drzen, kritičen, nekonvencionalen, izogibamo pa se -izmom«. Natančneje, negativnim, izključujočim -izmom. Tudi o vremenu bo na RŠ težko kaj slišati, in če so mediji, ki imajo ogromno kronike, črne, in nič politike, »imamo mi veliko politike in nič kronike«.

Ko omenim, da se mi je v spomin najbolj zadrlo reklo »Edini radio za gluhe ta moment je Radio Študent«, izvem, da ti momenti še trajajo, pa »89,3 megahertza, od nas do vašga serca«, to so jingli, slišim, uradno napevki, melodija oziroma napev, ki je namenjen za oglaševanje in drugo komercialno rabo in je sinonim za neki izdelek. Pa Tolpa bu-mov-mov-mov, ki napoveduje nove plošče.

Poleg jinglov so program vedno barvali tudi premnogi humorni odseki, lahko zgreški, po tuje cuts, denimo »mogoče po kriterijih Radia Študent, težko pa po evropskih kriterijih«, zanimive izjave, zamrznjene iz konteksta, pomnim rdečega politika, morda Franceta Popita, ki mladeniča z RŠ pohvali, »fejst fant ste«, pa teoretiziranje Staneta Dolanca o »nas, komunistih«, tudi Slobo se je s svojim braniteljstvom redno oglašal, pa Helena Blagne, ki ve, da je na RŠ ne zavrtijo prav pogosto, ampak ona ga še vedno posluša, »a sem bila preveč osladna?«. Med cuts gotovo sodi besed­ni izbljuvek »aukurac«, pa posnetki splakovanja školjke ... Morda sem kaj pomešal, a hotel reči, da gre za vsakovrstno, tudi ozkoglasovno, zvočno drugo naravo, svobodo. Radijskega oglašanja.

Kletvice? »So dovoljene, raje slišimo sproščenost, da špiker govori s svojim jezikom, kakor da ga formaliziramo. Hočemo človečnost, s tem večjo kreativnost, ne izumetničenosti.«

Nazaj na avdicijo. Po mesecu hospitacij, predavanj sledi druga, ki vsebuje polurno simulacijo programa, »osem do deset jih gre naprej«. Spet hospitacije, sestanki, predavanja, plus dvakrat tri četrt ure na teden vaje z mentorjem. Kandidati »počasi prevzemajo program pod budnim ušesom mentorja, gredo tudi že v eter«, nato se do maja število skrči na tri do štiri špikerje, junija so uradno sprejeti, ves čas imajo bralne vaje. Jeseni začnejo s pripravljalnimi, predposnetimi oddajami, nato z zahtevnejšimi, reklamnimi besedili ...«.

Starostno? »Med tehniki recimo imamo najstnike,« za špikerje so najprimernejši, recimo tako, študentje, a ne večni, pri treh desetletjih si za vstop v ta posel že pozen. Lahko pa postaneš zunanji sodelavec.

Nikoličeva nadaljuje: »Imamo vsebine, ki jih drugje ni.« Na glasbenem polju »smo začeli s trapom, ki je v svetu mainstream, a ga pri nas nihče ne vrti«. Trap je, mimogrede, pa saj to veste, underground elektronika s počasnejšim rapanjem.

(Ne)prijetno

Človek vobče, vsaj tako se zdi, da je prav, se mora spoznavati z raznolikostjo okolja, »tudi uho je treba navaditi na določeno muziko«. S katero nisi bombardiran vsak dan. Radia Študent, poslušam, ne poslušajo tisti, »ki si želijo generičnost, kar je že bilo slišano, kar je prijetno za uho«. Večinsko uho. Ne izogibajo se popu, če je kakovosten, ponazorjeno z Islandko Björk in še nekaterimi bendi, ki jih ne znam izpisati. RŠ se ne hvali, da poslušalcem ponuja 20 minut glasbe bez govorjenja, glasba brez besede je največji dar, ki ga poslušalcu ponuja dobršen del naših radijskih postaj. »Pri nas pa so oddaje dolge, poglobljene,« špikerski vpadi so lahko tudi petminutni, sproščeni, ne pa nekajsekundni.

Pri njih, tako Nikoličeva, »je vsebina pomembnejša od melodije, na drugih radiih prideš in moraš biti le zabaven, mi imamo šolo, ki je drugje nimajo, smo odskočna deska za različne poklice«. Kot odskočno desko jih opredeljujejo tudi kandidati, hkrati naklonjeni prav tem radijskim zvrstem. Intervjujev iz srbohrvaščine, če se tako izrazimo, in angleščine na RŠ ne prevajajo, »pri nas nastopajo begunci, lezbijke, brezdomci«.

Kaj pa narodnozabavna muzika ali kaj podobnega? »Šlagerji pri nas gredo skozi, narodnozabavna ne.« Utemeljeno, da trije akordi niso dovolj, pa vse po istem kopitu, površna besedila. »Modrijane bi pri nas zavrteli v oddaji Muzička inkvizicija.«

Strnjeno, RŠ podpira avtorsko glasbo in neodvisne založbe. Ne pa takšnih, ki le pridejo v studio in zapojejo, kar dobijo na pladnju. In so po(l)ustvarjalci.

Sem ter tja je govoričenje na radijskih valovih tako boleče ubožno, da bi špikerska avdicija tam postala au, dikcija. Zatorej me je zanimalo, kako gosto je erešovsko sito.

Kandidati (in -ke) so se najprej potili ob vprašalniku, pri katerem so bili opozorjeni, da ob morebit­nem neznanju ne bo konec sveta. Poznajo frekvenco RŠ, katere kulturno-izobraževalne dogodke obiskujejo, poskušajte se vključiti, bralke in bralci, je radio arhaičen medij? Bi znali definirati pojme fake news, anarhofevdalizem, tide pod, Watergate, razvozlati kratice A.C.A.B., UL, MARŠ, JBTZ, pravilno izgovoriti Olivier Giroud, Eden Hazard, eno ime je bilo stipkano v cirilici, za večino pretrd oreh, hakljasto je bilo vprašanje, katera je bila najvišja gora na slovenskem etničnem območju, preden je prvi človek stopil na vrh Triglava. In koga bi označili za osebo leta 2017.

Judovsko dekle

Potem je kandidat sedel v studio, za mikrofon. Komisija je spraševala naprej, splošna razgledanost, brexit, pomen, posledice. Ena od kandidatk je bila naprošena, naj pove fun fact, ki ga še ne poznamo, in zvedeli smo, da je Adolf Hitler zamlada menda imel judovsko dekle, pa ne ono, ki jo je Prešeren opesnil, in ker se je ljubezen sfižila oziroma sploh ni zaživela ... Zgodovino poznate.

Bralno se je bilo treba prebiti skozi labirinte besedila o bitcoinih, med impro nastopi pa omenim pogovor Gorana Dragića in njegove žene (Maje?) o košarkarjevih spod­njicah, na katere je bil hudo navezan, v katerih je preigral vse EP, v katerih nam je priigral zlato.

Po studijski torturi, ko je odpadlo breme treme, nam je Ema z Bovškega zaupala: »Avdicije sem se udeležila, ker se mi to zdi zelo zanimivo, ker želim poskusiti nekaj novega in ker imam trenutno nekaj več časa in ga bom s tem zapolnila. Ni bilo težje, kot sem pričakovala, samo moja trema je problem.« Ampak tremi redkokdo uide in redkokdo tudi presenečenju ob improvizacijski nalogi.

In naprej. Če kandidatka ali kandidat prejme telefonski klic, gre v naslednji krog, če elektronsko pošto, zahvalo za sodelovanje.

Na slišanje!