Ekspresnih 5: S prihodnostjo naj se na Balkanu ubadajo drugi

Posplošene predstave o tisočletnem sovraštvu med Srbi in Hrvati so povsem zmotne.

Objavljeno
16. februar 2018 19.28
G. U.
G. U.
Srbski predsednik Aleksandar Vučić je bil ta teden na obisku pri hrvaški kolegici Kolindi Grabar Kitarović. Odnosi med državama so trenutno na eni nižjih točk, kar vpliva na celoten Balkan. Na vprašanja o dogajanju je odgovarjal odličen poznavalec območja, diplomat Vojko Volk, v prvi polovici tega desetletja slovenski veleposlanik v Zagrebu in zdaj generalni konzul v Trstu.

Zakaj je srbski predsednik Aleksandar Vučić šel na obisk k hrvaški predsednici Kolindi Grabar Kitarović prav zdaj?

Še oktobra lani je hrvaška predsednica presenetljivo odpovedala že dogovorjen obisk srbskega predsednika v Zagrebu s pojasnilom, da niso izpolnjeni pogoji. Ker se vmes ni zgodilo nič in ni bil izpolnjen noben pogoj, je jasno, da je na spremembo stališča hrvaške predsednice zelo verjet­no vplivalo priporočilo od zunaj. Hrvaška je v sporih z vsemi svojimi sosedami in je po vstopu v Evropsko unijo postala glavna ovira pri urejanju odnosov med državami Balkana. Zato bodo zunanji pritiski nanjo vse bolj pogosti. Namesto stabilnosti vnaša v soseščino nemir, razmere na Balkanu so slabše kot pred leti, zlasti v BiH, kjer imata tako Zagreb kot Beo­grad veliko odgovornost. Še posebno odkar sta se hrvaški voditelj Dragan Čović in srbski Milorad Dodik politično tesno povezala in skupno tudi delujeta. Ob EU, ki je prav te dni napovedala nov zagon procesa širitve na Balkan, so znova bolj dejavne tudi Združene države Amerike, ki imajo ponekod večji vpliv kot EU. Že dolgo je namreč žalostna lastnost Balkana, da se tu zlahka zanetijo konflikti in vojne, ki jih je treba potem gasiti od zunaj.

Ali sta voditelja dosegla karkoli omembe vrednega?

Žal so vsa ta srečanja med srbskimi in hrvaškimi voditelji vsakokrat bolj medijski kot pa vsebinski dogodek. Srečanja praviloma ocenijo kot zgodovinska, potem pa se vselej ugotovi, da niso rešili nobene težave. Tokrat­ni obisk je vseeno nekoliko drugačen. Je res dobrodošel v težavnih razmerah, ko so odnosi med Hrvaško in Srbijo zdrsnili na najnižjo raven v zadnjem desetletju. Ključno spremembo pa bodo dosegli, ko bosta za isto mizo sedli še hrvaška in srbska vlada, ki v nasprotju s predsednikoma lahko operativno delujeta in sestavita načrt reševanja več kot dvajsetih odprtih vprašanj med državama. Za to je zdaj res skrajni čas, saj od konca spopadov med Hrvati in Srbi mineva že 23 let. V tem času sta zgodovinski nasprotnici, Francija in Nemčija, po drugi svetovni vojni že rešili vsa vprašanja in za povrhu zastavili zgodovinski projekt združevanja Evrope. Od Hrvaške in Srbije moramo pričakovati prav to; da bosta za ponovno povezovanje Balkana tisto, kar je os med Nemčijo in Francijo za povezovanje Evrope.

Hrvaška in Srbija sta v slabih odnosih že desetletja, še iz monarhične Jugoslavije. Kaj je trenutno najhujša težava med državama?

Pravilno ste locirali konfliktnost med Srbi in Hrvati v čas, ko so bili prvič v zgodovini potisnjeni v isto državo, v unitarno Kraljevino Jugoslavijo. Posplošene predstave o tisočletnem sovraštvu med Srbi in Hrvati so namreč povsem zmotne. Oba naroda imata praktično isti jezik in zajeten del skupne zgodovine ter tradicij in običajev. Ne gre pozabiti, da so bili najbolj zagreti zagovorniki združevanja južnih Slovanov in nastanka Jugoslavije prav hrvaški politiki in intelektualci, v prvi vrsti Josip Juraj Strossmayer, ki je že leta 1866 ustanovil Jugoslovansko akademijo znanosti in umetnosti. A dejstvo, da so se romantične zamisli o skupni državi južnih Slovanov tragično razblinile, ne bi smelo več biti razlog sovražnosti. Očitno pa na Balkanu brez sovražnikov ne gre. Krivice se pogrevajo v vselej podkurjenem loncu zgodovine, zamere živijo večno, kompromis je izdajstvo, zaupanje se šteje za norost, prihodnost pa je nekaj, s čimer naj se ubadajo drugi.

Zdi se, da je pomemben dejavnik trenj med državama rivalstvo za vodilni položaj na Balkanu. Katera bo v prihodnje najpomembnejša na tem koncu Evrope?

Res je, obsedenost z domala magičnim pomenom besed biti »lider na Balkanu« je večni balkanski perpetuum mobile in hkrati vrhunski paradoks; mar bi Srbi res kdaj priznavali liderstvo Hrvatom in obratno? Imamo izkušnjo kar dveh propadlih Jugoslavij in s tem svež poduk, kako je bilo s tem bojem za prevlado med Hrvati in Srbi, ki smo ga hočeš nočeš morali prenašati tudi vsi drugi narodi Jugoslavije. Kljub temu opažamo, da prav na to karto igrajo mnogi, ki prihajajo od zunaj in iščejo poslovne priložnosti v obeh državah. Rusi ponujajo vojaška letala in investicije s področja energije, s čimer bo Srbija »lider na Balkanu«. Američani Hrvatom ponujajo svoja vojaška letala in utekočinjen plin in obljubljajo, da bo Hrvaška »lider v regiji«. Seveda ni s posli nič narobe, vseeno pa preseneča, kako malo se je svet naučil iz balkanske tragedije. Še vedno je več investicij v nove delitve kot pa v sodelovanje, denimo pri obnovi cest, železnic in prometnih povezav, ki bi povezale države in ljudi Balkana vsaj toliko, kot so bili že v Jugoslaviji. Edina pot, ki obe državi vodi v prihodnost, je vzpostavitev minimalnega političnega zaupanja na osi Zagreb–Beograd ter mukotrpno in sistematično reševanje odprtih vprašanj, tudi s pomočjo mednarodne skupnosti, če bo potrebno. Brez dobrih odnosov med Hrvaško in Srbijo na Balkanu ne bo trajne stabilnosti niti napredka in bržkone niti širit­ve Evropske unije na Balkan.

Je sploh realno pričakovati, da bi generacija politikov, ki so v obeh državah na oblasti zdaj, se pravi ljudje, ki so na Hrvaškem odrasli v avtoritarnem režimu Franja Tuđmana in v Srbiji v še bolj avtoritarnem režimu Slobodana Miloševića, poleg tega pa so doživeli balkanske vojne na lastni koži, uredili odnose, kakor se za sodobne države spodobi?

Drži, na koncu je vse odvisno od ljudi. A odnose med Francijo in Nemčijo so uredili politiki, ki so izšli iz vojne, združevanje Evrope so začrtali ljudje, ki so živeli v nacizmu in fašizmu. Povojna Evropa je imela voditelje in državnike, ki so premogli vizijo in pogum, ustvarili so temelje današnje EU. V tem je civilizacijska razlika; na zahodu se od voditeljev pričakuje, da ljudi vodijo k zastavljenim ciljem, na Balkanu pa morajo voditelji slediti ljudem. Hrvaška ima mladega predsednika vlade, ki je prepričan demokrat in evropeist, a mu to ne pomaga veliko, ker mu lastna stranka ne sledi. Mnogi hrvaški politiki izražajo podporo priznanju sodbe arbitražnega sodišča o meji s Slovenijo zato, ker je za Hrvaško ugodna, a razum nikakor ne zmore premagati čustev. Stranka HDZ svojemu predsedniku ne dovoli ratificirati istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami, ki so jo ratificirale vse zahodne članice EU, tudi Slovenija. Ker je ta konvencija za izrazito katoliško HDZ ideološko nesprejemljiva, je Hrvaška pristala v skupini vzhodnih članic Unije, kjer se širi nazadnjaški populizem. Na drugi strani imamo Srbijo s predsednikom, ki ni izkazan evropeist, a hoče Srbijo pripeljati v EU. Je izrazito putinovskih manir, a je za predsednico vlade postavil žensko, predstavnico skupnosti LGBT, kar je za današnjo Hrvaško in stranko HDZ nekaj nepojmljivega.

Splošna značilnost politikov na Balkanu je, da se za spremembe odločajo šele takrat, ko jim voda že teče v grlo in je največkrat prepozno. Prava podoba razmer so šokantni podatki o neverjet­no pospešenem izseljevanju mladih iz balkanskih držav na zahod, kar je rdeči alarm za politike, da delujejo tukaj in zdaj. Ali pa tvegajo, da bodo doma ostali sami.